Appeal court partially allows appeal, ruling regular dismissal was unlawful due to late notice.

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba

delno spremeni tako, da se sedaj v celoti glasi:

"Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne

13.1.2004 nezakonita.

Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za

čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na

delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu izplačati

plačo, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.

dne v mesecu za pretekli mesec, na neto zneske plačati vse

prispevke in dajatve ter mu v delovno knjižico vpisati delovno

dobo, v 15. dneh, pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek tožnika, ki se nanaša na izplačilo

zakonskih zamudnih obresti od prisojenih plač za obdobje od 1.

dne v mesecu do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v

znesku 188.496,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dne 4.2.2005 do plačila, v 15. dneh, pod izvršbo."

II. V preostalem se pritožba zoper sodbo zavrne in se v

nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

III. Pritožbi zoper sklep se ugodi, izpodbijani sklep o zavrnitvi

razširitve tožbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Pritožbeni stroški so nadaljni stroški postopka.

[JEDRO]

Tožena stranka se je z razlogi za podajo redne odpovedi PZ iz

poslovnega razloga seznanila najkasneje z izdaja obvestila o

nameravani odpovedi. Ker v nadaljnjem 30-dnevnem prekluzivnem

roku tožniku ni vročila redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga,

je odpoved podana prepozno. Pri tem ni odločilno, da naj bi se

tožnik izmikal vročitvi odpovedi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnika na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o

zaposlitvi z dne 13.1.2004 nazakonita, zaradi česar je dolžna

tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas od

nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo

priznati vse pravice iz delovnega razmerja, izplačati plačo, kot

bi jo prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.

dne v mesecu za pretekli mesec, na neto zneske pa plačati vse

prispevke in dajatve ter v delovno knjižico vpisati delovno dobo.

Poleg tega je sklenilo, da se razširitev tožbe tožnika, s katero

zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z

dne 15.12.2003, zavrne.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil

tožnik in predlagal spremembo izpodbijane sodbe in sklepa tako,

da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa

njuno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pred

sodišče prve stopnje. V pritožbi je navedel, da je bila tožena

stranka dolžna izdati odpoved pogodbe o zaposlitvi v prekluzivnem

30-dnevnem roku, na tek katerega ne vpliva obvestilo o nameravani

odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem individualnem

delovnem sporu sta bili izdani dve odpovedi pogodbe o zaposlitvi

(z dne 15.12.2003 in z dne 13.1.2004), vendar obe po izteku

zakonsko določenega roka od seznanitve s poslovnim razlogom.

Navedeni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni

bil dokazan, saj mu je tožena stranka šele po dne 30.10.2003, ko

je zavrnil podpis sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi,

začela odvzemati delovne zadolžitve; sicer pa bi navedeni razlog

za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko obstajal najkasneje

do zaključene reorganizacije v prvem tromesečju leta 2003.

Nadalje je bila tožena stranka dolžna upoštevati kriterije za

določitev presežnih delavcev in na tej podlagi odločiti o tem,

kateremu delavcu bo prenehalo delovno razmerje. S tem, ko je

sodišče prve stopnje štelo, da se določilo o uporabi kriterijev

za določitev presežnih delavcev, ne uporabi v primeru, ko pride

do odpovedi pogodbe o zaposlitvi samo enemu zaposlenemu,

postavlja delavce v neenakopraven položaj. Kriteriji so namreč

določeni prav z namenom, da se prepreči samovoljna odločitev

delodajalca, kateremu izmed večih zaposlenih na primerljivih

delovnih mestih bo ob ugotovitvi poslovnega razloga odpovedal

pogodbo o zaposlitvi. Enako bi bilo potrebno šteti, da velja

prednostna pravica pri zaposlitvi pri prejšnjem delodajalcu ne

glede na dejstvo, ali gre za individualni ali kolektivni odpust.

Na pritožbo zoper sodbo je tožena stranka odgovorila ter pri tem

navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo dejstvo,

da je do prepozne vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo

iz razlogov na strani tožnika, tekom postopka je tudi izkazala

obstoj poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi;

reorganizacija poslovanja je namreč potekala dalj časa,

posledično pa se je zmanjšal obseg dela na delovnem mestu

tožnika. Nadalje je še navedla, da pri izbiri delavca, kateremu

bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni bila dolžna upoštevati

predpisanih kriterijev, saj delovno razmerje ni prenehalo večjemu

številu zaposlenih.

Pritožba tožnika zoper sodbo je delno utemeljena, pritožba zoper

sklep pa je utemeljena v celoti.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sodbo in sklep v

mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno

z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku

(Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2.,

3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP

ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni

zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka,

na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je

v zvezi z odločitvijo o tožnikovem tožbenem zahtevku na popolno

in pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo

materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje

izhaja, da je tožena stranka izdala obvestilo o nameravani redni

odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga(priloga A6)

po 3. odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS,

št. 42/02; v nadaljevanju ZDR) dne 30.10.2003 ter ga tožniku

vročila na delovnem mestu dne 21.11.2003. Nato mu je redno

odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne 15.12.2003 (priloga B7) in jo

poskušala vročiti po vročevalski službi G7. Ker je tožnik ni

prevzel, mu je ponovno izdala odpoved pogodbe o zaposlitvi dne

13.1.2004 ter jo istega dne vročila na delovnem mestu. S tem je

prekoračila prekluzivni 30-dnevni rok od seznanitve z razlogi za

redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 5. odstavka 88. člena ZDR.

Iz tega razloga je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13.1.2004

nezakonita, saj se je tožena stranka seznanila z razlogom za

podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku najkasneje ob izdaji

obvestila z dne 30.10.2003. Na tek zakonskega 30-dnevnega roka ne

more vplivati niti vročitev obvestila o nameravani redni odpovedi

pogodbe o zaposlitvi niti ravnanje tožnika, kot je zmotno

zaključilo sodišče prve stopnje.

Na podlagi zaključka, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi

tožniku z dne 13.1.2004 nezakonita, je pritožbeno sodišče

odločilo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo.

Poleg tega je ugodilo delu tožbenega zahtevka tožnika, ki se

glasi na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, na vpis

delovne dobe v delovno knjižico ter na plačilo plače, ki bi jo

prejel, če bi delal, za čas od nezakonitega prenehanja delovnega

razmerja do vrnitve na delo. Zavrnilo je le del tožbenega

zahtevka tožnika glede zakonskih zamudnih obresti, saj mu je te

priznalo od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec ter pri tem

upoštevalo določilo 2. odstavka 134. člena ZDR, ki kot plačilni

dan določa najkasneje 18. dan v naslednjem mesecu. Tožnik namreč

ni podal ustreznih navedb ali predlagal dokazov, na podlagi

katerih bi bilo moč ugotoviti, da je upravičen do izplačila plače

s prvim dnem v mesecu za pretekli mesec.

Pritožbeno sodišče je tako po 4. točki 358. člena ZPP delno

spremenilo izpodbijano sodbo ter v pretežnem delu ugodilo

tožbenemu zahtevku tožnika v obsegu, kot izhaja iz izreka

predmetne sodbe. Nadaljnih pritožbenih navedb tožnika glede

obstoja samega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi in o

načinu določitve enega izmed več delavcev na primerljivih

delovnih mestih, kateremu bo pogodba o zaposlitvi odpovedana, ni

presojalo, ker so za odločitev v tem individualnem delovnem sporu

brezpredmetne.

Ker je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika in v

pretežnem delu ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku, je ponovno

odločilo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (2.

odstavek 165. člena ZPP). Ob upoštevanju prijavljenih in

potrebnih stroškov ter Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03)

je tožniku priznalo 300 odvetniških točk (v nadaljevanju OT) za

sestavo tožbe, dvakrat po 225 OT za pripravljalni vlogi, 300 OT

za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, 150 za pristop na

naslednji narok ter 200 OT za trajanje le-tega. Poleg tega mu je

priznalo še 28 OT (2%) materialnih stroškov, ne pa prijavljenih

stroškov za pregled listin oziroma posvet s stranko, saj so ti že

zajeti v priznani nagradi za sestavo posamezne vloge. Skupaj

predstavlja 1428 OT ob upoštevanju vrednosti OT v času odločanja

pred sodiščem prve stopnje (110,00 SIT) in 20% DDV 188.496,00

SIT. Navedeni znesek mora tožena stranka tožniku, ki je v

konkretnem individualnem delovnem sporu uspel skoraj s celotnim

tožbenim zahtevkom, povrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dne 4.2.2005 dalje (3. odstavek 154. člena ZPP).

Glede sklepa, s katerim je zavrnjena razširitev tožbe tožnika, pa

pritožbeno sodišče ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje,

da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 15.12.2003 za

tožnika nima nobenih pravnih posledic, ker mu ni bila vročena.

Nesporno je namreč, da je bil tožnik z navedeno odpovedjo pogodbe

o zaposlitvi (priloga B7) seznanjen tekom sodnega postopka, zato

je imel pravni interes, da pred sodiščem zahteva ugotovitev

nezakonitosti tudi te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga (3. odstavek 204. člena ZDR). Glede na to bi

moralo sodišče prve stopnje dovoliti spremembo tožbe, saj bi bilo

to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama, ter nato

preizkusiti njeno pravočasnost in utemeljenost tožbenega zahtevka

tožnika. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep

razveljavilo in po določilu 3. točke 365. člena ZPP zadevo vrnilo

sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V ponovljenem postopku

bo tako potrebno dopustiti predlagano spremembo tožbe, nato pa

odločiti, ali je tožena stranka pri izdaji odpovedi pogodbe o

zaposlitvi tožniku z dne 15.12.2003 spoštovala predpisane

zakonske pogoje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odstavka

165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če pritožbeno sodišče

razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo,

in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pridrži

odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za

končno odločbo.