Labor court partially allows appeal on interest amounts and costs while rejecting revision due to low value.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se v izpodbijani I.

točki izreka sodbe sodišča prve stopnje:

- v 13., 14. in 15. alineji zneski in datumi zapadlosti

spremenijo tako, da se na novo glasijo:

" - 34.662,00 SIT od dne 10.2.1998,

- 35.083,00 SIT od dne 10.3.1998,

- 49.831,20 SIT od dne 10.4.1998,

- 30.146,22 SIT od dne 10.5.1998,"

- v vseh alinejah besedilo "do plačila" spremeni tako, da se to

besedilo nadomesti z: "do 1.1.2002 oziroma v primeru, da do tega

datuma vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti še ni dosegla

glavnice, do datuma, ko ga doseže oziroma do plačila, kar tožeča

stranka iz naslova obresti zahteva več pa se zavrne".

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani del

sodbe sodišča prve stopnje v delu II. točke izreka spremeni tako,

da se spremenjen na novo glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 2.627.468,70 SIT

z obrestmi po obrestni meri, ki velja za vezane vloge nad eno

leto pri Banki Koper in sicer od zneskov:

- 33.500,00 SIT od dne 10.11.1995,

- 26.800,00 SIT od dne 11.12.1995,

- 42.114,30 SIT od dne 10.01.1996,

- 32.684,30 SIT od dne 09.02.1996,

- 57.275,40 SIT od dne 11.03.1996,

- 35.797,10 SIT od dne 10.04.1996,

- 71.116,00 SIT od dne 10.05.1996,

- 47.616,80 SIT od dne 10.06.1996,

- 39.113,80 SIT od dne 10.07.1996,

- 56.724,40 SIT od dne 10.10.1996,

- 50.046,10 SIT od dne 11.11.1996,

- 66.268,20 SIT od dne 10.12.1996,

- 61.072,40 SIT od dne 10.01.1997,

- 68.317,20 SIT od dne 10.02.1997,

- 53.652,30 SIT od dne 10.03.1997,

- 39.483,70 SIT od dne 10.04.1997,

- 60.947,80 SIT od dne 09.05.1997,

- 126.412,60 SIT od dne 10.06.1997,

- 128.835,50 SIT od dne 10.10.1997,

- 53.469,40 SIT od dne 11.11.1997,

- 72.681,20 SIT od dne 10.12.1997,

- 78.888,50 SIT od dne 09.01.1998,

- 78.789,60 SIT od dne 10.02.1998,

- 87.578,40 SIT od dne 10.03.1998,

- 75.972,40 SIT od dne 10.04.1998,

- 63.697,60 SIT od dne 11.05.1998,

- 160.029,90 SIT od dne 10.06.1998,

- 80.492,30 SIT od dne 10.07.1998,

- 176.843,00 SIT od dne 10.11.1998,

- 69.776,00 SIT od dne 10.02.1999,

- 139.864,70 SIT od dne 10.03.1999,

- 198.688,80 SIT od dne 09.04.1999,

- 192.919,00 SIT od dne 10.05.1999

do 1.1.2002 oziroma v primeru, da do tega datuma vsota zapadlih,

pa ne plačanih obresti še ni dosegla glavnice, do datuma, ko jo

doseže, v 8 dneh pod izvršbo.

Kar tožeča stranka zahteva več (znesek 984.070,00 SIT in

obresti), se zavrne."

Pritožbama tožeče in tožene stranke zoper izrek o stroških

postopka se delno ugodi in se izpodbijana III. točka izreka sodbe

sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške

postopka v znesku 545.005,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 4.1.2005 dalje."

V ostalem se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta ter se v

nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pritožbene

stroške v znesku 113.956,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 8.6.2006 do plačila, svoje pritožbene stroške pa krije sama.

Revizija zoper zavrnilni del sodbe se ne dopusti.

