Appeal dismissed; prior final judgment on termination validity bars wage claim despite procedural technicality.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker je bilo s pravnomočno sodbo delovnega sodišča odločeno, da je

bil tožniku v leto 1992 zakonito izrečen disciplinski ukrep

prenehanja delovnega razmerja (po ZTPDR oz. ZDR/90), je zahtevek

za povrnitev nadomestila plač za čas po prenehanju delovnega

razmerja neutemeljen. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni

zahtevek za povrnitev nadomestila plač zavniti, ne pa zavreči

tožbe, vendar pritožbeno sodišče skladno s 359. členom ZPP v

odločitev ni posegalo, saj bi to pomenilo odločanje v škodo

tožnika, ki se je zoper sklep edini pritožil.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s

katero je tožnik zahteval izplačilo zneska 15.119.806,00 SIT s

pripadki in sicer iz naslova zapadlih plač in drugih prejemkov iz

delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja v letu

1992 dalje. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške

postopka.

Zoper sklep se laično pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena

razloga bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe

materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje

spoštovati pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega

sodišča ne glede na odločitev Vrhovnega sodišča Republike

Slovenije, ki je nezakonita, kakor je nezakonita tudi odločitev

Ustavnega sodišča, ki o njegovi ustavni pritožbi ni vsebinsko

odločalo. Pred Evropskim sodiščem za varstvo človekovih pravic je

vložen predlog za sodno varstvo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) preizkusilo

izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih razlogov ter razlogov, na

katere je treba paziti po uradni dolžnosti in sicer glede

bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP

in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožba ne konkretizira, katere bistvene kršitve določb postopka

naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje, ob preizkusu po uradni

dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podan obstoj

bistvenih kršitev iz 2. odstavka 350. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v sporu, ki se je

vodil pod opr. št. Pd 176/97, deloma uspel z zahtevkom za

razveljavitev odločb disciplinskih organov tožene stranke tako,

da se je izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega

razmerja pogojno odložila za čas enega leta, tožnik pa je

pridobil pravico do reintegracije in reparacije. Sodbo sodišča

prve stopnje je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 772/99

potrdilo in je tako postala pravnomočna. Na revizijo tožene

stranke pa je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips

145/2002 sodbo pritožbenega sodišča spremenilo in pritožbi tožene

stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako,

da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je bilo pri odločanju o zahtevku tožnika za

izplačilo zapadlih plač in drugih denarnih prejemkov iz delovnega

razmerja dolžno upoštevati s sodbo Vrhovnega sodišča RS

spremenjeno pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega

sodišča. Z njo je bil spor v zvezi s tožnikovim prenehanjem

delovnega razmerja rešen tako, da je bil njegov zahtevek za

razveljavitev sklepov disciplinskih organov tožene stranke o

prenehanju delovnega razmerja zavrnjen, to pa pomeni, da je

tožniku pri toženi stranki delovno razmerje zakonito prenehalo

junija 1992 (točen datum prenehanja delovnega razmerja iz listin

v spisu ni razviden). Ker od junija 1992 pri toženi stranki ni

bil več v delovnem razmerju, mu ta iz naslova delovnega razmerja

ne dolguje ničesar, torej je njegov zahtevek neutemeljen.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da

tožnik za vodenje pravde v tem delovnem sporu ni imel pravnega

interesa, saj se pravni interes v dajatvenih tožbah vedno

predpostavlja. Pravilno bi torej bilo, da bi sodišče prve stopnje

zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, namesto da je tožbo zavrglo,

vendar pa pritožbeno sodišče v odločitev ni poseglo, ker bi to

pomenilo odločanje v škodo tožnika, torej stranke, ki se je zoper

sklep edina pritožila. Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani

sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče prve

stopnje upoštevati domnevno nezakonitost odločb Vrhovnega sodišča

RS in Ustavnega sodišča RS pa je potrebno poudariti le to, da

sodišče prve stopnje ne more presojati zakonitosti odločb

navedenih sodišč, ampak je na njuni odločbi vezano. Zato ni moglo

in ni smelo odločati mimo teh odločb. Vložitev zahteve za sodno

varstvo pri Evropskem sodišču za človekove pravice sodišča prve

stopnje ne odvezuje dolžnosti, da upošteva odločbe sodišč v

Republiki Sloveniji.