Appeal dismissed; termination of employment requires concrete grounds, not general criticism, per Labor Law.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

Tožeča stranka in tožena stranka trpita vsaka svoje stroške

pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker je pri odločanju o prenehanju PZ na podlagi sodbe sodišča po

2. odstavku 118. člena ZDR potrebno upoštevati okoliščine in

interese pogodbenih strank, ni mogoče sklepati, da je tožničin

interes izražen zgolj v njenem tožbenem zahtevku za razveljavitev

odpovedi PZ in interes tožene stranke v predlogu, naj sodišče

tožbeni zahtevek zavrne. Pri upoštevanju interesa pogodbenih

strank ni relevanten zgolj njun subjektivni interes, ampak je

potrebno ugotavljati interes strank v smeri preverbe objektivnih

možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja.

Bistvena okoliščina v smislu 2. odstavka 118. člena ZDR je

dejstvo, da kršitev, ki se je tožnici očitala v redni

odpovedi PZ iz krivdnega razloga, ni dokazana. Zato niso

bili podani pogoji za sodno razvezo PZ. Okoliščine iz 2.

odstavka 118. člena ZDR se morajo nanašati na konkretne

razloge za odpoved PZ, ne pa na splošne kritike delavca oz.

njegovega dela, ki z odpovedjo PZ nimajo povezave.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se kot

nezakonita razveljavi redna odpoved delovnega razmerja (pravilno

pogodbe o zaposlitvi z dne 1.7.1991) št. 864 z dne 4.11.2003 (1.

točka izreka), da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje

pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 7.12.2003, temveč ji še

traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (2.

točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati

nazaj na delo (3. točka izreka), ji priznati delovno dobo za čas

od 8.12.2003 dalje ter ji jo vpisati v delovno knjižico, v roku 8

dni, pod izvršbo (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo,

da tožeči stranki obračuna pripadajoče plače ter izplača

169.065,00 SIT od 10.01.2004 dalje do plačila, 222.665,00 SIT od

10.02.2004 dalje do plačila, 222.665,00 SIT od 10.03.2004 dalje

do plačila, 222.665,00 SIT od 10.04.2004 dalje do plačila,

222.665,00 SIT od 10.05.2004 dalje do plačila, 222.665,00 SIT od

10.06.2004 dalje do plačila, 222.665,00 SIT od 10.07.2004 dalje

do plačila, 222.665,00 SIT od 10.08.2004 dalje do plačila,

222.665,00 SIT od 10.09.2004 dalje do plačila, 222.665,00 SIT od

10.10.2004 dalje do plačila, 222.665,00 SIT od 10.11.2004 dalje

do plačila, 222.665,00 SIT od 10.12.2004 dalje do plačila,

zmanjšano za plačo, prejeto pri družbi T. d.o.o. iz M. (v obdobju

od 23.4.2004 do 22.5.2004) ter izplačane prejemke nadomestil za

čas brezposelnosti s strani Zavoda RS za zaposlovanje, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov posamičnih izplačil, v

roku 8 dni, pod izvršbo (5. točka izreka). Toženi stranki je

naložilo za tožečo stranko odvesti pripadajoče davke in prispevke

(od izplačanih nadomestil plač) (6. točka izreka), obračunati

regres za redni letni dopust 2004 v višini 132.170,00 SIT bruto

ter tožeči stranki izplačati 109.701,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 1.7.2004 dalje, vse v roku 8 dni, pod

izvršbo (7. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več in

drugače (da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo

dne 4.11.2003; da ji je tožena stranka dolžna izplačati v celoti

vse plače, kakor da bi delala tj. brez upoštevanja drugih

prejemkov: plače pri drugem delodajalcu ter nadomestila za čas

brezposelnosti pri Zavodu RS za zaposlovanje, skupaj z zakonitimi

zamudnimi obrestmi; zakonite zamudne obresti od glavnice regresa

za redni letni dopust od 15.5.2004 do 1.7.2004), je zavrnilo (8.

točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna kriti

sama svoje stroške postopka, tožeči stranki pa povrniti stroške v

višini 197.967,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje te sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo

(9. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh

pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe

razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje,

podredno pa, da sodbo v 2., 3., 4., 5., 6., 7. točki izreka

razveljavi, da zahtevek v zvezi s pozivom nazaj na delo zavrne,

odloči, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju

do 7.12.2003, ter naloži tožnici v plačilo njene stroške

pritožbenega postopka oz., da sodbo razveljavi v 9. točki izreka

ter odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Navaja, da ne drži, da ni uspela izkazati utemeljenega razloga za

odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tožnica svojega izostanka od

22.6.2003 do 26.9.2003 ni opravičila. Iz izvida zdravnika z dne

7.10.2003 izhaja, da je imela tožnica poškodovan palec leve noge,

torej bi svojo odsotnost lahko sporočila. Ker se sodišče do tega

dejstva ni opredelilo, je podana kršitev 14. točke 2. odstavka

339. člena ZPP. Zaradi nepravilnih in nezakonitih zaključkov o

tem, da tožena stranka ni uspela izkazati utemeljena razloga za

odpoved pogodbe o zaposlitvi, je kršen 5. člen ZPP in 1. odstavek

339. člena ZPP, pa tudi dejansko stanje je ugotovljeno zmotno oz.

nepopolno. Ne drži, da tožena stranka ni izkazala, da je tožnico

pred odpovedjo pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na

možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. To izhaja iz

obdolžitve zaradi kršitve delovnih obveznosti in kodeksa etičnega

ravnanja v vrtcu z dne 4.7.2003, na podlagi katere je bil tožnici

izrečen opomin dne 30.7.2003, ter iz sklepa z dne 18.10.2001 o

pogojnem prenehanju delovnega razmerja. Ker se sodišče prve

stopnje do teh listin ni opredelilo, je kršilo 5. člen ZPP, 6.

člen Evropske konvencije za človeške pravice (EKČP) in 1.

odstavek 339. člena ZPP. Sodba se ne da preizkusiti, o odločilnih

dejstvih je nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o

vsebini listin in samo vsebino teh listin. Sodišče se ni

opredelilo do mnenja sindikata, ki je podprl odločitev o odpovedi

pogodbe o zaposlitvi, ter do pričevanja predstavnice sindikata,

ki je izpovedala o težavah s tožnico. Ni presojalo okoliščin, ki

predstavljajo več kot utemeljen razlog za odpoved. S strani

staršev so bile pritožbe na tožničino delo z otroci, o čemer so

izpovedale tudi zaslišane priče. Tožena stranka je že v odgovoru

na tožbo (in tudi kasneje) zatrjevala, da je porušeno zaupanje v

delo tožnice in da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče,

torej je sodišče v zvezi s tem napačno ugotovilo prekluzijo.

Sodišče pogodbe o zaposlitvi ni razvezalo po 118. členu Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Glede na to, da

je kljub temu navedlo, da tožnica ni primerna za delo

vzgojiteljice, izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Ker je

izpovedi vzgojiteljic ocenilo kot pretresljive, je nerazumljiv

zaključek, da niso podane okoliščine, ki utemeljujejo sodno

razvezo po 2. odstavku 118. člena ZDR. Ni pravilno ugotovilo, kaj

pomenijo okoliščine in interes po tej določbi, po kateri lahko

sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi ne glede na predlog delavca.

Tudi po 24. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDSS, Ur. l. RS,

št. 19/94 s sprem.) sodišče ni vezano na zahtevek. Ker je napačna

odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o stroških

postopka.

Tožnica je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno

sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženi

stranki pa naloži povračilo njenih stroškov pritožbenega

postopka. Navaja, da je sodišče izčrpno izvedlo vse potrebne

dokaze, jih ustrezno ocenilo, tako da je na popolno ugotovljeno

dejansko tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v okviru

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2.

odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutno

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na

pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče

prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na

katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zlasti

ne bistvene kršitve postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena

ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba. Sodišče prve stopnje je

pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva ter sprejelo tudi

materialnopravno pravilno odločitev.