[JEDRO]

Ustavno sodišče je v zadevi U-I-300/04 z dne 2.3.2006 razsodilo,

da zakonodajalec ni imel razumnega razloga za to, da tek

zakonitih zamudnih obresti uredi drugače za tista obligacijska

razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ in za tista, ki so

nastala po uveljavitvi OZ. Če to velja za zamudne obresti, enako

velja tudi za pogodbene obresti. Zato lahko tudi zapadle

pogodbene obresti tečejo do 1.1.2002, če so do tega datuma

dosegle ali presegle glavnico, če pa obresti še niso dosegle

glavnice, pa tečejo tudi po 1.1.2002 dokler ne dosežeje glavice

oz. do plačila.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da

plača tožeči stranki 2.273.349,00 SIT ter zakonske zamudne

obresti po obrestni meri, ki velja za vloge, vezane nad eno leto

pri Banki Koper, od posameznih zneskov kot izhaja iz I. točke

izreka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in

odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka

(III. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Toženka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur l. RS, št. 26/99,

96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo

odločitev glede potnih stroškov utemeljilo z listinami, ki niso

čitljive in iz njih niti ni razvidno, da bi jih podpisala

toženka. Tožeča stranka tudi ni predložila dokazov, iz katerih bi

izhajalo, da je toženka navedene zneske sploh prejela. Poudarja,

da izvedenka ni pristojna ugotavljati utemeljenosti zahtevka.

Tožeča stranka ni podala pravočasnega predloga za vpogled v

blagajniške dnevnike in druge listine, ki jih je izvedenka

pregledala, obstajajo pa tudi razlike med posameznimi dnevi

izplačil, kot izhajajo iz potnih nalogov in izrekom sodbe.

Ugotovitve izvedenke ne temeljijo na izvedenih dokazih, katerih

izvedbo bi predlagala ena od pravdnih strank. O vsebini določenih

listin pa se izvedenka sploh ni mogla prepričati, saj tožeča

stranka listin ni imela, čeprav bi jih morala hraniti in z njimi

dokazovati svoj premoženjsko pravni zahtevek do toženke.

Izvedenka je izdelala izvedeniško mnenje na podlagi listin, ki

jih tožeča stranka ni predložila v spis in se nanje tudi ni

sklicevala, izvedenka pa je ugotavljala posamezna dejstva, kar

vsekakor ni v skladu z določili pravdnega postopka. Blagajniški

izdatki niso podpisani in sodišče bi moralo upoštevati pravilnik

o blagajniškem poslovanju, ki določa, da mora biti gotovinski

prejemek potrjen s podpisom upravičenca do povrnitve potnih

stroškov. Toženka je podpisala štiri blagajniške prejemke,

ostalih pa ne. Glede na jasna pravila o podpisovanju bi morali

biti narejeni tudi ustrezni zaključki. Za leto 1998 je tožeči

stranki priznan znesek 69.744,25 SIT z obrestmi od 10.2.1998

dalje. Iz tožbenih navedb izhaja, da gre za povrnitev potnih

stroškov, ki naj bi bili izplačani dne 10.2.1998, izvedenka in

izvedeni dokazi pa nobenega od teh dejstev niso potrdili. Iz

preglednice povračila za potne stroške za leto 1998 izhaja, da

10.2.1998 ni bil plačan znesek v višini 69.744,25 SIT, pač pa dne

3.2.1998 34.662,00 SIT. Tožeča stranka ni navedla vseh

relevantnih dejstev, ki bi dokazovali njene trditve, ni postavila

nobenih določnih trditev v svojih vlogah in ni predlagala izvedbe

dokazov, ki bi utemeljevali vračilo potnih stroškov. Pritožba

meni, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo (7. člen

ZPP), ker je izvedenki naložilo opraviti nalogo tudi po vpogledu

listinske dokumentacije pri toženi stranki. Izhajati bi bilo

mogoče le iz listin, ki jih je tožeča stranka predložila v spis

oziroma v listine, v katere vpogled je pravočasno predlagala.

