Employer loses labor dispute appeal; court orders employer to pay employee's legal costs due to employer's procedural fault.

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se odločitev o pravdnih stroških

(2. in 3. odst. izreka) spremeni tako, da je dolžna tožena

stranka tožnici plačati pravdne stroške v znesku 164.978,50 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.11.2005 do plačila, v 8 dneh

in pod izvršbo, zahtevek tožene stranke za povrnitev njenih

pravdnih stroškov pa se zavrne.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu

potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene

stroške v znesku 49.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

23.6.2006 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

[JEDRO]

Če starejši delavec izpolnjuje pogoje za posebno varstvo pred

odpovedjo PZ po 1. odstavku 114. člena ZDR, to varstvo velja tudi

v postopku odpovedi PZ s ponudbo nove PZ.

Tudi če delavec v postopku odpovedi PZ s ponudo nove PZ

sprejme ustrezno delo za nedoločen čas, ima pravico

zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi PZ

po 3. odstavku 204. člena ZDR. Če se nezakonita odpoved PZ

razveljavi, oživi stara PZ, s tem pa preneha veljati nova

PZ, saj zanjo pravna podlaga ne obstaja več. Nova PZ temelji

na odpovedi stare PZ, ta temelj pa odpade, če je odpoved

stare PZ kot nezakonita razveljavljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v 1. odst. izreka izpodbijane sodbe

ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko

za delovno mesto vodje oddelkov z dne 29.6.1991 ni prenehala

veljati. V 2. odst. izreka je naložilo toženi stranki, da tožnici

plača pravdne stroške v višini 164.978,50 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 10.11.2005 do plačila, v 8 dneh in pod

izvršbo, medtem ko je v 3. odst. izreka naložilo tožnici, da

plača toženi stranki njene pravdne stroške v višini 82.241,50

SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 8

dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica

se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka smiselno iz

pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in

predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano

sodbo spremeni tako, da ji v celoti prizna pravdne stroške,

vključno s pritožbenimi stroški. V pritožbi navaja, da se je ta

individualni delovni spor nanašal na razveljavitev redne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi in da je bilo v postopku ugotovljeno, da je

bila ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V delu,

kjer je bil zahtevek tožnice zavrnjen (na sklenitev pogodbe o

zaposlitvi v smislu 19. čl. Akta o sistemizaciji tožene stranke)

toženi stranki niso nastali nikakršni posebni stroški.

Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh

pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da

pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. podredno, da ugotovi, da

je tožena stranka (pravilno tožnica) v delovnem razmerju po

veljavni sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 24.9.2003 in da ji

je dolžna povrniti vse pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je

napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi

med tožnico in toženo stranko z dne 29.6.1991 ni prenehala, saj

ima tožnica s toženo stranko sklenjeno veljavno pogodbo o

zaposlitvi z dne 24.9.2003. Tožnica ne more imeti v veljavi dveh

pogodb o zaposlitvi. Po stališču tožene stranke je bil celoten

individualni delovni spor nepotreben, saj je tožnici zagotovila

delo, ustrezno njeni izobrazbi in ga ta tudi izvršuje. S tem so

toženi stranki nastali nepotrebni stroški.

Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni

utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev

določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2.

odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, ni storilo, da je popolno in pravilno ugotovilo

dejansko stanje, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje

delno zmotno uporabilo materialno pravo in sicer v zvezi z

odločitvijo o pravdnih stroških.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu predlagala

ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo

sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da se odpoved

št. 269/2003 z dne 6.8.2003 razveljavi, ugotovitev, da pogodba o

zaposlitvi za delovno mesto vodje oddelka z dne 29.6.1991 ni

prenehala veljati in da je dolžna tožena stranka s tožnico

skleniti pogodbo o zaposlitvi v skladu z določbo 1. odst. 19. čl.

Akta o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke. Poleg tega je

predlagala, da ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pravdne

stroške.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo

opr. št. Pdp 334/2003 z dne 9.10.2003 njen tožbeni zahtevek v

celoti zavrnilo, ker pri sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s

ponudbo nove ni ugotovilo nezakonitosti, vendar je pritožbeno

sodišče na pritožbo tožnice navedeno sodbo razveljavilo in zadevo

vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je

namreč ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče pri odločitvi o

utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka ni upoštevalo

dejstva, da je bila tožnica starejša delavka in je zato v skladu

z določbo 114. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS

št. 42/02) uživala posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o

zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku

ugotovilo, da je imela tožnica ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi

status starejše delavke in da ni izpolnjevala niti minimalnih

pogojev za pridobitev starostne pokojnine, niti ji ni bila

zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova

zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih

pogojev za starostno pokojnino in ker tožnica tudi ni podala

pisnega soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga, je zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o

zaposlitvi nezakonita, zato jo je s sodbo opr.št. Pd 35/2004 z

dne 22.4.2004 razveljavilo. Tožbeni zahtevek tožnice, da je

dolžna tožena stranka z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi v

skladu z določbo 1. odst. 19. čl. Akta o sistemizaciji delovnih

mest tožene stranke pa je zavrnilo. V zvezi s to odločitvijo je

pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo in v tem delu

potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča (sodba opr.

