Appeal dismissed; fixed-term contract ends by law upon permit expiry without notice, making late claim inadmissible.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

PZ, sklenjana za določen čas, preneha veljati po samem zakonu

brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila

sklenjena in posebna pisna odpoved PZ ni potrebna. Ker je bila PZ

za določen čas sklenjena za čas veljavnosti delovnega dovoljenja,

je po samem zakonu prenehala veljati s potekom časa za katerega

je bila sklenjena tj. s potekom veljavnosti delovnega dovoljenja.

Če delavec meni, da je PZ za določen čas prenehala nezakonito,

mora tožbo za ugotovitev nezakonitosti prenehanja PZ vložiti v

30-dnevnem prekluzivnem roku iz 3. odstavka 204. člena ZDR, ki

začne teči s prenehanjem PZ za določen čas, ko je delavec za

kršitev pravic izvedel.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot prepozno

zavrglo tožbo na ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega

razmerja tožnika pri toženi stranki z dne 28.5.2005. Odločilo je,

da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki se ne strinja z ravnanjem

sodišča prve stopnje, ker ni obravnavalo njegovih navedb o

trajanju delovnega razmerja pri toženi stranki, o načinu

zaposlitve in delu, o načinu pridobivanja delovnega dovoljenja, o

tem, da odločbe o prenehanju delovnega razmerja s pravnim poukom

sploh ni prejel, posledično o kršitvi pravice do pritožbe.

Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo navedb o

prikrajšanjih za denarna sredstva, delovno dobo in socialno

zavarovanje za čas dela na črno ter o dvakratni poškodbi pri

delu. Poudarja še, da je bil v Republiki Sloveniji stalno

prijavljen od leta 1978, leta 1992 pa je bil nezakonito izbrisan.

Vloge za priznanje državljanstva še čakajo nerešene. Toženec je

obljubljal stalno zaposlitev, zato je pridobil na času, kar je

sodišče prve stopnje izrabilo za očitek, da je tožba prepozna.

Postavlja vprašanje, s kakšnim dokumentom razpolaga toženec in

sodišče prve stopnje, iz katerega bi bil razviden 30 dnevni rok

za pritožbo ali tožbo. Če tega dokumenta ni, se tožniku zamuda ne

more očitati. Zato predlaga, da se sklep sodišča prve stopnje

razveljavi, toženca pa kaznuje zaradi kršitve delovnopravne

zakonodaje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah

uveljavljanih razlogov oz. razlogov, na katere je treba paziti po

uradni dolžnosti in sicer glede bistvenih kršitev določb postopka

iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l.

RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in glede pravilne uporabe

materialnega prava.

Tožnik sodišču prve stopnje smiselno očita napačno uporabo

materialnega prava, ker naj bi tožbo zavrglo, ne da bi

razpolagalo z odločbo o prenehanju delovnega razmerja, iz katere

bi izhajalo, v kakšnem roku naj bi vložil pritožbo ali tožbo in

torej ni imelo podlage za ugotovitev, da je zamudil 30-dnevni

rok.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

materialno pravo pravilno uporabilo. Pri odločitvi se je oprlo na

3. odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS

št. 42/2002), ki določa, da delavec lahko zahteva ugotovitev

nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov

prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitve o

disciplinski odgovornosti v roku 30 dni od dneva vročitve oz. od

dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Tožnik je imel s tožencen

sklenjeno delovno razmerje za določen čas od 1.6.2004 do poteka

veljavnosti delovnega dovoljenja (priloga A18). Delovno

dovoljenje je bilo izdano za čas od 29.5.2004 do 28.5.2005

(priloga A19). Po 77. členu ZDR pogodba o zaposlitvi za določen

čas preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za

katerega je bila sklenjena oz., ko je dogovorjeno delo opravljeno

ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena.

Navedena določba pomeni, da pogodba o zaposlitvi za določen čas

preneha veljati po zakonu samem in torej njena odpoved v pisni

obliki ni potrebna. Zato pritožba sodišču prve stopnje

neutemeljeno očita, da ne razpolaga s pisno "odločbo" o

prenehanju delovnega razmerja. Tožniku delovno razmerje ni

prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v tem primeru

bi bil toženec tožniku dolžan vročiti pisno odpoved, ne odločbe),

ampak je prenehala veljavost pogodbe o zaposlitvi za določen čas

na podlagi zakona. Da se bo s pogodbo o zaposlitvi z dne

17.5.2004 določen čas iztekel 28.5.2005, je bilo tožniku znano že

ob podpisu te pogodbe oz. ob izdaji delovnega dovoljenja za

določen čas, najkasneje pa je za prenehanje veljavnosti pogodbe o

zaposlitvi oz. po lastnih navedbah za "zaključek delovnega

razmerja" tožnik izvedel v juniju 2005, ko je prestajal zaporno

kazen v mariborskih zaporih. Za zatrjevano kršitev pravice je

torej izvedel v juniju 2005, zato bi moral tožbo vložiti v

nadaljnjih 30 dneh. Vložil jo je šele v marcu 2006, zato je

odločitev sodišča, ki je prepozno vloženo tožbo zavrglo,

pravilna. Rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR je prekluzivni in ga

mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Pravočasno vložena

tožba je predpostavka za dopustnost sodnega varstva, kar pomeni,

da se sodišče prve stopnje v vsebinsko presojo zakonitosti

prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi oz. zakonitosti

sklepanja delovnega razmerja za določen čas ob pomanjkanju

navedene procesne predpostavke niti ni smelo spuščati. Zato je

pritožbeni očitek, da bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati

z okoliščinami sklepanja delovnega razmerja za določen čas,

neupravičen.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje ni

ukvarjalo z navedbami o prikrajšanjih za denarna sredstva,

delovno dobo in socialno zavarovanje v času dela na črno

pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te navedbe le pavšalne in v

zvezi z njimi zahtevek ni bil postavljen, čeprav je bil tožnik na

poravnalnem naroku pozvan k natančnejši določitvi. Zato sodišče

prve stopnje ni imelo podlage, da bi se s temi navedbami

ukvarjalo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na

katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče

na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo

izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.