Glede akontacije za specializacijo je tožeča stranka postavila le

trditev, koliko je toženki plačala. Toženka je zahtevku

ugovarjala po višini in po temelju, tožeča stranka pa v

nadaljnjih vlogah glede tega zahtevka ni predlagala nobenih

dokazov. Tako sodišče ni razpolagalo z dokumenti ali drugimi

izvedenimi dokazi, ki bi utemeljevali ta del tožbenega zahtevka.

Toženka je izpostavila in dokazala dejstvo, da je bila

specializacija financirana s strani združenja zdravstvenih

zavodov. Zato tožeča stranka ne more zahtevati povrnitve sredstev

za izobraževanje do višine, ki jo je financiralo združenje

(723.976,00 SIT). Sodišče prve stopnje se torej ni opredelilo do

materialnopravnega vprašanja, kaj je s sredstvi, ki jih je za

izobraževanje toženke prispevala tretja oseba. Vsi zdravstveni

domovi po dogovoru o financiranju specializacij so dolžni

nakazovati sredstva za financiranje specializacije na račun

združenja zdravstvenih domov, kar predstavlja njihovo nepogojno

obveznost. Toženka ugovarja tudi izreku o stroških postopka, saj

bi bil njen uspeh v pravdi, če bi sodišče prve stopnje upoštevalo

vse navedeno, drugačen.

