Appeal dismissed; conditional termination revoked if serious breach occurred during probation period without needing aggravating circumstances.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik je v tožbi pravilno označil toženo stranko, napačno pa je

napisal le naslov tožene stranke (navedel je naslov poslovne

enote tožene stranke in ne sedeža tožene stranke), kar pa ni

vplivalo na pravilno ozačbo tožene stranke ali na njeno

zastopanje v postopku. Toženo stranko so zastopali odvetniki, ki

jih je za to pooblastil zakoniti zastopnik tožene stranke.

Pravdnih dejanj v postopku ni opravljala poslovna enota, katere

naslov je tožnik pomotoma navedel v tožbi, ampak pooblaščenec s

pooblastilom zakonitega zastopnika.

Za preklic disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja,

pogojno odloženega za določen čas, zadostuje storitev hujše

kršitve v preiskusnem obdobju in ugotavljanje kvalifikatornih

okoliščin ni potrebno.

Zahteva po natančnem in vestnem delu ni šikaniranje, kot tudi ni

šikana uvedba disciplinskega postopka zoper delavca, ki krši

delovne obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spremenilo odločbi

disciplinske komisije tožene stranke z dne 29.10.1999 in komisije

za pritožbe z dne 28.12.1999 tako, da je ugotovilo odgovornost

tožnika za malomarno štetje materiala z dne 30.6.1999 in za

zamudo na delo z dne 1.9.1999, torej za hujšo kršitev delovne

obveznosti neizpolnjevanja, malomarnega, nepravilnega, nevestnega

ali nepravočasnega izpolnjevanja delovnih obveznosti po 1. točki

8. člena disciplinskega pravilnika ter za lažjo kršitev delovne

obveznosti zamujanje na delo po 7. točki 7. člena disciplinskega

pravilnika ter obdržalo v veljavi preklic pogojne odložitve

disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja z dne

22.12.1998 z odločitvijo, da tožniku delovno razmerje preneha z

dokončnostjo disciplinske odločbe (I. točka izreka). Zahtevek, s

katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da mu delovno razmerje še

traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu

izplačati zapadle zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter

mu povrniti stroške postopka, je zavrnilo (II. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka

(III. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene

razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je bila

tožena stranka nepravilno zastopana, saj je tožnik kot toženo

stranko označil P. S. d.o.o., v postopku pa je pravdna dejanja

opravljala poslovna enota. Sodišču prve stopnje očita

"pilatovski" pristop, saj je prišlo do absurdne situacije, v

kateri je bil tožniku potrjen najstrožji disciplinski ukrep,

čeprav zanj ni bilo pogojev - vse le zato, ker se zoper predhodni

sodbi ni pritožil. Zoper sodbo z dne 13.6.2001 se ni pritožil,

ker je bila zanj sorazmerno ugodna, enako tudi ne zoper sodbo z

dne 6.3.2003, ker je bilo bistvenemu, reparacijskemu zahtevku

ugodeno. Meni, da v predhodno razveljavljeni odločitvi sodišča

prve stopnje ni šlo za odločitev v škodo tožene stranke, ki se je

edina pritožila, saj je šlo le za pravno kvalifikacijo, ko je

sodišče v ponovljenem postopku, razveljavljenem na pritožbo

tožene stranke, pravno kvalifikacijo kršitev iz hujše spremenilo

v lažjo. Pritožba tudi meni, da ni bilo pogojev za preklic

pogojne odložitve disciplinskega ukrepa, saj je prvostopno

sodišče ugotavljalo obstoj olajševalnih okoliščin, toženi stranki

pa zaradi njegove kršitve dokazano ni nastala škoda. Ves postopek

je bil posledica šikaniranja z namenom, da se tožnika znebi. Iz

vseh izvedenih dokazov je obstoj olajševalnih okoliščin nedvomno

izkazan, kar pomeni, da je izrek najstrožjega ukrepa neutemeljen.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku oz.

razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožnik v vlogah

kot toženo stranko navaja poslovno enoto, ki nima pravne

subjektivitete. Glede odločitve sodišča prve stopnje pa meni, da

je na podlagi ugotovljenih hujše in lažje kršitve delovne

obveznosti ter neobstoja olajševalnih okoliščin odločeno

pravilno. Ugotovljeno je bilo tudi, da se postopek ni vodil iz

šikanoznih namenov, da pa je pač vsako delovno razmerje

hierarhično oblikovano, zato se morajo delavci ravnati po

navodilih delodajalcev ter skrbno in vestno opravljati delo.

Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve

stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in

na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka - tožnik smiselno

uveljavlja bistveno kršitev iz 11. točke 2. odstavka 339. člena

ZPP - ni podana. Tožnik je v tožbi kot toženo stranko označil

P. S. d.o.o., vendar pa sam z napačnim naslovom v L., saj je

sedež tožene stranke v M.. Res je tudi, da je tožena stranka taki

označbi kar sledila, še več, sama je v pripravljalni vlogi z dne

6.3.2003 dodala "PE L.", vendar pa le napačen naslov na pravilno

označbo tožene stranke in njeno zastopanje ni vplival. Sodišče

prve stopnje bi moralo tožnika pozvati, da toženo stranko

pravilno označi, a je namesto tega napačnemu naslovu le sledilo

(pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu z dne 3.2.2005

toženo stranko in njen naslov označilo tako, kot se pravilno

glasi). Vendar pa je bistveno, da je bila tožena pravilna

stranka, to je P. S. d.o.o. in ne poslovna enota in da so toženo

stranko v postopku zastopali odvetniki, ki jih je za to

pooblastil zakoniti zastopnik tožene stranke P. S. d.o.o.

