Appeal dismissed; employer's obligation to reinstate ends upon call, but compensation for subsequent involuntary termination remains.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje gredo delavcu

vse pravice iz delovnega razmerja do poziva, naj se vrne na delo

(v primeru, da se na poziv ne odzove). Od delodajalca je odvisno,

kdaj bo ta trenutek nastopil. Delodajalec lahko delavca že po

prejemu sodbe sodišča prve stopnje pozove nazaj na delo, po

pravnomočnosti sodbe pa to mora storiti. Če se delavec na delo

vrne, je delovno razmerje vzpostavljeno in delavec uživa vse

pravice iz delovnega razmerja. Če se delavec pozivu ne odzove,

delodajalec od poziva dalje do njega nima nobenih obveznosti več.

Ker tožena stranka delavca, kateremu je delovno razmerje

nezakonito prenehalo, ni pozvala nazaj na delo, je delavec

upravičen tudi do nadomestila po prenehanju delovnega razmerja

pri drugem delodajalcu, pri katerem je bil v vmesem obdobju

zaposlen, ne glede na razlog prenehanja delovnega razmerja pri

drugem delodajalcu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog

tožene stranke z dne 2.8.2005 za obnovo postopka in ji naložilo,

da tožniku povrne stroške postopka v znesku 92.400,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.2005 do plačila.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih

razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da njen

očitek o izmikanju odgovoru na zastavljeno pravno vprašanje ni

neprimeren. Bolj neprimerno je izmikanje sodišča, ki se ni

opredelilo do tega, ali je delavec upravičen do plač in drugih

pravic iz delovnega razmerja tudi za obdobje, ko mu pri drugem

delodajalcu preneha delovno razmerje po njegovi krivdi. Sodba v

postopku, katerega obnovo želi doseči tožena stranka, je bila

izdana 25.4.2001, medtem ko je tožniku delovno razmerje pri

drugem delodajalcu prenehalo 30.11.2001. Zato tega dejstva tožena

stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni mogla

navajati. Gre za novo dejstvo, zaradi katerega bi morala biti

dovoljena obnova postopka. Sodišče prve stopnje očita toženi

stranki nezadostno skrbnost, češ da bi poizvedbe o zaposlitvi

tožnika lahko opravila že med postopkom, tožniku pa prikrivanja

zaposlitve ne očita. Pritožba se sprašuje, ali bi po stališču

sodišča prve stopnje bil delavec upravičen do plače v nedogled,

ne glede na to, kje bo vmes zaposlen in iz kakšnih razlogov mu bo

pri raznih delodajalcih delovno razmerje prenehalo. V prvotnem

postopku je sodišče tožniku prisodilo plačo in vse pravice iz

delovnega razmerja od prenehanja delovnega razmerja dalje ...,

zato je tožena stranka prisiljena v obnovo postopka, saj meni, da

tožniku ne pripada nadomestilo plače tudi za čas, ko je ostal

brez zaposlitve po svoji volji oz. krivdi. Zato predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in dovoli obnovo postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2.

odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega

prava.

V tem sporu je sodišče dne 25.4.2001 izdalo sodbo, s katero je

pravnomočno ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje ni zakonito

prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo

in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja, to je od 22.2.1999

dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s

plačo.

Tožena stranka je dne 11.4.2003 vložila predlog za obnovo

postopka, ker naj bi šele po zaključenem postopku izvedela, da se

je tožnik po prenehanju delovnega razmerja zaposlil v podjetju

G. d.o.o., to dejstvo pa vpliva na tožnikovo pravico do izplačila

plač za čas po prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve

stopnje je predlog za obnovo postopka zavrnilo z obrazložitvijo,

da ne gre za novo dejstvo, ki ga tožena stranka ne bi mogla

navajati že v postopku, katerega obnovo predlaga. Odločitev

sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče potrdilo.

Z novim predlogom za obnovo postopka tožena stranka ponovno

uveljavlja razlog iz 10. točke 394. člena ZPP, ki naj bi bil

podan, ker je tožniku dne 30.11.2001 prenehalo delovno razmerje

pri družbi Gorni d.o.o. po njegovi volji ali krivdi. Tožena

stranka je dne 28.7.2005 prejela sodbo v zadevi II Pd 827/2003, v

kateri ji je sodišče naložilo plačilo plače tudi za čas po

prenehanju delovnega razmerja v družbi G. d.o.o.. Sodišče prve

stopnje naj bi v obnovljenem postopku omejilo čas trajanja

obveznosti tožene stranke do tožnika iz naslova plač in drugih

pravic iz delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da

navedeno ne predstavlja novega dejstva, na podlagi katerega bi

bilo mogoče obnoviti postopek. Tožena stranka sicer na dan izdaje

sodbe 25.4.2001 še ni mogla vedeti za prenehanje delovnega

razmerja tožniku z dne 30.11.2001 in tega ni moglo vedeti in v

sodbi upoštevati niti sodišče. Zato takrat na podlagi bodočega

dejstva ni mogla biti izdana drugačna, ugodnejša sodba.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da je predlog za obnovo

postopka neutemeljen. Stališče sodišča prve stopnje ni nekorektno

in še manj "škandalozno", kot navaja pritožba. Tožniku je bila s

pravnomočno sodbo priznana pravica do vrnitve nazaj na delo in

vse pravice iz delovnega razmerja, ki je nezakonito prenehalo, od

22.2.1999 dalje. Tožena stranka je zahtevala od sodišča prve

stopnje pravno opredelitev do vprašanja, do kdaj tožniku vse te

pravice gredo. Sodišču prve stopnje se do tega vprašanja ni bilo

treba opredeljevati, saj odgovor nanj izhaja iz izreka

pravnomočne sodbe. Tožniku delovno razmerje ni prenehalo

zakonito, zato sta bila sklepa tožene stranke razveljavljena. Od

nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje mu gredo zato

vse pravice iz delovnega razmerja, vendar ne v nedogled, ampak le

do poziva, naj se vrne na delo (v primeru, da se na poziv ne bi

odzval). Če se na poziv odzove, je delovno razmerje vzpostavljeno

in tožnik pravice iz delovnega razmerja uživa dalje. Kdaj ta

trenutek nastopi, je odvisno le od tožene stranke. Ta bi tožnika

lahko že takoj po prejemu sodbe sodišča prve stopnje pozvala

nazaj na delo, po pravnomočnosti pa bi ga celo morala. Če se

tožnik pozivu ni odzval, tožena stranka od tedaj dalje seveda do

njega nima nobenih obveznosti več. Če pa tožena stranka tožnika

še ni pozvala nazaj na delo, delovno razmerje pa mu ni zakonito

prenehalo, lahko zahteva plačilo nadomestila plače tudi za čas po

prenehanju delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ne glede na

razlog prenehanja.

Dejstvo torej, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po

njegovi volji ali krivdi, na njegovo pravico, pridobljeno s

pravnomočno sodbo ne more vplivati in ne bi vplivalo niti v

primeru, če bi se to zgodilo in bilo znano še v času teka

postopka pred sodiščem prve stopnje. To pritožbeno sodišče

poudarja zgolj v pojasnilo, saj dejstvo, ki v času postopka pred

sodiščem prve stopnje sploh še ni obstajalo, v nobenem primeru ne

more biti razlog za obnovo postopka.

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna,

zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo

izpodbijani sklep.