Tudi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožuje

se zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in posledično

zoper odločitev o stroških postopka (III. točka izreka). Sodišče

prve stopnje je ugotovilo, da so stroški, ki jih je tožeča

stranka izplačala toženki v letu 1996 po vsej verjetnosti nastali

in tudi bili izplačani toženi stranki. Tako je ugotovila tudi

izvedenka, ki je opravila natančen pregled vse razpoložljive

listinske dokumentacije pri tožeči stranki. Toženka ni zanikala,

da je stroške prejela, ugovarjala je le pavšalno, da mogoče ne v

taki višini. O stroških iz naslova dnevnic ne more biti nobenega

dvoma, saj število dni odsotnosti za specializacijo toženke in

število dni, ko je bila na delu (upoštevaje druge odsotnosti z

dela), kaže na to, da je bil zahtevek utemeljen. Kilometrina je

bila vedno priznana le na relaciji Koper - Ljubljana - Koper,

število kilometrov je vedno enako, koliko je znašala višina za

kilometer pa je bilo tudi objavljeno v Uradnem listu. Iz izpovedi

priče Žuvela izhaja, da je avto vozila na specializacijo vedno le

toženka. Izvedenka je ugotovila, da je izračun, ki ga je opravila

tožeča stranka, povsem verjeten in tudi točen. Zato bi moralo

sodišče prve stopnje naložiti toženki plačilo prevoznih stroškov

tudi za leto 1996. V zvezi z zahtevkom za vračilo nadomestila

plače za čas, ko je toženka obiskovala predavanja za

specializacijo, je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe

napačno upoštevalo pogodbo o specializaciji, ki je pravni temelj

obveznosti toženke za plačilo zahtevanih terjatev. Pogodba

določa, da je toženka dolžna vrniti tožeči stranki stroške

specializacije v celoti (bruto plačo, kotizacijo, prevozne

stroške, dnevnice, nočnine in morebitne druge stroške v zvezi s

specializacijo). Odstotek doseganja plana pri tem ne igra nobene

vloge. Razlogi za zavrnitev zahtevka niso tehtni. Ve se, da je

plan skupek statističnih podatkov, ki jih zbira in prikazuje

tožeča stranka zaradi financiranja s strani ZZZS. Na realizacijo

plana vpliva tudi to, ali je tožeča stranka v ambulanti toženke v

času odsotnosti le-to nadomestila z drugim zdravnikom in še drugi

faktorji. Sicer pa je realizacija pomembna za pravno razmerje med

tožečo stranko in ZZZS, ne pa za pravno razmerje med tožečo in

toženo stranko. Iz plačilnih list oziroma obračunov plač za

toženko izhaja, koliko ur je bilo opravljenih in le opravljene

ure so bile podlaga za obračun plače. Edino relevantno razmerje v

tej zadevi bi torej lahko bila količina ur, ki jih je toženka

opravila oziroma jih ni opravila v posameznem mesecu. Število

jasno izkazujejo obračuni plač, pa tudi listine, ki so k tem

obračunom priložene. O tem je svoje izvedeniško mnenje podala

tudi izvedenka. Zato tožeča stranka meni, da je sodišče prve

stopnje del zahtevka neutemeljeno zavrnilo. Predlaga spremembo

izpodbijanega dela sodbe tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku v

celoti in se ji priznajo stroški postopka z zakonskimi zamudnimi

obrestmi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Toženka je odgovorila na pritožbo in poudarila, da je glede

potnih stroškov za leto 1996 potrebno upoštevati dejstvo, da je

tožeča stranka že pred vložitvijo tožbe vedela, da ji je požar

uničil poslovno dokumentacijo in bi zato morala podati ustrezno

trditveno podlago, iz katere bi se ugotovili izplačani zneski po

potnih nalogih ter predlagati izvedbo ustreznih dokazov. Tega pa

tožeča stranka ni storila. Izvedenka je nato samoiniciativno

zahtevala določeno dokumentacijo, kar je imelo za posledico, da

je namesto izvedeniškega mnenja nastalo poročilo o preiskavi z

veliko naklonjenostjo do tožeče stranke. Nepomemben je tudi

argument, da toženka ni zanikala, da je potne stroške prejela,

ampak je le pavšalno ugovarjala terjatvi. Tožeča stranka tudi

napačno tolmači pogodbo o specializaciji. Specializanti so kljub

temu, da so bili v povprečju en teden na mesec odsotni, opravili

vse oziroma večji del obveznosti po pogodbah o zaposlitvi. Zato

se postavlja vprašanje, kakšni so bili dejansko stroški tožeče

stranke zaradi specializacije njenih zdravnikov. Ponovno toženka

opozarja na dokazna pravila, kot jih določa ZPP in ponavlja svoje

argumente v zvezi s pridobivanjem dokaznega gradiva. Predlaga

zavrnitev pritožbe tožeče stranke in priglaša stroške odgovora

nanjo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350.

člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene

kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na

pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi toženke zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe:

Glede ugovorov, ki jih toženka kar na nekaj mestih in zelo

obširno izpostavlja v zvezi z delom izvedenke, pritožbeno sodišče

najprej ugotavlja, da z zbiranjem procesnega gradiva niso bila

kršena določila pravdnega postopka. Izvedenec ni vezan zgolj na

gradivo, ki ga posreduje stranka v spis oz. na listine, ki jih

predlaga kot dokaz. Praviloma se v delovnih sporih izvedenec

finančne stroke postavlja ravno zato, da pri delodajalcu pregleda

knjigovodsko in računovodsko dokumentacijo, ki je podlaga za

posamezne izračune npr. plač in drugih prejemkov iz delovnega

razmerja.

Pritožba toženke nadalje vztrajno opozarja na dejstvo, da tožeča

stranka ni ponudila ustreznih listinskih dokazov, ki naj bi

izkazovali, kaj vse in koliko je toženki plačala. Ne zdi se ji

bistveno, da ni zanikala prejema vtoževanih zneskov. Pritožbeno

sodišče ugotavlja, da to dejstvo ni tako nepomembno, kot ga skuša

prikazati toženka. Toženka je samo pavšalno ugovarjala zahtevkom

po temelju in po višini. Razloga za ugovore ni povedala, zato ob

izračunih, ki jih je pripravila sama in izračunih, ki jih je

posredovala izvedenka, tožeča stranka ni imela razloga, da svoje

trditve še dodatno dokazuje. Pritožbeno sodišče pa sicer

ugotavlja, da je tožeča stranka, kljub pomanjkljivi

dokumentaciji, s pomočjo listin, izvedenke in zaslišane priče

Žuvela dokazala, da je tožnici plačala prisojene zneske.