M., mag. A. P. (list. št. 73). Ne drži torej, da je v postopku

pravdna dejanja opravljala poslovna enota, ampak jih je opravljal

pooblaščenec s pooblastilom zakonitega zastopnika tožene stranke.

Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno

ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. O tem, da je

sodišče prve stopnje v predhodni, razveljavljeni sodbi odločalo v

škodo stranke, na pritožbo katere je bila prva odločitev tudi

razveljavljena, je pritožbeno sodišče svoje stališče že zavzelo v

razveljavitvenem sklepu z dne 3.2.2005, zato ga kljub pritožbenim

navedbam ne ponavlja. Dejstvo je, da se tožnik na odločitev, da

imata njegovo dokazano ravnanje z dne 30.6.1999 znake hujše, z

dne 1.9.1999 pa znake lažje kršitve delovne obveznosti, ni

pritožil, kar pomeni, da se ta odločitev v ponovljenem postopku v

njegovo korist oz. v škodo tožene stranke ne sme spremeniti.

Čeprav je bil postopek ponovljen, nova odločitev sodišča prve

stopnje za toženo stranko ne more biti manj ugodna, kot bi bila,

če pritožbi ne bi bilo ugodeno ali če se ne bi pritožila.

Upoštevati je treba, da je bil ponovljen postopek izveden na

uspešno pritožbo tožene stranke.

Napačno je stališče pritožbe, da za preklic pogojne odložitve

izvršitve disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni

pogojev. Edini pogoj, ki ga Zakon o delovnih razmerjih (ZDR,

Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) zahteva za zakonit preklic je

storitev hujše kršitve delovne obveznosti v dobi, za katero je

disciplinski ukrep pogojno odložen. Ta pogoj pa je izpolnjen.

Tožnik je storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. točki 8.

člena disciplinskega pravilnika - neizpolnjevanje, malomarno,

nepravilno, nevestno ali nepravočasno izpolnjevanje delovnih

obveznosti. To je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi

izvedenih dokazov in pritožba v zvezi s to ugotovitvijo tudi nima

nobenih pripomb. Ni tudi bistveno, ali je toženi stranki s

tožnikovim ravnanjem nastala kakšna škoda. Pri preklicu zadostuje

storitev hujše kršitve delovne obveznosti (o tem je VS RS že

večkrat zavzelo jasno stališče, npr. v zadevah VIII Ips 25/94,

VIII Ips 144/202) in obstoj kvalifikatornih okoliščin ni

potreben.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo,

da tožnik ni bil šikaniran in s to dokazno oceno se strinja tudi

pritožbeno sodišče. N. Ž. je bila kot vodja zadolžena za delo

skladišča, od vseh delavcev enako pa je zahtevala red. Z ničemer

ni dokazano, da bi s svojimi zahtevami do podrejenih ustvarjala

nenormalne delovne pogoje. Zahteva po natančnem in vestnem delu

ni šikaniranje, kot tudi ni šikaniranje uvedba disciplinskega

postopka zoper delavca, ki krši delovne obveznosti.

Končno se je sodišče prve stopnje tudi do obstoja olajševalnih

okoliščin pravilno opredelilo. Tožena stranka jih v disciplinskem

postopku ni ugotovila, lahko pa bi jih ugotovilo sodišče, če bi

jih tožnik sploh zatrjeval. Tožnik še v pritožbi navaja, da iz

izvedenih dokazov izhaja nedvomen obstoj olajševalnih okoliščin,

vendar ne pove, katerih. Pravilna je ugotovitev sodišča prve

stopnje, da olajševalnih okoliščin ni. Čeprav je sodišče prve

stopnje tožnika izrecno pozvalo, naj pove, katere olajševalne

okoliščine bi opravičevale milejši disciplinski ukrep, teh

okoliščin niti sam ni mogel našteti. Zato je njegovo sklicevanje

v pritožbi o obstoju olajševalnih okoliščin neutemeljeno.

Ker je torej tožnik v času pogojne odložitve disciplinskega

ukrepa prenehanja delovnega razmerja ponovno huje kršil delovno

obveznost, okoliščine, ki bi opravičevale milejši ukrep pa niso

izkazane, je bila odločitev tožene stranke o preklicu pravilna in

zakonita. Zato jo je sodišče prve stopnje upravičeno obdržalo v

veljavi, kljub temu, da je bil tožnik za tri očitane kršitve

oproščen odgovornosti in da je bila ena izmed kršitev

prekvalificirana v lažjo. Glede na tako odločitev je utemeljeno

zavrnilo tudi njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo

tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje.