Appeal dismissed; disciplinary dismissal valid for police officer before 2006 law change; interim relief denied due to lack of proof.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Tudi v novem ZDR/02 (2. člen) je enako kot v prej veljavnem

ZDR/90 določeno, da se določbe ZDR/02 uporabjajo za delavce,

zaposlene v državnih organih le, če ni s posebnim zakonom

določeno drugače. Posebna ureditev glede disciplinske

odgovornosti in možnosti prenehanja delovnega razmerja

zaposlenemu v državnemu organu na podlagi izrečenega

disciplinskega ukrepa je veljala do veljavitve sprememb in

dopolnitev Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-B) 31.12.2005.

Zato je bilo policistu do uveljavitve te spremembe zaradi

kršitve delovne obveznosti mogoče izreči disciplinski ukrep

odpovedi PZ, ne pa podati izredno odpoved PZ po določbah

ZDR/02. Ker je bila tožniku za kršitve, storjene pred novelo

ZJU septembra in oktobra 2005 podana izredna odpoved PZ po

1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, čeprav bi mu morala

biti izrečena disciplinska sankcija po določbah ZJU, je

terjatev verjetno izkazana.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni predlog za izdajo

začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o

zaposlitvi zaradi odpovedi do pravnomočne rešitve zadeve (I.

točka izreka) in podredni predlog za izdajo začasne odredbe za

plačevanje nadomestila plače, dokler traja spor v zvezi s

prenehanjem delovnega razmerja (II. točka izreka).

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zoper navedeni sklep iz

razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu

sodišču predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da

predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Navajal je, da je

sodišče prve stopnje sicer pravilno štelo, da je terjatev tožnika

verjetno izkazana, pri tem pa nepravilno odločilo glede pogojev

za izdajo začasne odredbe po določilih 2. odstavka 272. člena

ZIZ. Tožnik je policist in ne more opravljati še kakšnih drugih

del in njegov edini vir je tako plača. Preživljati mora tudi dva

mladoletna otroka, zato ne bo sposoben plačevati preživnine

zanje. Tožnik zaradi izgube zaposlitve tudi ne bo mogel več

odplačevati kreditov, ki jih je najel za rešitev svojega

stanovanjskega problema. Tožnik je sicer lastnik nepremičnine, za

katero je najel kredit, vendar v njej prebiva. Tudi njegova

izvenzakonska partnerica prejema le plačo. Ker je tožnik izgubil

zaposlitev, mu je nedvomno nastala težko nadomestljiva škoda. Za

izdajo začasne odredbe zadošča obstoj le ene izmed predpostavk iz

2. odstavka 272. člena ZIZ. Tožena stranka je imela tudi možnost

tožnika začasno odstraniti z dela, tega pa vsaj pol leta ni

storila, pač pa je tožniku celo izplačevala dodatek na uspešnost.

Zaradi navedenega ni ovire, da bi tožnik v spornem obdobju do

pravnomočnosti odločitve tudi delal, saj je nemoteno opravljal

svoje delovne naloge policista še tudi v času, ko se je vedelo za

njegove kršitve, pa vse do 19.4.2006, ko mu je bila izdana

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bi tožnik delal,

bi tudi prejemal plačilo in toženi stranki ne bi nastala

nikakršna škoda.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je

po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz

2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št.

26/99 - 2/2004 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno

uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni

storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere

pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno in

popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno zmotno uporabilo

materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 -

ZDSS-1) v 43. členu določa, da med postopkom lahko sodišče tudi

po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se

prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Na

podlagi 4. odstavka 43. člena ZDSS-1 pa se začasne odredbe

izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem

členu drugače določeno. Tožnik je podal predlog za izdajo začasne

odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Zakon o izvršbi in

zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98, s sprem. - ZIZ) v 272. členu

določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne

terjatve in določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje

nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev

obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1.

odstavek 272. člena). Drugi odstavek 272. člena ZIZ pa določa, da

mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih

predpostavk:

- nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej

otežena;

- da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali

nastanek težko nadomestljive škode;

- da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka

izkazala na neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih

posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale

upniku.