Pri odločitvi (o pretežni ugoditvi tožbenemu zahtevku) je

izhajalo iz ugotovitve, da tožena stranka pri odpovedi pogodbe o

zaposlitvi ni ravnala v skladu s 1. odstavkom 83. člena ZDR, ki

določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o

zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na

izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru

ponovitve kršitve. Navedena določba torej predpisuje pogoj, ki

mora biti izpolnjen, preden delodajalec delavcu poda redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 88. člena

ZDR - zaradi kršenja pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz

delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo,

da v konkretnem primeru ta pogoj ni bil izpolnjen. Pritožbeno

sodišče ne soglaša s pritožbo, da tovrstno opozorilo izhaja že iz

obdolžitve z dne 4.7.2003 ter sklepa o izrečenem opominu z dne

20.7.2003. Prav tako tudi ne izhaja iz sklepa z dne 18.10.2001, s

katerim je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep pogojno

prenehanje delovnega razmerja, ki je bil izdan na podlagi prej

veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št.

14/90 s sprem.), ki niti ni vseboval instituta redne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter tako tudi ne

opozorila v smislu 1. odstavka 83. člena ZDR. Ker je sodišče prve

stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je

vpogledalo tudi navedene listine, ugotovilo, da tožena stranka

tožnice po 1. odstavku 83. člena ZDR ni opozorila, se je s tem

posredno izjavilo tudi o vsebini navedenih listin. Zato ni mogoče

pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje kršilo 6. člen

EKČP (iz pravice stranke do izjave izhaja tudi obveznost sodišča,

da odgovori na strankine navedbe) kot tudi ne, da je kršilo

določbo 5. člena ZPP (načelo kontradiktornosti) in s tem v zvezi

1. odstavek 339. člena ZPP (bistvena kršitev postopka, ki bi

lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe).

Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita že iz

razloga, ker ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavku 83. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje pa je tudi v zvezi s kršitvijo, ki je

predmet odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravilno ugotovilo, da je

tožnica dokazala, da je bila v obdobju od 22.9.2003 do 26.9.2003,

za katero se ji v odpovedi očita neopravičen izostanek z dela,

opravičeno odsotna zaradi zdravstvene nezmožnosti za delo. V

pravnomočno končanem socialnem sporu opr. št. Ps 1869/2003 je

bilo namreč s sodbo z dne 4.2.2004 (v zvezi s sodbo Psp 144/2004

z dne 27.8.2004) njenemu tožbenemu zahtevku na razveljavitev

sklepa zdravstvene komisije z dne 20.10.2003 in sklepa

imenovanega zdravnika z dne 25.10.2003, ter na ugotovitev, da je

bila od 22.9.2003 do 26.9.2003 zaradi bolezni začasno nezmožna za

svoje delo, v celoti ugodeno. Ker navedeno dejstvo tožničinega

opravičenega izostanka med strankama niti ni sporno, niso

relevantne pritožbene trditve o tem, da sodišče prve stopnje ni

posebej razlogovalo o izvidu zdravnika z dne 7.10.2003, ki se

nanaša na očitani izostanek.

Iz trditev tožene stranke (tudi v pritožbi) izhaja očitek, da

tožnica svojega dela ni opravljala strokovno, kvalitetno, ter da

ni primerna za delo z otroci. Glede na to, da odpoved pogodbe o

zaposlitvi ni bila podana iz razloga nesposobnosti, se navedene

pritožbene trditve nanašajo na stališče sodišča prve stopnje, da

ni pogojev za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku

118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je namreč v obsežnem

dokaznem postopku postopku preverilo možnosti za prenehanje

pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča po 118. členu ZDR,

ki določa, da sodišče v primeru, če ugotovi, da je odpoved

delodajalca nezakonita, na predlog delavca ugotovi trajanje

delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje ter

delavcu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega

razmerja ter odškodnino po pravilih civilnega prava (1.

odstavek), oz. lahko odloči enako tudi ne glede na predlog

delavca, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih

strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več

mogoče (2. odstavek). Tožnica navedenega predloga ni podala, pač

pa je sodišče prve stopnje na podlagi ugovora tožene stranke, pri

katerem vztraja tudi v podrednem pritožbenem predlogu, izhajajoč

iz 2. odstavka 118. člena ZDR, prosojalo, ali je mogoče

nadaljevanje tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki,

torej ali je možen odstop od načela reintegracije, to je od

pravice delavca do vrnitve nazaj na delo v primeru, če sodišče

ugotovi, da je delovno razmerje prenehalo nezakonito.

