Fixed-term contract for replacing multiple absent workers is invalid under Labor Contract Act. Dismissed appeal. Restraint required.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča

prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Skladno z 2. alinejo 1. odstavka 52. člena ZDR se PZ za določen

čas lahko sklene za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. To

pomeni, da gre lahko le za nadomeščanje konkretno poimensko

določenega delavca, kar je pomembno tudi za prenehanje PZ za

določen čas, saj ta preneha, ko se odsotni delavec vrne na delo.

Če se PZ za določen čas sklene iz razloga nadomeščanja večih

delavcev, odsotnih zaradi bolniškega staleža ali porodniškega

dopusta, je nezakonita, saj je v nasprotju z 2. alineo 1.

odstavka 52. člena ZDR. Restriktivna razlaga pogojev za sklepanje

PZ za določen čas je skladna z dejstvom, da se praviloma sklepa

PZ za nedoločen čas in pomeni sklenitev PZ za določen čas izjemo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila

pogodba o zaposlitvi z dne 12.7.2004, spremenjena z aneksom z dne

12.12.2004 (pravilno dne 22.12.2004), sklenjena za nedoločen čas

in da tožniku delovno razmerje dne 28.2.2005 ni prenehalo. Toženi

stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo,

mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, za čas do vrnitve

na delo obračunati bruto plače v višini 246.011,81 SIT ter po

odvodu prispevkov za socialno varnost in akontacije dohodnine

izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne

v mesecu za plačo preteklega meseca. Višji tožbeni zahtevek je

zavrnilo. Poleg tega je naložilo toženi stranki, da povrne

tožniku njegove stroške postopka v višini 238.888,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31.8.2005 do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila

tožena stranka ter predlagala spremembo izpodbijane sodbe in

zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika, podredno pa njeno spremembo

in vrnitev zadeve v novo sojenje pred sodišče prve stopnje. V

pritožbi je navedla, da razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi

za določen čas - nadomeščanje začasno odsotnega delavca ne

zahteva navezave na enega delavca. Tožena stranka je namreč

zaradi bolniških staležev in porodniških dopustov z zaposlovanjem

za določen čas nadomeščala delavca na delovnem mestu pobiralca

cestnine. Nadalje je še navedla, da nastop in trajanje bolniških

staležev in porodniških dopustov ni predvidljivo v tolikšni meri,

da bi omogočalo prilagoditev trajanja pogodbe o zaposlitvi za

določen čas posamičnemu odsotnemu delavcu. Prav tako se ne

strinja s presojo sodišča prve stopnje, da bi bilo potrebno

tožnika zaposliti za enako obdobje, kot je posamezni delavec

odsoten, saj to iz zakona ne izhaja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v delu, v

katerem tožena stranka v sporu ni uspela, in v mejah razlogov, ki

so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2.

odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št.

36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno

uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo,

da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po

uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko

stanje in da je sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi

zaključki sodišča prve stopnje, prav tako nima pomislekov v

pravilnost same dokazne ocene izvedenih dokazov. Iz izvedenega

dokaznega postopka izhaja, da sta pravdni stranki dne 12.7.2004

sklenili Pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 12.7.2004 do

31.12.2004 (priloga A3), trajanje te pogodbe o zaposlitvi za

določen čas pa je bilo podaljšano z Aneksom z dne 22.12.2004 za

čas od 1.1.2005 do 28.2.2005 (priloga A4). Sicer bi bilo potrebno

za podaljšanje delovnega razmerja po določilu 2. odstavka 47.

člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02; v

nadaljevanju ZDR) v povezavi s 1. odstavkom 29. člena istega

zakona skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, vendar to za odločitev

v presojanem individualnem delovnem sporu ni bistveno. Niti v

citirani pogodbi niti v aneksu ni naveden razlog za sklenitev

pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pogodba o zaposlitvi se

namreč po določilu 1. odstavka 10. člena ZDR sklepa za nedoločen

čas, če ni s tem zakonom drugače določeno. Izjeme od tega

pravila, torej primeri, v katerih je dopustna sklenitev pogodbe o

zaposlitvi za določen čas, so taksativno našteti v 1. odstavku

52. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je glede obstoja zakonsko

določenega razloga za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen

čas pravilno štelo, da njegova navedba ni bistvena sestavina

pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 29. člena ZDR), ter da njegov

izostanek avtomatično ne pomeni nezakonitosti. Vendar pa mora

delodajalec (tožena stranka) v primeru spora pred sodiščem

dokazati obstoj enega izmed razlogov iz 1. odstavka 52. člena

ZDR.

Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje kot razlog za

sklenitev pogodbe o zaposlitvi navedla (in dokazala z zaslišanjem

prič A. J., M. Z. in S. D.) potrebo po delu tožnika zaradi

nadomeščanja več odsotnih delavcev na bolniškem staležu oziroma

porodniškem dopustu. Takšen razlog pa ni skladen s tistim, ki ga

v 2. alinei 1. odstavka 52. člena določa ZDR (nadomeščanje

začasno odsotnega delavca). Zakon na tem mestu uporablja ednino

(govori o enem, točno določenem delavcu), poleg tega pa je

poznavanje imena delavca, ki se ga nadomešča, pomembno zaradi

časa prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pogodba o

zaposlitvi, sklenjena za določen čas, namreč preneha, ko ni več

razloga za njeno nadaljevanje, torej v konkretnem primeru, ko se

odsotni delavec vrne na delo. Takšna restriktivna razlaga

zakonsko določenih razlogov, iz katerih je dopustno skleniti

pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je skladna z dejstvom, da

gre za izjemo od splošnega pravila sklepanja pogodb o zaposlitvi

za nedoločen čas, ki je uveljavljeno v ZDR.

Nadaljnje pritožbene navedbe tožene stranke, da je bilo v

presojani zadevi nejasno, kdaj se bodo odstotni delavci vrnili na

delo, so prav tako neutemeljene. Čas trajanja porodniškega

dopusta delavca, deloma pa tudi njegova odsotnost zaradi

dolgotrajnega bolniškega staleža je določen oz. predvidljiv, v

vsakem primeru pa je imela tožena stranka možnost opredeliti čas

trajanja delovnega razmerja tožnika v pogodbi o zaposlitvi

opisno, torej do vrnitve odsotnega delavca na delo. Tako tudi ne

bi bila v nevarnosti, da bi tožnik, kot je navedla v pritožbi,

ostal na delu po izteku časa, za katerega je bila sklenjena

pogodba o zaposlitvi, zaradi česar bi se po določilu 54. člena

ZDR štelo, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen

čas. Pogodba o zaposlitvi bi mu pač prenehala tistega dne, ko bi

se delavec, ki ga je nadomeščal, vrnil na delo.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno

zaključilo, da v presojanem individualnem delovnem sporu ni

obstajal zakonsko določeni razlog za sklenitev pogodbe o

zaposlitvi tožnika za določen čas, zaradi česar je ta po določilu

54. člena ZDR nezakonita in se šteje, da je tožnik sklenil

pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tako je bil utemeljen tudi

njegov nadaljnji tožbeni zahtevek za reintegracijo v delovno

razmerje pri toženi stranki in za izplačilo nadomestila plač za

čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do

vrnitve nazaj na delo.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti

tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je

bilo potrebno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti

in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen

ZPP).

Odločitev o pritožbenih stoških temelji na določilu 165. člena

ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor tožnika pa

ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega

spora, krije vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka.