Appeal dismissed; public employee must exhaust internal remedies before suing for wrongful termination.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča

prve stopnje.

[JEDRO]

V ZJU je predvideno notranje varstvo pravic pri delodajalcu. Zato

bi morala tožnica, če je menila, da ji je nezakonito prenehala PZ

sklenjena za določen čas, zahtevati varstvo pravic oz. odpravo

kršitev pri delodajalcu (2. odstavek 24. člena ZJU). Skladno s 1.

odstavkom 25. člena ZJU mora delavcec v roku 8-ih dni od

vročitve pisnega odpravka sklepa o pravici oz. obveznosti iz

delovnega razmerja oz. v 15-ih dneh po preteku roka iz 2.

odstavka 24. člena ZJU vložiti pritožbo. Po 2. odstavku 25. člena

ZJU lahko javni uslužbenec sodno varstvo pred pristojnim delovnim

sodiščem zahteva v roku 30 dni od vročitve sklepa komisije za

pritožbe oz. od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za

pritožbe. Čeprav je tožnica vložila zahtevo za odpravo kršitev po

2. odstavku 24. člena ZJU, ni niti počakala na odločitev tožene

stranke niti ni po izteku 15 dnevnega roka za odločitev o zahtevi

vložila pritožbe na drugostopni organ, ampak je istega dne kot

zahtevo za odpravo kršitev vložila tudi tožbo na sodišče. Zato

niso podane procesne predpostavke za vodenje individualnega

delovnega spora in je potrebno tožbo zavreči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka

zavrglo tožbo tožnice, s katero je zahtevala ugotovitev, da ji

dne 1.1.2005 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo,

zaradi česar jo je ta dolžna pozvati nazaj na delo in ji

izplačati vse zneske neto plač od prenehanja delovnega razmerja

do reintegracije skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V 2.

točki izreka je naložilo tožnici, da sama krije svoje stroške

postopka.

Zoper 1. točko izreka navedenega sklepa se je iz vseh pritožbenih

razlogov pritožila tožnica ter predlagala njegovo razveljavitev

in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi

je navedla, da so pravna pravila glede javnih uslužbencev (torej

načelo dvostopenjskega odločanja in načelo dokončnosti odločanja

pri delodajalcu) uprabljiva le v primeru, ko sta stranki v

medsebojnem pogodbenem odnosu. Ker je v konkretnem individualnem

delovnem sporu tožnici delovno razmerje dne 1.1.2005 prenehalo,

po tem datumu ni imela več statusa javne uslužbenke in bi bilo

potrebno za presojo njenega pravnega položaja uporabiti splošno

ureditev delovnih razmerij, po kateri bi bila njena tožba

dopustna.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila ter pri tem navedla, da

je tožnica svoje pravice uveljavljala iz naslova dela kot javna

uslužbenka v lokalni skupnosti, zaradi česar ni možna neposredna

uporaba splošnih predpisov delovnega prava. Po specialni ureditvi

pa je pred sodnim varstvom predpisan dvostopenjski postopek

odločanja pri delodajalcu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah

razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z

določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.

l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366.

členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb

postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2.

odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega

prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve

stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje,

ter da je izpodbijani del sklepa materialnopravno pravilen in

zakonit.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi

zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz izpodbijanega

sklepa, prav tako nima pomislekov v pravilnost same dokazne ocene

izvedenih dokazov. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je

tožnici kot javni uslužbenki delovno razmerje pri toženi stranki

prenehalo dne 1.1.2005 z iztekom časa, za katerega je bila

sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi z dne 25.10.2004 (priloga

B10). O tem je bila tožnica obveščena z dopisom (priloga B11) ter

s prejemom delovne knjižice dne 6.1.2005. Navedeno obvestilo o

prenehanju delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, nima

pravne narave odločbe oziroma sklepa delodajalca, zoper katerega

bi imela tožnica možnost pritožbe po 1. odstavku 25. člena Zakona

o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02, 23/05 in 113/05; v

nadaljevanju ZJU), kajti po 1. odstavku 76. člena Zakona o

delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR)

pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati

brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je sklenjena.

Določila ZDR se glede načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi

uporabljajo tudi za javne uslužbence, v kolikor ni z ZJU ali

drugim posebnim zakonom drugače določeno (1. odstavek 5. člena in

1. odstavek 154. člena ZJU). Drugače pa je z načeli

dvostopenjskega odločanja in dokončnosti odločanja pri

delodajalcu v ZJU urejeno varstvo pravic javnih uslužbencev,

zaradi česar bi tožnica morala pred vložitvijo tožbe zahtevati

varstvo pravic oziroma odpravo kršitev pri toženi stranki, če je

menila, da ta ni izpolnjevala obveznosti iz delovnega razmerja.

Po odločitvi o njeni zahtevi oziroma v primeru molka tožene

stranke bi se morala pritožiti na komisijo za pritožbe (1.

odstavek 25. člena ZJU) v roku 8 dni in šele po prejemu dokončne

odločbe bi lahko uveljavljala pravno varstvo pred sodiščem. Na

podlagi določbe 3. odstavka 24. člena ZJU in 2. odstavka 25.

člena istega zakona je namreč pogoj za sodno varstvo predhodno

uveljavljano pravno varstvo pri delodajalcu. To pomeni, tako v

primeru, ko je o pravici ali obveznosti iz delovnega razmerja

odločeno s sklepom, kot tedaj, ko javni uslužbenec meni, da

delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja

oziroma krši katero od njegovih pravic. Pritožba oziroma ustrezna

zahteva za odpravo kršitve in pritožba sta procesni predpostavki

za vložitev tožbe, zaradi česar je potrebno v nasprotnem primeru

tožbo kot nedopustno zavreči. V konkretnem individualnem delovnem

sporu je glede uveljavljanja pravnega varstva pri toženi stranki

kot delodajalcem že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica

sicer podala ustrezno zahtevo za odpravo kršitev po 2. odstavku

24. člena ZJU dne 1.2.2005, vendar ni niti počakala na odločitev

tožene stranke niti ni po izteku 15-dnevnega roka za odločitev o

zahtevi vložila pritožbe na drugostopni organ, ampak je istega

dne (1.2.2005) zahtevek za transformacijo sklenjene pogodbe o

zaposlitvi s tožbo uveljavljala pred sodiščem. Ker tožnica ni

uveljavljala varstva svojih pravic pri toženi stranki v skladu z

določbama 24. in 25. člena ZJU, ni podana procesna predpostavka

za vodenje tega individualnega delovnega spora. Na podlagi

navedenega je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožbo

tožnice pravilno zavrglo.

Ob presoji pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da

tožnica na podlagi dejstva, da ji je dne 1.1.2005 prenehalo

delovno razmerje pri toženi stranki, šteje, da nima več statusa

javne uslužbenke in bi bilo potrebno za presojo konkretnega

individualnega delovnega spora uporabiti določbo 3. odstavka 204.

člena ZDR, ki določa da lahko delavec o nezakonitosti prenehanja

veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zahteva neposredno sodno varstvo

v 30. dneh od tedaj, ko je izvedel za kršitev pravice, oziroma od

prenehanja delovnega razmerja. Vendar se pritožbeno sodišče s

takšnim stališčem ne strinja; tožnica je bila nedvomno zaposlena

pri toženi stranki s statusom javne uslužbenke, kot javni

uslužbenki ji je prenehala pogodba o zaposlitvi, kar pomeni, da

je potrebno pri odločanju v tem individualnem delovnem sporu

upoštevati specialno ureditev po ZJU.

Ker tako niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti

tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je

bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi

izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena

ZPP).