Iz predloženega spisa izhaja, da je tožnik podal primarni in

podredni predlog za izdajo začasne odredbe, s katerima je

predlagal zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi

zaradi odpovedi do pravnomočne rešitve zadeve oz. podrejeno

plačevanje nadomestila plače, dokler traja spor o nezakonitosti

odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je

verjetnost obstoja terjatve izkazana, pri čemer pa je zmotno

uporabilo materialno pravo, ko je napačno štelo, da je tožena

stranka zamudila 15-dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi

pogodbe o zaposlitvi po določilu 2. odstavka 110. člena Zakona o

delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR). Tožniku je

tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi dne

19.4.2006 za očitane mu kršitve pogodbenih in drugih obveznosti,

ki jih je storil v času od 6.9.2005 do vključno 27.10.2005. ZDR

je v 2. členu, enako kot prej veljavni Zakon o delovnih razmerjih

(Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93 - ZDR/90) v 1. členu, določil, da

ZDR kot splošni predpis ureja tudi delovna razmerja delavcev,

zaposlenih v državnih organih - če ni s posebnim zakonom drugače

določeno. S 1.1.2003 (z uveljavitvijo ZDR) se je torej spremenil

splošni predpis, ki pa je enako določal le svojo subsidiarno

uporabo za zaposlene v državnih organih. To pomeni, da so zanje v

celoti ostali v veljavi posebni zakoni, ki so in kolikor so

urejali delovnopravna razmerja, vključno z odpovedjo delovnega

razmerja. ZDR v to ureditev ni posegel. Za zaposlene v policiji

sta ta vprašanja urejala Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS,

št. 56/02, s sprem. - ZJU) in Zakon o policiji (Ur. l. RS, št.

49/98, 66/98 - ZPol). Posebna ureditev glede disciplinske

odgovornosti in možnost prenehanja delovnega razmerja zaposlenemu

v državnem organu na podlagi izrečenega disciplinskega ukrepa, je

veljala vse do uveljavitve sprememb in dopolnitev Zakona o javnih

uslužbencih v letu 2005 (Ur. l. RS, št. 113/2005 - ZJU-B), ki je

pričel veljati z 31.12.2005. Tako je bilo mogoče v konkretnem

primeru tožniku izreči disciplinski ukrep odpovedi pogodbe o

zaposlitvi v disciplinskem postopku, ni pa tožena stranka mogla

izredno odpovedati pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR

(konkretno na podlagi 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR).

Glede disciplinske odgovornosti zaposlenih v državnih organih je

veljala posebna zakonska ureditev, ki je izključevala uporabo

določil ZDR, kot splošnega zakona. Tožniku je tožena stranka

izdala sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi za kršitve,

ki jih je storil v času od 6.9.2005 do vključno 27.10.2005, kar

pomeni, da bi tožena stranka morala uporabiti zakon, ki je veljal

v času storitve kršitve. Zaradi navedenega je verjetnost obstoja

terjatve tožnika izkazana.

Ob navedenem pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča

prve stopnje, da tožnik ni dokazal predpostavke po 2. odstavku

272. člena ZIZ, ki mora biti kumulativno podana za izdajo začasne

odredbe. Tožnik ni navedel in izkazal, s kakšnim premoženjem

dejansko razpolaga, niti ni navedel, kakšni so dohodki in

premoženje njegove izvenzakonske partnerke. Zgolj dejstvo, da

mora tožnik preživljati dva mladoletna otroka, ne zadošča za

izdajo začasne odredbe. Tako tožnik tudi po oceni pritožbenega

sodišča do sedaj ni izkazal verjetnosti nastanka težko

nadomestljive škode. Samo dejstvo, da tožnik odplačuje kredite za

hišo, tudi ne more biti razlog, da bi sodišče lahko izdalo

predlagano začasno odredbo. Tožnik bi moral v predlogu za izdajo

začasne odredbe konkretno obrazložiti enega od razlogov iz 2.

odstavka 272. člena ZIZ ter za to tudi predložiti ustrezne

dokaze, kar pa do sedaj ni.

Ni mogoče tudi slediti pritožbenim ugovorom, da bi bila

predlagana začasna odredba za zadržanje učinkovanja prenehanja

pogodbe o zaposlitvi do pravnomočne rešitve pravdne zadeve

primerna iz razloga, ker je tožnik še praktično pol leta

opravljal svoje delovne naloge in pri tem prejemal tudi delovno

uspešnost. Navedeno na rešitev začasne odredbe nikakor ne more

vplivati.

Tožnik pa je sicer pravilno podal podredni predlog za izdajo

začasne odredbe po določilih 5. točke 273. člena ZIZ za

plačevanje nadomestila plače delavcu, dokler traja spor o

nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, če je to

potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je ta po zakonu

dolžan preživljati. Vendar, kot že navedeno, do sedaj tožnik ni

dokazal enega od razlogov po določilih 2. odstavka 272. člena

ZIZ.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot

neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje,

za kar je imelo pravno podlago v določilu 2. točke 365. člena

ZPP.