Appeal partially allowed; error in costs ruling due to witness failure to appear, but claim of mistake rejected.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court partially allowed the appeal by correcting the cost allocation, ruling that the first-instance judge erred in assigning procedural costs to the plaintiff. The plaintiff argued she signed a termination agreement under a mistake of mind due to emotional distress and lack of legal advice, but the court found her conduct lacked the necessary care as she did not read the document. However, the court found the first-instance decision on costs flawed because the plaintiff was not legally obligated to attend a hearing where witnesses were scheduled, making the cost award unjustified.
Legislator headnote
AI generated2. odstavek 46. člena Obligacijskega zakonika; 262. člen ZPP; 291. člen ZPP; 353. člen ZPP; 358. člen ZPP; 165. člen ZPP: A mistake of mind does not render a contract voidable unless it is essential and the party acted with due care; a party is not liable for procedural costs if the opposing party's failure to appear at a hearing was not legally required.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o
stroških postopka (2. točka izreka) delno spremeni tako, da
tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.
V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu
potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Pisni sporazum o razveljavitvi PZ je vseboval pravni pouk o
posledicah, ki nastanejo za delavca glede uveljavljanja pravic iz
naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zato se tožnica ne
more sklicevati na to, da je bila ob podpisu sporazuma v zmoti.
Zmota kot napaka volje povzroči izpodbojnost le v primeru, da je
bistvena in da je stranka ob sklenitvi ravnala s potrebno
skrbnostjo. Ker tožnica pred podpisom sporazuma o razveljavitvi
PZ ni prebrala, ni ravnala z zahtevano skrbnostjo, zato se ne
more sklicevati na zmoto. Prav tako ni odločilno, da ji tožene
stranka ni ustno predočila posledic sklenjega sporazuma, saj
tožnica tega ni zahtevala, prav tako pa je pravni pouk v
sporazumu glede pravic iz naslova zavarovanja za primer
brezposelnosti jasen in nedvoumen.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni
zahtevek tožnice na razveljavitev sporazumne razveljavitve
pogodbe o zaposlitvi z dne 15.2.2005, na poziv nazaj na delo
zdravstvenega tehnika na zaprtem oddelku tožene stranke in na
priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 22.4.2005
do ponovnega nastopa dela. Poleg tega je odločilo, da je tožnica
dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 16.500,00
SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5.10.2005 do plačila.
Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov zmotne
ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega
prava pritožila tožnica ter predlagala naslovnemu sodišču, da
izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku po tožbi
ugodi v celoti, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo v
novo sojenje pred sodišče prve stopnje. V pritožbi je navedla, da
je sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi podpisala v
zmoti, bila je namreč močno vznemirjena zaradi prejema dopisa, ki
je nakazoval, da bo prišlo do prekinitve pogodbe o zaposlitvi.
Pred podpisom navedenega sporazuma se ni podrobneje seznanila z
njegovo vsebino in ji posledice njenega ravnanja niso bile ustno
obrazložene. Če bi ji tožena stranka podrobneje pojasnila, kako
bo ukrepala v primeru, da ne bo prišlo do sporazumnega prenehanja
delovnega razmerja, bi si vzela čas za premislek in se o svojem
položaju posvetovala s sindikatom oziroma pravnim strokovnjakom.
Le tako bi lahko sprejela razumno odločitev. Ker ji to ni bilo
omogočeno, je sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi
podpisala v zmoti, deloma pa je bila tudi zavedena, saj se je ob
podpisu nahajala v dokaj labilnem psihičnem stanju.
Pritožba je utemeljena le v delu, v katerem izpodbija odločitev o
stroških postopka, v preostalem pa je neutemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah
razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z
določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.
l. RS, št. 36/04; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo
na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8.,
11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno
uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo,
da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev
določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni
dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje
ter da je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in
zakonita, razen v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških.
Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi
zaključki sodišča prve stopnje, prav tako nima pomislekov v
pravilnost same dokazne ocene izvedenih dokazov. Iz izvedenega
dokaznega postopka izhaja, da je tožnici dne 21.4.2005 prenehala
veljati pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki na podlagi
predloženega sporazuma "Sporazumna razveljavitev pogodbe o
zaposlitvi" z dne 15.2.2005 (priloga A2), ki je skladno z
določilom 1. odstavka 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.
l. RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR) sklenjen v pisni obliki in
v 4. točki vsebuje pouk o posledicah, ki nastanejo za delavca
glede uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja za primer
brezposelnosti. V sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi
je tako navedeno, da se lahko tožnica v roku 30 dni po prenehanju
pogodbe o zaposlitvi prijavi kot brezposelna oseba na Zavodu za
zaposlovanje RS, kjer si lahko uredi potrebna zavarovanja, ni pa
upravičena do nadomestila plače iz naslova zavarovanja za primer
brezposelnosti. Pouk delavcu s tako vsebino je po mnenju
pritožbenega sodišča povsem ustrezen zakonski zahtevi, saj bi
moralo biti tožnici ob tem, ko je "Sporazumno razveljavitev
pogodbe o zaposlitvi" prebrala, takoj jasno, kakšne bodo
posledice podpisa. Glede tega so neutemeljene njene pritožbene
navedbe, da je bila ob podpisu v zmoti. Zmota kot napaka volje po
2. odstavku 46. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št.
83/01 in 32/04) povzroči izpodbojnost sporazuma le v primeru, če
je bistvena in če je stranka ob sklenitvi ravnala s potrebno
skrbnostjo. Da tožnica v presojani zadevi ni ravnala s potrebno
skrbnostjo, je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, saj
je sama navedla, da izpodbijanega sporazuma pred podpisom ni
natančno prebrala. To pa se od povprečno skrbnega človeka
pričakuje. Glede pritožbene navedbe, da ji tožena stranka ni
podrobneje ustno obrazložila posledic, ki bodo sledile sporazumni
razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in dala časa za razmislek, pa
pritožbeno sodišče dodaja, da tožnica tega niti ni zahtevala,
prav tako pa je zapisani pouk o neupravičenosti do nadomestila iz
naslova zavarovanja za primer brezposelnosti povsem jasen in
nedvoumen. V tej smeri so neutemeljene nadaljnje pritožbene
navedbe tožnice, da je bila s strani tožene stranke zavedena.
Glede stroškov postopka pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je
z izpodbijano sodbo tožnici naloženo plačilo 16.500,00 SIT
separatnih stroškov za pristop tožene stranke na narok dne
7.9.2005. Tožnica se namreč ni odzvala na vabilo stranki na
zaslišanje z dne 23.6.2005, sodišče prve stopnje pa je zaradi
njene odsotnosti na naroku za glavno obravnavo sklenilo, da ga
preloži in vabljene priče skupaj s tožnico zasliši na sledečem
naroku. Vendar se tožnica na vabilo na zaslišanje ni bila dolžna
odzvati, saj sodišče ne more prisiliti pravdne stranke, da se
naroka udeleži (262. člen ZPP). Tako bi sodišče prve stopnje
lahko kljub odsotnosti tožnice opravilo narok za glavno
obravnavo, zaslišalo predlagane priče in izvedlo druge dokaze,
nato pa izdalo odločbo, kolikor bi zaključilo, da je zadeva
dovolj obravnavana (1. odstavek 291. člena ZPP). Sodišče prve
stopnje pa tega ni storilo in predlaganih prič na naroku dne
7.9.2005 ni zaslišalo. To pomeni, da tožnici ni mogoče očitati,
da je bil narok za glavno obravnavo z dne 7.9.2005 preložen po
njeni krivdi. Zaradi tega je z izpodbijano sodbo neutemeljeno
odločeno, da je dolžna tožnica toženi stranki plačati separatne
stroške v omenjeni višini. Zato je pritožbeno sodišče v tej smeri
po določilu 4. točke 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožene
stranke in spremenilo odločitev o stroških postopka (III. točka
izreka) tako, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške.
Ker v preostalem delu, torej razen v odločitvi o stroških
postopka, niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi,
niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni
dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot
neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje
(353. člen ZPP).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. in 2.
odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožnica s pritožbo uspela le v
sorazmerno majhnem obsegu, sama krije stroške, ki so ji nastali v
pritožbenem postopku.