Language bonus claim dismissed for lack of internal remedy; partial award granted for recent period only.

1. Pritožbi se delno ugodi in se

a) izpodbijani del sodbe v 1. odstavku izreka delno spremeni

tako, da se 1. odstavek izreka sedaj v celoti glasi:

"Tožniku pripada od dne 30.11.2004 za čas zaposlitve na delovnem

mestu "pomočnik komandirja" na PP I, za pasivno znanje

italijanskega jezika dodatek k plači za dvojezično poslovanje v

višini 3%, zato mu je dolžna tožena stranka obračunati in

izplačati neto razliko med izplačano plačo in plačo z

upoštevanjem tega dodatka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

zapadlosti posamezne neto razlike (plačilni dan) do plačila, v

8-ih dneh, pod izvršbo. V presežku se tožbeni zahtevek tožnika za

priznanje in izplačilo dodatka za dvojezično poslovanje za

obdobje od 1.1.2000 do 29.11.2004 skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi zavrne."

b) izpodbijani del sklepa v odločitvi o stroških postopka delno

spremeni, tako da se sedaj glasi:

"Tožnik je dolžan toženi stranki plačati znesek v višini

44.898,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16.5.2005

dalje, v 8-ih dneh, pod izvršbo."

2. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni

izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

3. Revizija se ne dopusti.

[JEDRO]

Zahtevek za izplačilo dodatka za dvojezično poslovanje ne

predstavlja čiste denarne terjatve, zato ni dopustno direktno

sodno varstvo, ampak bi moral tožnik najprej uveljavnjati

notranje varstvo pri delodajalcu po določbah 24. člena ZJU. Za

denarno terjatev bi šlo, če tožena stanka tožniku ne bi

izplačevala že priznanega dodatka iz tega naslova.

Če delavec zaseda delovno mesto, za katero je kot pogoj

določeno znanje jezika manjšine, poleg tega pa je predložil

tudi potrdilo o znanju jezika, je njegov zahtevek za

izplačilo dodatka utemeljen, ker ni predpisano, s kakšnimi

dokazili se znanje jezika manjšine dokazuje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) naložilo toženi

stranki obračun in izplačilo razlike plače z upoštevanjem dodatka

k plači za dvojezično poslovanje od dne 1.1.2000 dalje skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20.1.2002 do plačila za neto

razliko, nateklo do 20.1.2002, od 20.1.2002 dalje pa z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto razlike do

plačila. V presežku je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Poleg

tega je s sklepom (II.) v 1. točki izreka zaradi umika tožbe

ustavilo postopek za ugotovitev, da pripada tožniku dodatek k

plači v višini 6% za aktivno znanje italijanskega jezika ter za

plačilo pripadajoče razlike v plači. V 2. točki izreka je zavrglo

tožbo na razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega

razmerja pri Vladi Republike Slovenije, št. 907-1244/2004 z dne

19.1.2005. Glede stroškov postopka (III.) pa je odločilo, da

krije vsaka pravdna stranka svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in smiselno zoper odločitev o

stroških postopka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila

tožena stranka ter predlagala spremembo izpodbijane sodbe oziroma

njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje pred

sodišče prve stopnje. V pritožbi je navedla, da zgolj dejstvo, da

je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu, kjer je med pogoji za

zasedbo določeno znanje italijanskega jezika, ne pomeni, da je s

tem izpolnil pogoj pasivnega znanja jezika, za kar bi mu pripadal

dodatek k plači za dvojezično poslovanje v višini 3%. Tožnik bi

namreč moral svoje znanje italijanščine dokazati z predložitvijo

javno veljavne listine o znanju tujega jezika za odrasle s strani

Državnega izpitnega centra (verificirane ustanove) oziroma bi bil

njegov zahtevek utemeljen, če bi sodišče prve stopnje tekom

postopka ugotovilo, da razpolaga z zahtevanim znanjem, česar pa

ni storilo. Prav tako pri odločitvi ni upoštevalo dejstva, da je

bil tožnik v vtoževanem obdobju z dokončnimi in pravnomočnimi

odločbami razporejen na delovna mesta na Policijski postaji K. in

I., s katerimi je bila določena njegova plača (brez dodatka za

znanje tujega jezika). Ker se tožnik zoper odločbe ni pritožil,

se je očitno z njihovo vsebino strinjal; poleg tega pa je bil

seznjen z višino svoje mesečne plače iz vsakokratne plačilne

liste.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa

v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je

skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem

postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po

uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz

1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri

navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer

ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega

postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti

ter da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar

je na tako ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo

materialno pravo.

V konkretnem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja

priznanje in izplačilo dodatka za dvojezično poslovanje in sicer

v višini 3% za pasivno znanje italijanskega jezika. Ne gre za

čisto denarno terjatev, za takšno terjatev bi šlo le v primeru,

če tožniku tožena stranka ne bi izplačevala že priznanega

dodatka. Tako ni dopustno direktno sodno varstvo, ki ga za

denarne terjatve določa 4. odstavek 204. člena Zakona o delovnih

razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02), marveč je bil dolžan tožnik

predhodno podati zahtevo za odpravo kršitve (torej za priznanje

pravice do dodatka za dvojezično poslovanje) pri toženi stranki.

Po določilu 3. odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih

(Ur. l. RS, št. 56/02, 23/05 in 113/05) in 2. odstavka 25. člena

istega zakona je namreč pogoj za sodno varstvo predhodno

uveljavljano pravno varstvo pri delodajalcu, tako v primeru, ko

javni uslužbenec meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz

delovnega razmerja, kot v primeru, da krši katero od njegovih

pravic iz delovnega razmerja. Enako je določal Zakon o delavcih v

državnih organih (Ur. l. SRS, št. 15/90 s spremembami in

dopolnitvami) v 72. členu, ki se je za zaposlene v državni upravi

uporabljal do dne 28.6.2003. V konkretnem individualnem delovnem

sporu pa je bila ustrezna zahteva za priznanje pravice do dodatka

za dvojezično poslovanje, kot je pravilno ugotovilo že sodišče

prve stopnje in je bilo med pravdnima strankama nesporno, podana

šele dne 30.11.2004. Na podlagi tega je tožnik upravičen do

dodatka v vtoževani višini 3% za pasivno znanje italijanskega

jezika le od tega dne dalje, ne pa za nazaj, dodatek pa mu

pripada, dokler ne bo razporejen na drugo delovno mesto. Po

morebitni razporeditvi pa bo moral tožnik ponovno vložiti

ustrezno zahtevo za priznanje pravice do dodatka za dvojezično

poslovanje, seveda le v primeru, če mu tožena stranka le-te ne bo

sama priznala in bo šlo za delovno mesto, na katerem so zaposleni

delavci glede na Akt o organizaciji in sistemizaciji delovnih

mest pri toženi stranki upravičeni do izplačila navedenega

dodatka.

Ob presoji pritožbenih navedb tožene stranke, da tožnik ne

izpolnjuje pogoja pasivnega znanja italijanskega jezika, ki bi ga

upravičeval do izplačila dodatka za dvojezično poslovanje v

višini 3%, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve

stopnje na podlagi dejstva, da je bil tožnik zaposlen pri toženi

stranki na delovnem mestu, za katero je kot pogoj za zasedbo

določeno znanje jezika manjšine, ter da je predložil dokazila o

znanju italijanščine, pravilno upoštevalo Pravilnik o plačah in

drugih prejemkih delavcev Ministrstva za notranje zadeve in

Policije (prilogi B1 in B2) ter štelo, da je tožnikov tožbeni

zahtevek za izplačilo dodatka za dvojezično poslovanje utemeljen.

Na podlagi 19. in 20. člena Zakona o razmerjih plač v javnih

zavodih, državih organih in v organih lokalnih skupnosti (Ur. l.

RS, št. 18/94 in naslednji) namreč zaposlenim v državnih organih

pripadajo dodatki, ki so določeni s kolektivno pogodbo, zakonom

ali na njegovi podlagi izdanim predpisom. Z 12. členom Uredbe o

količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v

službah vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (Ur. l.

RS, št. 35/96 in naslednji) je bil za območje lokalnih skupnosti,

v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost,

določen dodatek za aktivno znanje jezika narodne skupnosti v

višini 6% osnove plače in 3% osnovne plače za pasivno znanje.

Navedeni dodatek se priznava za delovna mesta, za katera je v

aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest

predpisan pogoj znanje jezika narodne skupnosti. Enako določa

zgoraj citirani pravilnik tožene stranke v 14. členu, pri tem pa

ne opredeljuje načina, kako naj tožena stranka ugotavlja znanje

jezika narodne skupnosti. Bistvenega in odločilnega pomena za

zakonitost presojane sodne odločbe je tako dejstvo, da je bil

tožnik v vtoževanem obdobju zaposlen na delovnem mestu, za

zasedbo katerega je bil predpisan pogoj znanja jezika narodne

skupnosti in da je tožnik kot dokaz glede zahtevanega znanja

italijanščine toženi stranki predložil potrebna potrdila oziroma

spričevala, kar je razvidno iz dopisa z dne 20.11.2000 (priloga

A6). Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo,

da mu pripada dodatek za dvojezično poslovanje in sicer v višini

3% za pasivno znanje. Pritožbene navedbe tožene stranke, po

katerih bi bil tožnik dolžan predložiti dokazilo o znanju tujega

jezika, ki bi ga izdal Državni izpitni center ali druga

verificirana ustanova, pa so neutemeljene, saj v nobenem izmed

zgoraj navedenih aktov ni predpisan takšen način dokazovanja

oziroma ugotavljanja znanja.

Prav tako neutemeljena je nadaljnja pritožbena navedba tožene

stranke, da je bila višina tožnikovih prejemkov iz delovnega

razmerja dokončno določena s sklepoma o razporeditvi z dne

25.4.2000 in 12.12.2001, v katera sodišče prve stopnje ne bi

smelo posegati. V citiranih sklepih namreč vtoževani dodatek za

dvojezično poslovanje ni omenjen, zaradi česar je potrebno šteti,

da o upravičenosti tožnika do izplačila le-tega ni odločeno. S

tem, ko je sodišče prve stopnje deloma ugodilo njegovemu

tožbenemu zahtevku, ni z ničemer poseglo v zgoraj navedena

dokončna in pravnomočna sklepa tožene stranke.

Na podlagi navedenih zaključkov je pritožbeno sodišče deloma

ugodilo pritožbi tožene stranke in po 4. točki 358. člena ZPP

delno spremenilo izpodbijani del sodbe, tako da je ugodilo

tožbenemu zahtevku tožnika le za čas od dne 30.11.2004 do

morebitne razporeditve na drugo delovno mesto, v presežku pa ga

je zavrnilo. Ker v preostalem delu niso bili podani niti

uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene

stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo

nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353.

člen ZPP).

Ker se je zaradi delne spremembe izpodbijanega dela sodbe

spremenil uspeh pravdnih strank v predmetnem individualnem

delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih

stroških, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje (2. odstavek

165. člena ZPP). Tožnik je s tožbenim zahtevkom po spremembi

izpodbijanega dela sodbe s strani pritožbenega sodišča uspel do

10%. Pritožbeno sodišče je pri priznanju in odmeri stroškov

upoštevalo le tiste stroške postopka, ki so bili priglašeni ter

potrebni za pravdo (155. člen ZPP). Tožniku je tako priznalo 300

odvetniških točk po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS št. 67/03; v

nadaljevanju OT) za sestavo tožbe, 225 točk za prvo pripravljalno

vlogo, 300 točk za pristop na narok za glavno obravnavo ter

6.000,00 SIT kilometrine, kar znaša skupaj z 2% materialnimi

stroški, 20% DDV in takso za tožbo in sodbo 145.022,00 SIT.

Toženi stranki pa je priznalo 300 točk za odgovor na tožbo in 300

točk za pristop na narok za glavno obravnavo, skupaj 600 točk ali

66.000,00 SIT. Pri tem je upoštevalo Odvetniško tarifo, po kateri

je vrednost točke enaka 110,00 SIT. Nato je po določilu 2.

odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi

deloma zmaga, drugi stranki povrniti ustrezni del stroškov,

odločilo, da je tožnik glede na uspeh v predmetni zadevi

upravičen do povračila 10% priznanih stroškov postopka (14.502,00

SIT), tožena stranka pa do 90% (59.400,00 SIT). Glede na navedeno

mora tožnik toženi stranki plačati znesek v višini 44.898,00 SIT

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16.5.2005 dalje.

O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo,

ker jih tožena stranka ni priglasila.

Glavnična terjatev tožnika, ki jo uveljavlja v tem individualnem

delovnem sporu ne dosega revizijskega minimuma (2. odstavek 367.

člena ZPP), zaradi česar je bilo potrebno skladno z določbo 5.

točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l.

RS, št. 2/04; v nadaljevanju ZDSS-1) in 32. členom citiranega

zakona odločati o tem, ali se revizija dopusti. Po določbi 1.

odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru,

če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o

pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje

odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega

vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišč

druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno

sodišče pa o njem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za

nobenega izmed naštetih primerov, zaradi česar je pritožbeno

sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.