Med strankama ni sporno, da toženka po predpisanem programu

specializacije ni končala in je ni zaključila vse do prenehanja

delovnega razmerja pri tožeči stranki. Iz 1. člena pogodbe o

specializaciji (2. odstavek) izhaja, da toženka prične s

specializacijo dne 23.10.1995 in jo konča po predpisanem

programu. V 5. členu pogodbe je določeno, da je toženka dolžna v

primeru, če ji po končanem izobraževanju po lastni volji ali po

njeni krivdi preneha delovno razmerje, povrniti tožeči stranki

stroške specializacije v celoti. Ti stroški predstavljajo bruto

plačo, kotizacijo, prevozne stroške, dnevnice, nočnine in

morebitne ostale stroške v zvezi s specializacijo, skupaj z

obrestmi, kot so določene v 4. členu pogodbe o specializaciji, to

je obrestmi po obrestni meri, ki velja za vloge, vezane nad eno

leto, šteto od dneva, ko je bil posamezen znesek prejet. Za

obresti se upošteva osnova, ki jo določa Banka Koper.

Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da tožeči stranki

povrne zneske iz naslova potnih stroškov, za katere je tožeča

stranka uspela dokazati, da jih je toženi stranki plačala. Gre za

prejete dnevnice in stroške prevozov na relaciji Koper -

Ljubljana - Koper v letih 1995, 1997, 1998 in 1999. Na podlagi

dokumentacije, ki jo je pregledala izvedenka, je bilo

ugotovljeno, da je v tem času toženka prejela 1.005.849,00 SIT.

Glede na podatke, ki jih je predložila tožeča stranka, je toženka

v letu 1995 na relaciji Koper - Ljubljana - Koper potovala

trikrat, v letu 1997 dvanajstkrat, v letu 1998 osemkrat in v letu

1999 štirikrat. Toženka ni ugovarjala, da je vsakič, ko je

potovala v Ljubljano in je pri tem uporabila svoje vozilo,

prejela plačilo kilometrine, ter da je za vsak odhod v Ljubljano

prejela ustrezne dnevnice. Potni nalogi (upoštevani so le tisti,

ko je toženka opravila potovanje z namenom specializacije)

izkazujejo, v katerih dneh je bila pot opravljena. Sodišče prve

stopnje je upoštevalo le tiste potne naloge, ki se glasijo na ime

toženke. Trditve toženke, da voženj ni opravila vedno ona, niso

pomembne, saj se potni nalogi, ki bi se glasili na drugo ime,

niso upoštevali, toženka pa ni trdila, da so se potni nalogi

glasili nanjo tudi takrat, ko je vožnjo opravil drug

specializant. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo

razpoložljivim podatkom, ki kažejo, v katerih dneh je toženka

potovala v Ljubljano, koliko časa je potovanje trajalo in kdo je

vozil vozilo. Kljub temu, da v spisu ni vseh obračunov in

blagajniških izdatkov (tožnica ni trdila, da pripadajočih zneskov

ni prejela) in ob dejstvu, da so višine tako dnevnic kot

kilometrine znane, saj so objavljene v Uradnem listu, pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženki utemeljeno

naložilo vrnitev potnih stroškov in dnevnic za leta 1995, 1997,

1998 in 1999.

V zvezi s plačilom akontacij za specializacijo je njihovo višino

ugotovila izvedenka na podlagi izdanih računov. Ali je bila

tožeča stranka pri tem sofinancirana ni pomembno, saj je bistveno

to, da je tožeča stranka plačala stroške za toženko. Te stroške

pa se je toženka s pogodbo o specializaciji zavezala vrniti.

Utemeljeno pa pritožba toženke opozarja na napačno določitev teka

obresti za prejemke v letu 1998. Opozoriti je potrebno tudi na

to, da ne gre za zamudne, ampak pogodbene obresti, saj ob prejemu

toženka še ni bila v zamudi z vračilom (takrat obveznost vračila

sploh še ni nastala). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki

prisodilo 69.744,25 SIT z obrestmi od 10.2.1998, čeprav

blagajniški izdatek z dne 3.2.1998 kaže, da je tega dne tožnica

prejela 34.662,00 SIT (obračunano 34.662,25 SIT), plačilna lista

za februar pa, da je 10.3.1998 (plačilni dan za februar 1998)

prejela 35.083,00 SIT. Plačilne liste nadalje izkazujejo, da je

znesek 49.831,20 SIT prejela z marčevsko plačo dne 10.4.1998,

znesek 30.146,22 SIT pa z aprilsko plačo dne 10.5.1998.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno

ugodilo in spremenilo izpodbijani del sodbe v 13. do 15. alineji

I. točke izreka tako, da je tožeči stranki priznalo zneske:

34.662,00 SIT z obrestmi od 10.2.1998, čeprav je bilo plačilo

izvršeno že 3.2.1998 (tako je obresti zahtevala tožeča stranka

sama), 35.083,00 SIT z obrestmi od 10.3.1998, 49.831,20 SIT z

obrestmi od 10.4.1998 in 30.146,22 SIT z obrestmi od 10.5.1998.

Po uradni dolžnosti je bilo potrebno spremeniti tudi celotni

obrestni del I. točke izreka, saj je sodišče prve stopnje

prisodilo tožeči stranki obresti od posameznega izplačilnega

dneva do plačila, ne da bi pri tem upoštevalo 376. člen

Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001). Ta določa,

da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih

obresti, doseže glavnico. V 1060. členu OZ je sicer res določeno,

da se določbe tega zakona ne uporabljajo za obligacijska

razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, vendar pa je pri

tem treba upoštevati temeljna ustavna načela, konkretno 14. člen

Ustave RS, ki določa, da so pred zakonom vsi enaki. Obresti iz

obligacijskih razmerij, ki nastanejo po 1.1.2002 prenehajo teči,

ko upnikova zapadla vsota doseže glavnico, obresti iz

obligacijskih razmerij, in so nastale pred 1.1.2002 pa naj bi po

1060. členu OZ tekle vse do plačila, ne glede na to, kdaj so

dosegle glavnico. S tem so dolžniki postavljeni v neenak položaj

samo po kriteriju nastanka obligacijskega razmerja. Ustavno

sodišče RS je v zadevi U-I-300/04 z dne 2.3.2006 glede zamudnih

obresti odločilo, da zakonodajalec za različno ureditev teka

zamudnih obresti glede na čas nastanka obligacijskega razmerja ni

imel razumnega razloga. Če velja za zamudne, velja enako tudi za

pogodbene obresti. OZ je pričel veljati s 1.1.2002. Na natečene

obresti do tega datuma torej ne more vplivati, vpliva pa nanje za

čas od 1.1.2002 dalje. Zato lahko zapadle obresti od posamezne

glavnice iz I. točke izreka tečejo do 1.1.2002, če so do tega

datuma dosegle ali presegle glavnico. Če je še niso dosegle,

tečejo po 1.1.2002 vse dotlej, dokler ne dosežejo glavnice

oziroma do plačila. Tako je bilo potrebno na novo določiti tek

obresti v skladu z gornjo obrazložitvijo, v presežku pa zahtevek

zavrniti.

