Employer's dismissal of employment contract cannot be revoked to revive the terminated contract.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zaradi dvostranske narave PZ delodajalec ne more preklicati

odpovedi PZ, ki jo je delavcu že podal (izročil) in je učinek

odpovedi že nastopil. PZ je z odpovedjo prenehala veljati in je

preklic odpovedi ne more "oživiti". Če se ugotovi nezakonitost

podane odpvedi PZ, pa prejšnja (odpovedana) PZ "oživi".

Če je PZ med delavcem in delodajalcem odpovedana, delodajalec pa

delavca vseeno pozove na delo, delavec dela brez PZ. Zato se med

strankama lahko pojavi vprašanje obstoja delovnega razmerja. Ker

v takem primeru obstajajo vsi elementi delovnega razmerja, se

skadno s 4. odstavkom 15. člena ZDR šteje, da je sklenjena nova

PZ, ki pa bi jo moral delavec v primeru spora dokazovati, česar

mu ob ugotovljeni nezakonitosti odpovedi PZ ni treba. Tudi iz

tega razloga ima delavec interes, da kljub preklicu odpovedi PZ

dosežene ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi.

Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi PZ ima podlago v 3.

odstavku 204. člena ZDR. Tak zahtevek ne predstavlja "prave"

ugotovitvene tožbe po 181. členu ZPP, ampak gre za oblikovalno

(konstitutivno) tožbo, s katero naj se ugotovi, da je enostranska

izjava volje delodajalca (odpoved PZ), nezakonita. Z ugotovitvijo

sodišča se ustvari nov pravni položaj in se obstoječe pravno

razmerje spremeni tako, da PZ, ki je bila enostransko odpovedana,

oživi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila

odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala

tožnici dne 31.8.2004, nezakonita. Toženi stranki je naložilo, da

tožnici povrne stroške postopka v znesku 118.800,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga bistvenih

kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava.

Navaja, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbe, ki jih

vsebuje Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99,

96/2002, 2/2004) glede ugotovitvene tožbe. Z njo se lahko zahteva

le ugotovitev obstoja ali neobstoja sporne pravice ali pravnega

razmerja, ne pa tudi ugotovitev spornih dejstev - kar pa

ugotovitev, da je odpoved nezakonita, tudi je. Ugotavljanje

dejstva v sodnem postopku ni dopustna, saj za kaj takega v

materialnem pravu ni podlage. Nadalje navaja, da je že sodišče

prve stopnje samo ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o

zaposlitvi preklicana in da je bilo med strankama vzpostavljeno

stanje, kot da sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo. To

drži, zato bi moralo to dejstvo sodišče prve stopnje tudi

upoštevati. Stališče, da je bilo sodišče prve stopnje vezano le

na stanje, kakršno je bilo ob vložitvi tožbe, je napačno. Po

pravni teoriji (dr. J. J.) podlago sodbe tvorijo tista dejstva,

ki so prišla na dan do konca glavne obravnave. Zato je

ugotavljanje nezakonitosti odpravljenega individualnega pravnega

akta ali odpravljene enostranske izjave pogodbene volje logični

in pravni nesmisel. Po prejemu preklica je tožnica pričela

ponovno prihajati na delo, sprejela je plačo, pristala, da se ji

ponovno vpiše delovna doba in zanjo plačajo davki in prispevki.

Pogodba je konvalidirala in obe stranki jo od 11.11.2004 še

izpolnjujeta. Zato je obnašanje tožnice, ki pri tožbi še vztraja,

nemoralno in zato ne more uživati sodnega varstva. Glede na vse

navedeno pritožba predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano

sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno

posledico. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in

na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila

redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31.8.2004 nezakonita.

Tožena stranka ni dokazala resnega in utemeljenaega razloga za

odpoved in ni preverila možnosti zaposlitve tožnice pod

spremenjenimi pogoji. Čeprav je dne 5.8.2004 obvestila tožnico o

nameravani odpovedi, je v dneh od 23.8.2004 do 27.8.2004 objavila

interni razpis za zaposlitev dveh blagajničark. Tožnici pa je

bila dne 31.8.2004 odpovedana pogodba o zaposlitvi na delovnem

mestu prodajalec blagajnik. Tožena stranka je sicer odpoved

kasneje preklicala in tožnico vrnila nazaj na delo, vendar pa je

sodišče prve stopnje kljub temu o zakonitosti odpovedi odločalo,

ker naj bi bilo vezano na stanje ob vložitvi tožbe.

Razlogi izpodbijane sodbe sicer niso povsem pravilni, vendar pa

to na pravilnost končne odločitve ni vplivalo. Napačno je

stališče, da sodišče presoja le stanje, kakršno je bilo ob

vložitvi tožbe. Pravno pomembna so tudi dejstva, ki nastanejo po

vložitvi tožbe, saj bi takšno stališče sodišča prve stopnje npr.

pomenilo, da tožena stranka zahtevka ne more pripoznati

(pripoznava bi bila kasnejše dejstvo, ki ga ob vložitvi tožbe še

ni bilo) ali pa da se stranki ne moreta poravnati. Vendar pa je

treba v zvezi s pritožbenimi navedbami najprej poudariti, da

preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi po tem, ko jo delavec že

prejme, ni več možen. Takšno stališče je sodna praksa zavzela že

v številnih primerih (npr. Pdp 1345/2003, Pdp 1464/2003, Pdp

1012/2003, Pdp 1491/2003). Delodajalec lahko v primeru vložene

tožbe pripozna zahtevek, ne more pa enostavno preklicati odpovedi

in delavca poklicati na delo. V tem primeru namreč ne pride do

nikakršne "konvalidacije" pogodbe o zaposlitvi. Zaradi

dvostranske narave pogodbe o zaposlitvi ni mogoče, da bi

delodajalec, ki je delavcu že izročil pisno odpoved pogodbe o

zaposlitvi in je učinek že nastopil, to lahko preklical in s tem

dosegel, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne velja več. Pogodba o

zaposlitvi je z odpovedjo prenehala veljati in je preklic

odpovedi ne more oživiti. Če ni sklenjena nova pogodba o

zaposlitvi, se prejšnje stanje vzpostavi z ugotovitvijo

nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pa je v tej

zadevi bistveno. Ker tožena stranka ni pripoznala zahtevka, ampak

je le enostransko preklicala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ta ni

oživela, čeprav se je tožnica vrnila na delo (v bistvu se je

vrnila na delo, še preden se je iztekel z zakonom določen

odpovedni rok, v katerem ji delovno razmerje še ne bi smelo niti

prenehati). V primeru, če bi tožnica umaknila tožbo ali pa bi

sodišče tožbo zavrglo, bi tožena stranka odpoved (ki bi bila

veljavna, ker je tožnica ne bi izpodbila) teoretično še vedno

lahko izvršila. Zato poznejši preklic odpovedi pogodbe o

zaposlitvi na odločanje o zakonitosti odpovedi pogodbe o

zaposlitvi nima vpliva.

Tožena stranka je sicer pozvala tožnico nazaj na delo, vendar pa

sedaj očitno dela brez sklenjene nove pogodbe o zaposlitvi. Ker

je prejšnja odpovedana, se lahko med strankama v nadaljevanju

pojavi vprašanje obstoja delovnega razmerja. Glede na to, da

tožnica delo opravlja, prejema plačo in ima delovno dobo vpisano

v delovno knjižico sicer elementi delovnega razmerja obstajajo,

zaradi česar se po 4. odstavku 15. člena Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) šteje, da je (nova) pogodba

o zaposlitvi sklenjena. Vendar pa bi morala tožnica v primeru

spora to dokazovati, česar pa ji ob ugotovljeni nezakonitosti

odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bo treba. Ta dejstva torej še

dodatno govorijo v prid stališču, da ima delavec kljub preklicu

odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravico in interes, da doseže

ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Prav tako se pritožba neutemeljeno zavzema za stališče, da

tožnica z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe

o zaposlitvi zahteva ugotovitev dejstva. Podlago za tak zahtevek

ima tožnica v 3. odstavku 204. člena ZDR, ki v primeru odpovedi

pogodbe o zaposlitvi izrecno predvideva sodno varstvo v obliki

zahtevka za ugotovitev nezakonitosti. Pri tem je potrebno

poudariti, da glede na naravo razmerja, o katerem se odloča, tak

zahtevek ne predstavlja "prave" ugotovitvene tožbe v smislu 181.

člena ZPP, ampak gre v bistvu za oblikovalno (konstitutivno)

tožbo, s katero naj se ugotovi, da je enostranska izjava (odpoved

pogodbe o zaposlitvi) tožene stranke nezakonita. Z ugotovitvijo

sodišča se ustvari nov pravni položaj, spremeni se obstoječe

pravno razmerje in pogodba o zaposlitvi, ki je bila enostransko

odpovedana, spet oživi.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje upravičeno presojalo

zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31.8.2004. Iz

obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je razlog

za odpoved v racionalizaciji dela, ki naj bi se izvedla s

porazdelitvijo tožničinega dela med druge delavce. Taka

racionalizacija je lahko utemeljen poslovni razlog za odpoved

pogodbe o zaposlitvi, če je seveda resničen. Dejstvo, da je

tožena stranka še pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, vendar pa

že po obvestilu o nameravani odpovedi objavila interni razpis za

dva blagajnika, še ne dokazuje, da razloga za odpoved pogodbe o

zaposlitvi ni bilo. Iz internega razpisa je namreč mogoče

razbrati, da gre le za začasno potrebo po delu blagajničark

(zaradi prevzema muellerjevega blaga). Začasna zaposlitev

delavcev oz. študentov preko napotnice pa ne dokazuje, da tožena

stranka ni racionalizirala dela. Prav tako pa to ne dokazuje, da

je obstajala možnost zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji.

Zaposlitev za določen čas ni ustrezna zaposlitev, ki jo mora v

primeru možnosti delodajalec ponuditi delavcu, katerega delo pod

pogoji pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno. Taka zaposlitev je

neustrezna - neustrezne zaposlitve pa delodajalec delavcu ni

dolžan ponujati.

Res pa je, da tožena stranka razloga za odpoved pogodbe o

zaposlitvi ni dokazala. V potrditev, da je poslovni razlog

obstajal, ni ponudila nobenega dokaza, dejstvo, da je tožnico

vrnila nazaj na delo pa kaže, da takega razloga pravzaprav ni

bilo.

Zato je odločitev sodišča prve stopnje kljub vsemu pravilna.

Pritožbeno sodišče je ob ugotovitvi, da uveljavljani pritožbeni

razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti

po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka

154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP

pritožbene stroške krije sama.