št. Pdp 1038/2004 z dne 23.9.2005), tako da je v tem delu postala

sodba sodišča prve stopnje pravnomočna. Ker sodišče prve stopnje

o delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na

ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama za

delovno mesto vodje oddelka z dne 29.6.1991 ni prenehala veljati,

ni odločalo, je v tem delu pritožbo tožnice štelo kot predlog za

izdajo dopolnilne sodbe, medtem ko je del izpodbijane sodbe, na

podlagi katerega je bila dolžna tožena stranka s tožnico skleniti

pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovno mesto, ki

ustreza strokovni izobrazbi in delovnim izkušnjam tožnice, zaradi

prekoračitve tožbenega zahtevka razveljavilo. Glede na navedeno

je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo, ki je sedaj v

presoji pred pritožbenim sodiščem, odločilo še o preostalem delu

tožničinega tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je starejši delavec na

podlagi 114. čl. ZDR varovan pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi

tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove

pogodbe o zaposlitvi po 90. čl. ZDR, seveda ob predpostavki, da

so za to posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi

izpolnjeni pogoji iz 1. odst. 114. čl. ZDR.

Ker je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi s ponudbo nove, čeprav je bila tožnica starejša

delavka in k tej odpovedi pisnega soglasja ni dala in ker v

spornem obdobju ni izpolnjevala minimalnih pogojev za pridobitev

pravice do starostne pokojnine, niti ji ni bila zagotovljena

pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer

brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno

pokojnino, kar pomeni, da je bila ta odpoved pogodbe o zaposlitvi

nezakonita, je tožnica vsekakor imela pravni interes za vodenje

tega individualnega delovnega spora. Na ta obstoj pravnega

interesa po stališču pritožbenega sodišča ne vpliva dejstvo, da

je tožnica sicer ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno

zaposlitev za nedoločen čas sprejela in novo pogodbo tudi

podpisala. S podpisom nove pogodbe o zaposlitvi delavec ne izgubi

pravice do sodnega varstva v zvezi z odpovedjo prejšnje pogodbe o

zaposlitvi. Glede na to je povsem neutemeljena pritožbena navedba

tožene stranke, da je tožnica ta individualni delovni spor

sprožila brez potrebe in da je s tem želela le nagajati toženi

stranki in ji po nepotrebnem povzročati pravdne stroške. Če bi

tožena stranka ravnala zakonito, bi lahko tožnici podala odpoved

pogodbe o zaposlitvi le ob izpolnjevanju pogojev iz 1. odst. 114.

čl. ZDR, tako da potem do predmetnega individualnega delovnega

spora sploh ne bi prišlo.

Po stališču pritožbenega sodišča tudi delavcu, kateremu je podana

odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (90. čl. ZDR) pa

ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo za nedoločen

čas podpiše, ni mogoče omejevati pravice zahtevati ugotovitev

nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (3. odst. 204. čl.

ZDR). Če delavec v takšnem sporu uspe, ker se ugotovi, da je bila

odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo sodišče razveljavi,

stara pogodba o zaposlitvi oživi, s tem pa preneha učinkovati

nova pogodba o zaposlitvi, saj ne obstaja več pravna podlaga za

to novo pogodbo o zaposlitvi. Nova pogodba o zaposlitvi je namreč

temeljila na odpovedi prejšnje pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa

je bila ta odpoved kot nezakonita razveljavljena.

Pritožbena navedba tožnice, ki se nanaša na odločitev sodišča

prve stopnje o pravdnih stroških, je utemeljena. Predmetni

individualni delovni spor sodi med spore o obstoju ali prenehanju

delovnega razmerja, pri katerih z ozirom na določbo 5. odst. 41.

čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS

št. 2/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na

izid postopka, razen, če je delavec z vložitvijo tožbe ali z

ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Glede na

navedeno določbo je dolžna tožena stranka sama nositi svoje

pravdne stroške ne glede na izid tega individualnega delovnega

spora. Ker sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, je

ravnalo nepravilno, ko je naložilo tožeči stranki, da toženi

stranki povrne del njenih pravdnih stroškov. Iz tega razloga je

pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo ter izpodbijani del

sodbe spremenilo tako, da je naložilo toženi stranki, da povrne

tožnici njene pravdne stroške, katere je sicer pravilno priznalo

in odmerilo že sodišče prve stopnje. Ker je bila pritožba tožnice

utemeljena, je pritožbeno sodišče z ozirom na določbo 4. tč. 358.

čl. ZPP izpodbijani del sodbe glede odločitve o stroških

spremenilo in naložilo toženi stranki, da povrne tožnici njene

pravdne stroške. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da je izrek

sodbe sodišča prve stopnje, ki se je nanašal na odločitev o

pravdnih stroških, napačen, saj bi moralo sodišče prve stopnje

tudi v primeru, če bi obstajala obveznost tožnice, da toženi

stranki povrne del njenih pravdnih stroškov, pobotanje teh

stroškov opraviti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Izrek

izpodbijane sodbe bi namreč moral vsebovati le odločitev sodišča

prve stopnje o tem, kolikšen del pravdnih stroškov je dolžna

tožena stranka povrniti tožnici.

Ker v zvezi s pritožbo tožene stranke niso bili podani niti

uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče

pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v

nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2.

odst. 165. čl. ZPP. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je

dolžna tožena stranka povrniti njene pritožbene stroške in sicer

za sestavo pritožbe v višini 375 točk po Odvetniški tarifi (T,

Ur. l. RS, št. 67/2003, tar. št. 15/4) kar ob upoštevanju

vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred pritožbenim

sodiščem (110,00 SIT) in 20 % DDV znaša 49.500,00 SIT. Pritožbeno

sodišče tožnici ni priznalo stroškov za prejem in pregled sodne

odločbe in za obvestilo stranki v priglašeni višini 30 točk, ker

so ti stroški že vključeni v priznano nagrado za sestavo

pritožbe.

V skladu z določbo 5. odst. 41. čl. ZDSS-1 tožena stranka sama

krije svoje stroške pritožbenega postopka.