K pritožbi tožeče stranke zoper II. točko izreka izpodbijane

sodbe:

Za leto 1996 tožeča stranka ni predložila nobenih listin, ki bi

izkazovale plačilo potnih stroškov. Izvedenka je izračune

naredila le na podlagi sklepanj, kar pa za razsodbo ne zadostuje.

Toženka ima prav, da bi morala tožeča stranka hraniti ustrezne

listine ali pa na drug način dokazovati, koliko je v tem obdobju

toženki izplačala. Ni sicer dvoma, da je toženka tudi v letu 1996

prejela vse, kar ji je na podlagi pogodbe o specializaciji

pripadalo, vendar pa ji brez kakršnih koli dokazil vračila

prejetega ni mogoče naložiti. Zato je sodišče prve stopnje

zahtevek, ki se nanaša na vračilo potnih stroškov za leto 1996,

utemeljeno zavrnilo.

Glede nadomestila plače, ki naj bi jo toženka po pogodbi o

specializaciji v bruto znesku vrnila tožeči stranki se je sodišče

prve stopnje postavilo na stališče, da je toženka do plačila za

delo, ki ga je opravila, upravičena. Ker je plan dela izpolnila

skoraj stoprocentno, ji prejetih bruto plač ni treba vrniti.

Tako izhodišče je zmotno. Toženka se je s pogodbo o

specializaciji zavezala, da bo svoje delovne obveznosti opravila,

da pa bo vrnila prejeto bruto plačo, če vseh pogodbenih

obveznosti ne bo izpolnila. Pri tem je seveda mišljeno

nadomestilo bruto plače, ki ga je toženka prejela za dneve oz.

ure odsotnosti zaradi specializacije. Na njeno obveznost dejstvo,

da je izpolnila plan skoraj stoprocentno, ne vpliva. Dejstvo je,

da je bila zaradi specializacije odsotna in v tem času dela ni

opravljala; iz plačilnih list in drugih dokazov pa tudi ne

izhaja, da bi mesečno opravila večje število ur in tudi časovno

nadomestila izostanek. Tožnica je lahko plan izpolnila skoraj

stoprocentno, vendar pa je neizpodbitno dejstvo, da ni bila ves

čas prisotna na delu. Stališče, ki mu je pritrdilo tudi sodišče

prve stopnje, bi pomenilo, da delavcu, ki mesečni plan dela

izpolni npr. sredi meseca, v nadaljnjih dneh do konca meseca ni

več treba prihajati na delo. Takega stališča pa seveda ni mogoče

zagovarjati. Toženkina delovna obveznost je bila v povprečju 176

ur mesečno in te obveznosti v času specializacije ni opravila.

Iz plačilnih list je razvidno, koliko ur v posameznem mesecu je

bila toženka odsotna zaradi specializacije in kolikšno bruto

nadomestilo plače je za ta čas prejela. Zato je tožeča stranka

upravičena do vračila izplačanih bruto znekov, pri čemer se

upošteva bruto znesek toženkinega nadomestila in ne bruto

nadomestilo, povečano za dajatve, ki gredo v breme delodajalca.

Toženka mora vrniti tisto, kar je prejela sama, torej bruto

nadomestilo (v pogodbi o specializaciji je zapisano "bruto

plačo"). Jasno je, kaj je delavčeva bruto plača; v delavčevi

bruto plači (nadomestilu) niso zajete dajatve, ki gredo v breme

delodajalca.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke

delno ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena izpodbijano II.

točko izreka spremenilo tako, da je tožeči stranki prisodilo

zneske, ki jih je toženki plačala kot bruto nadomestilo plače za

čas odsotnosti zaradi specializacije. Zneski so razvidni iz

plačilnih list in se ujemajo z zneski iz izvedeniškega mnenja

(list. št. 52 in 53). Kar je iz tega naslova tožeča stranka

zahtevala več, je pritožbeno sodišče zavrnilo.

