Employer's right to reassign employee for service efficiency overrides individual trust loss claims.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Delodajalec mora poskrbeti za učinkovito organizacijo in

kvalitetno opravljanje dela. Zaradi nemotenega opravljanja dela

oz. optimalne organizacije službe lahko delavca razporedi na

drugo delovno mesto, če mu nalog na prejšnjem delovnem mestu ne

more več zaupati. Podobno stališče v VS RS zavzelo v zadevi VIII

Ips 304/2004.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek

tožnika za razveljavitev odločb o razporeditvi z dne 20.4.2000 in

13.6.2000, za ugotovitev, da je še vedno zaposlen na delovnem

mestu inšpektor UVZ - spremljevalec na Oddelku X. oz. na

primerljivem delovnem mestu in za izplačilo razlike v plači za

čas od 1.5.2000 dalje. Odločilo je, da tožnik krije sam svoje

stroške postopka in da jih mora povrniti toženi stranki v znesku

71.808,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe

(7.4.2005) do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov.

Navaja, da je bil eden od številnih varnostnikov M. P. v času, ko

mu je bilo odtujeno osebno vozilo. Zoper tožnika je bil izveden

disciplinski postopek, nato pa je bil še prerazporejen. To

pomeni, da je bil za isti dogodek dvakrat sankcioniran. Tožena

stranka je pri razporeditvi ravnala samovoljno in mimo zakonitih

postopkov. Nikoli ni dokazala, da je tožnik izgubil zaupanje

varovane osebe, pravzaprav je o izgubi zaupanja tožena stranka

spregovorila šele v odgovoru na tožbo. Obravnavan je bil drugače,

kot drugi delavci, saj je bil od vseh varnostnikov prerazporejen

le on. S tem je bila kršena njegova pravica do enakega

obravnavanja. Sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev

določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 339. člena ZPP

(pravilno: 14. točke), ker naj bi nepravilno povzelo izpoved

priče B. M. o tem, da je tožnik napravil največ strokovnih napak.

Tega priča ni izpovedala iz svojega vedenja, ampak je povedala,

da bi bilo "najbolj enostavno povedati, da je bilo ugotovljeno,

da je napravil največ strokovnih napak". Priča v postopku ni

sodelovala, zato je o tem lahko le ugibala ali domnevala. Tožena

stranka je spregledala tudi vse postopke ugotavljanja primernosti

tožnika za delo, ki ga je opravljal. Pritožuje se zoper odločitev

o stroških postopka, saj meni, da ni ustavne podlage za to, da se

Državnemu pravobranilstvu priznavajo odvetniški stroški (o tem

naj bi bil sprožen ustavni spor). Predlaga spremembo izpodbijane

sodbe in ugoditev zahtevku oz. razveljavitev in vrnitev zadeve

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona

o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in

na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je o zadevi že enkrat odločalo in je v

ponovljenem postopku po napotkih pritožbenega sodišča

ugotavljalo, ali je bila tožnikova razporeditev (poleg izkazanih

potreb po delu na drugem delovnem mestu) res posledica

izgubljenega zaupanja v njegovo delo. Tožnik je bil namreč

zadolžen za varovanje tedanjega podpredsednika Vlade RS, pri

čemer je kršil delovno obveznost, ki je imela za posledico

opustitev varovanja premoženja osebe in tatvino vozila varovane

osebe. Odgovornost za kršitev delovne obveznosti je bila

ugotovljena v pravnomočno končanem disciplinskem postopku.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovilo že

izvedene dokaze in dokazni postopek dopolnilo z zaslišanjem priče

B. M.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na podlagi izvedenih

dokazov dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, zato

izvedba drugih dokazov ni bila potrebna. Prav tako je sodišče

prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in bistvenih

kršitev določb postopka ni zagrešilo.

Iz izpodbijane sodbe v ponovljenem postopku izhaja, da je tožena

stranka razporedila tožnika glede na potrebe na delovno mesto

stalnega dežurnega na Policijski akademiji, delovno mesto ustreza

stopnji tožnikove strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim,

odločilen pa je bil dogodek, ki se mu je pripetil na prejšnjem

delovnem mestu in zaradi katerega je tožena stranka v njegovo

delo na tem delovnem mestu izgubila zaupanje.

Zaslišana priča B. M. je povedal, da je kot vodja oddelka X.

izgubil zaupanje v tožnikovo delo. Kriteriji za zasedbo delovnega

mesta varnostnik so zelo strogi, saj jim je zaupano varovanje

najpomembnejših oseb in premoženja. Varovani osebi je treba

zagotoviti profesionalno varovanje, kar zahteva profesionalne

varnostnike in profesionalno službo za varovanje. Pomemben je

osebni stik in zaupanje varovane osebe in varnostnika, pomembno

je tudi, da ne pride do medijske izpostavljenosti. To se je v

spornem primeru zgodilo, odmevnost dogodka je bila velika, s

čimer je padla senca na celotni Urad Y in na njegovo strokovnost.

Delo varnostnikov je timsko, uspešnost tima je odvisna od

uigranosti varnostnikov in medsebojnega zaupanja, da bo vsak

opravil delo pravočasno, strokovno in pravilno.

Navedeno zadostuje za zaključek, da je tožena stranka utemeljeno

izgubila zaupanje v tožnikovo delo varnostnika. Ni pomembno, ali

je zaupanje vanj izgubila varovana oseba, za kar se vztrajno

zavzema pritožba. Delodajalec je tisti, ki mora poskrbeti za

učinkovito organizacijo in kvalitetno opravljanje dela, kar je

glede na to, da gre za delo v državnem organu in za varovanje

oseb, ki so pomembni za državo, še toliko večjega pomena. Zato v

tej zadevi ni bistveno, kakšno je bilo zaupanje varovane osebe,

ampak je bistveno zaupanje službe, ki skrbi za varnost. Podobno

stališče je bilo v sodni praksi tudi že večkrat zavzeto (npr.

sodba Vrhovnega sodišče RS, opr. št. VIII Ips 304/2004).

Za sporno zadevo tudi ni bistveno, kaj se je pri toženi stranki

zgodilo z drugimi delavci, ki so v spornem času opravljali nalogo

varovanja skupaj s tožnikom, kot tudi ne ugotovitev, ali je

tožnik res napravil največ strokovnih napak ali ne. Dejstvo je,

da jih je napravil, kar je bilo ugotovljeno v disciplinskem

postopku in da je tožena stranka vanj izgubila zaupanje, zaradi

česar se je odločila, da zaradi nemotenega poteka dela oz.

optimalnega dela službe tožnika razporedi na drugo delovno mesto,

na katerem je izkazovala potrebo po delavcu s strokovno

izobrazbo, znanjem in zmožnostmi, kakršne ima tožnik.

Pritožba tudi neutemeljeno vleče vzporednico z drugimi delavci,

ki so bili udeleženi pri spornem dogodku in ki niso bili

prerazporejeni, s čimer naj bi tožena stranka prekršila načelo

enakega obravnavanja delavcev. Tožena stranka kot delodajalec

ima, kot je že bilo poudarjeno, pravico do organizacije takega

delovnega procesa, ki je zanjo optimalen. Zakon ji zato daje

pravico do razporejanja delavcev. Pri tem je vezana na potrebe

delovnega procesa. Katere od delavcev bo razporedila, pa odloča

po prostem preudarku. Če prerazporedi enega od delavcev, ni

dolžna prerazporediti tudi drugih. Razporeditev delavca na drugo

delovno mesto ni "sankcija". Zato je tudi očitek, da je bil

tožnik dvakrat sankcioniran, neutemeljen. Tudi, če spornega

dogodka ne bi bilo, bi imela tožena stranka pravico razporediti

tožnika na drugo delovno mesto. Razporeditev tudi ni bila

posledica ugotavljanja primernosti tožnika za delo na prejšnjem

delovnem mestu (pritožba ima verjetno v mislih ugotavljanje

doseganja pričakovanih rezultatov oz. ugotavljanje znanja in

zmožnosti). Zato poseben postopek pred razporeditvijo ni bil

potreben.

Neutemeljena je tudi pritožba glede stroškov postopka. Državno

pravobranilstvo ima pravico do priglasitve in povrnitve stroškov

za zastopanje v skladu z Odvetniško tarifo po 16. členu Zakona o

državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur.l. RS št. 20/97), ki določa,

da se stroški zastopanja v postopkih pred sodišči in upravnimi

organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah. Tudi če je

v zvezi s to določbo sprožen ustavni spor, določba še velja in jo

je sodišče dolžno upoštevati. Zato mu pritožba neutemeljeno

očita, da za to ni imelo ustavne podlage.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP

pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.