Glede na to, da ZDR v 2. odstavku 118. člena posebej predpisuje

upoštevanje interesa strank, ni mogoče sklepati, da je tožničin

interes izražen zgolj v njenem tožbenem zahtevku, interes tožene

stranke pa v njenem predlogu, da naj sodišče tožbeni zahtevek

zavrne. Pri upoštevanju interesa obeh strank torej ni relevanten

zgolj njun subjektivni interes, ampak je potrebno, kot je to

storilo sodišče prve stopnje, ugotavljati interes strank v smeri

preverbe objektivnih možnosti za nadaljevanja delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je tako kot bistveno okoliščino v smislu 2.

odstavka 118. člena ZDR pravilno izpostavilo dejstvo, da kršitev,

ki se je tožnici očitala v odpovedi pogodbe o zaposlitve, sploh

ni dokazana. Okoliščine iz 2. odstavka 118. člena ZDR se morajo

namreč nanašati predvsem na konkretne razloge za odpoved pogodbe

o zaposlitvi, ne na splošne kritike delavca oz. njegovega dela,

ki s samo odpovedjo nimajo povezave. Na strani tožene stranke pa

so bile izkazane prav takšne oz. zgolj takšne okoliščine, ki

kažejo na izrazito nezadovoljstvo tožene stranke s tožničinim

delom. V zvezi s tožnico je sodišče prve stopnje izpostavilo

okoliščine v zvezi z njenim socialnim statusom (samohranilka,

trije otroci) in zdravstvenim stanjem (tožnica je veliko v

bolniškem staležu) ter dejstvom, da ima delovne izkušnje zgolj na

vzgojnovarstvenem področju (razen enega meseca v gostinstvu).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da

ni podlage za razvezo pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 118.

člena ZDR. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da tega ni

storilo, čeprav je ugotovilo, da tožničina ravnanja za

vzgojiteljico niso primerna, ne predstavlja zatrjevane kršitve

14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v smislu, da izrek sodbe

nasprotuje razlogom sodbe. Zgolj navedena ugotovitev še ne daje

podlage za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, tako da je sodišče

prve stopnje ravnalo pravilno, ko je upoštevalo tudi vse ostale

okoliščine in interes obeh strank ter pravilno ugotovilo, da je

nadaljevanje spornega delovnega razmerja vendarle mogoče.

Pritožbeno sodišče še navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi

z ugovorom tožene stranke, da nadaljevanje delovnega razmerja ni

mogoče, podanem na prvem naroku 5.5.2003, napačno navedlo, da ga

s kasnejšo vlogo (13.5.2003) ni mogoče konkretizirati oz., da je

ugovor pravočasen le, če je v celoti opredeljen na prvem naroku.

Za podajo ugovora tožene stranke v smislu 2. odstavka 118. člena

ZDR (kot tudi za predlog delavca v smislu 1. odstavka 118. člena

ZDR) določba o prekluziji iz 286. člena ZPP ne velja. Sicer pa je

navedba sodišča prve stopnje tudi brezpredmetna, saj vloga z dne

13.5.2003 ni vsebovala niti novih dejstev niti novih dokaznih

predlogov.

Pritožbeno sodišče v zvezi z opozorilom pritožbe na 24. člen

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št.

19/94 s sprem.), po katerem sodišče ni vezano na zahtevek, še

navaja, da se ta določba nanaša zgolj na izpodbijanje dokončnih

odločitev delodajalca, v konkretnem primeru pa to ni predmet

tožbenega zahtevka.

V posledici pravilne odločitve o razveljavitvi nezakonite

odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter pravilne ugotovitve, da v

konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za odločitev po 2.

odstavku 118. člena ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno

odločilo tudi o preostalem delu tožbenega zahtevka iz naslova

reintegracije in reparacije. Povsem pravilno je odločilo tudi o

stroških postopka.

Ker v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi in razlogi, na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani,

je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo

in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožničin odgovor na

pritožbo pa za odločitev pritožbenega sodišča ni bil potreben, je

pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v

povezavi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP

odločilo, da trpi vsaka stranka sama svoje stroške pritožbenega

postopka.