K pritožbama obeh strank zoper III. točko izreka izpodbijane

sodbe:

Zoper izrek o stroških postopka se pritožujeta obe stranki.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka krije sama

svoje stroške postopka. S spremembo izpodbijane sodbe se je delež

uspeha strank spremenil, zato sta obe upravičeni do povrnitve

stroškov postopka, sorazmerno z uspehom v pravdi. Tožeča stranka

je zahtevala plačilo 5.884.888,36 SIT, uspela pa je skupaj z

zneskom 4.900.818,00 SIT, oz. v deležu 83%. Delež uspeha toženke

pa je torej 17%. Glede na to je pritožbeno sodišče obema

pritožbama delno ugodilo in izrek o stroških postopka spremenilo

tako, da je priznalo tožeči stranki priglašene stroške do višine

83%, toženi stranki pa do višine 17%.

Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov za tožbo v

višini 700 točk, za prvo pripravljalno vlogo in pristop na prvi

narok v višini po 700 točk, za pristop na narok z dne 7.9.2004 v

višini 175 točk in na narok z dne 4.1.2005 v višini 350 točk, za

drugo pripravljalno vlogo v višini 525 točk, za trajanje narokov

v višini 200 točk, skupaj 3.385 točk oz. 372.350,00 SIT, povečano

za materialne stroške in DDV pa 450.543,00 SIT. Upravičena je

tudi do povrnitve sodne takse za tožbo in sodbo v višini po

58.850,00 SIT in stroškov izvedenke v višini 181.240,00 SIT.

Priznani stroški znašajo 749.483,00 SIT, glede na uspeh v pravdi

pa 622.071,00 SIT.

Toženka je upravičena do povrnitve stroškov v višini po 700 točk

za odgovor na tožbo, prvo pripravljalno vlogo in pristop na prvi

narok, za pristop na en narok v višini 175 točk in na zadnji

narok v višini 350 točk, za odsotnost iz pisarne 300 točk, za

trajanje naroka 150 točk, skupaj 3.075 točk oz. 338.250,00 SIT,

povečano za materialne stroške v višini 47.430,00 SIT in DDV pa

453.330,00 SIT. Glede na 17%-ni uspeh je upravičena do povrnitve

stroškov v višini 77.066,00 SIT.

Po pobotu tako odmerjenih stroškov je dolžna toženka povrniti

tožeči stranki stroške postopka v znesku 545.005,00 SIT. Zato je

pritožbeno sodišče pritožbama tožeče in tožene stranke zoper III.

točko izreka izpodbijane sodbe ugodilo in izrek o stroških

spremenilo tako, da je toženki naložilo plačilo navedenega zneska

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.1.2005 do plačila.

V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in v

nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka je s pritožbo uspela v neznatnem delu, odgovor na

pritožbo tožeče stranke pa k rešitvi ni pripomogel, zato

pritožbene stroške na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v

povezavi s 165. členom ZPP krije sama.

Tožeča stranka je s pritožbo uspela v deležu 73%, zato je

upravičena do povrnitve stroškov sorazmerno z uspehom. Od

priglašenih stroškov ji je pritožbeno sodišče priznalo za

pritožbo 625 točk oz. 68.750,00 SIT, kar povečano za materialne

stroške in DDV znaša 83.875,00 SIT. Stroški takse za pritožbo

znašajo 72.230,00 SIT (pritožuje se zoper zavrnjeni znesek

3.611.539,00 SIT). Priznani stroški znašajo 156.105,00 SIT, glede

na dežel uspeha s pritožbo pa je tožeča stranka upravičena do

povrnitve v višini 113.956,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z

32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l.

RS št. 2/2004) odločalo, ali v tem delovnem sporu dopusti

revizijo. Ker je znesek zavrnjenega dela nižji od milijona

tolarjev, revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367.

člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti

revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena

ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o

pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje

odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega

vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi

sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti,

vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po oceni pritožbenega

sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov,

zato se revizija zoper zavrnilni del sodbe ne dopusti.