Appeal dismissed; employer must pay higher annual leave allowance per collective agreement; interpretation commission exceeded authority.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

[JEDRO]

V 1. odstavku 131. člena ZDR je določen najnižji znesek, ki ga

mora delodajalec zagovtoviti delavcu iz naslova regresa za letni

dopust, na podlagi 2. odstavka 7. člena ZDR pa se lahko s KP

določijo za delavca ugodnejše pravice. Ker je KP dejavnosti

določala višji znesek regresa za letni dopust kot zakon, je

tožnik upravičen do regresa za LD v višini, kot ga določa KP.

Z odločitvijo, da se določba 56. člena KP dejavnosti razen v

točki a) od 1.1.2003 ne uporablja, je komisija za razlago KP

presegla svoje pristojnosti. Beseda "razlaga" pomeni, da gre

za ugotavlanje vsebine, smisla oz. pomena nejasne pravne

norme. Določitev (ne)veljavnost posameznih doličb KP ne

predstavlja le razlage KP, ampak njeno spremembo. O

spremembi pravne norme oz. o uskladnitvi njenih določb z

zakonom pa lahko odloča le tisti, ki je normo sprejel, torej

stranki KP. Ker je komisija za razlago KP določila, da se

56. člen KP ne uporablja več, je presegla svoja pooblastila,

zato te razlage ni mogoče upoštevati kot obvezno podlago za

odločanje o utemeljenosti tožbenega zahteva za plačilo

razlike v regresu za LD.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi

stranki, da tožniku iz naslova razlike v regresu za letni dopust

za leto 2004 obračuna 51.359,10 SIT bruto, odvede od tega zneska

predpisani davek, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 2.11.2004 ter mu povrne stroške postopka v

znesku 103.320,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

3.11.2005 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih

razlogov in navaja, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem

izpostavljalo vprašanje, ali se delavec lahko odpove regresu, ker

se mu tožnik ni odpovedal. Zato tudi odločba Ustavnega sodišča,

na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, v tem primeru ni

uporabna. Tožena stranka ves čas trdi, da tožniku ni bila dolžna

izplačati višjega regresa od izplačanega, ker je Komisija za

razlago kolektivne pogodbe dejavnosti določila, da 1. odstavek

56. člena kolektivne pogodbe ne velja in da se uporablja le a)

točka. Če 1. odstavek 56. člena kolektivne pogodbe ne velja, tudi

ne velja, da se višina regresa določi v Tarifni prilogi. Niti

Aneks k Tarifni prilogi z dne 13.5.2004 ne določa višjega regresa

od zakonsko predpisanega. Sicer pa tudi, če je tožena stranka

dolžna izplačati delavcem višji regres, je svojo obveznost

izpolnila. Delavcem je izplačala božičnico, čeprav njeni poslovni

rezultati tega niso dovoljevali. Odločila se je stimulirati

zaposlene in je tako vsak delavec prejel več, kot bi znašala

razlika v regresu. Dogovorjeno je bilo, da se regres ne izplača,

ampak se namesto njega izplača božičnica. Sindikat je na to

pristal in je od njega nekorektno, da sedaj vse zanika. Tožena

stranka v pritožbi predlaga spremembo izpodbijane sodbe in

zavrnitev zahtevka oz. razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona

o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in

na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo razliko v regresu za

letni dopust za leto 2004 v bruto znesku 51.359,10 SIT. Ugotovilo

je, da mu je tožena stranka izplačala 137.853,00 SIT bruto,

dolžna pa bi mu bila izplačati regres v višini, določeni v

Kolektivni pogodbi za kmetijstvo in živilsko industrijo (KP

dejavnosti, Ur.l. RS št. 58/2001 - 70/2004) in sicer 70%

povprečne plače v Republiki Sloveniji glede na zadnji znani

statistični podatek o povprečni plači pred izplačilom regresa.

Ker KP dejavnosti ni bila odpovedana s strani pogodbenih

partnerjev, tudi po uveljavitvi Zakona o delovnih razmerjih (ZDR,

Ur.l. RS št. 42/2002) velja še naprej, vključno s Tarifno

prilogo.

Pritožba ne konkretizira, katere bistvene kršitve določb postopka

naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje. Ob preizkusu po uradni

dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje

ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev, naštetih v 2. odstavku

350. člena ZPP.

Tudi dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče

prve stopnje je ugotovilo odločilna dejstva in izvedene dokaze

pravilno ocenilo. Ugotovilo je, da tožniku ni bil izplačan regres

v višini, določeni v Tarifni prilogi KP, ki je veljala ne glede

na razlago Komisije za razlago KP. Ugotovilo je tudi, da niti s

sindikatom niti s tožnikom osebno ni bil dosežen dogovor, da se

mu namesto preostanka regresa izplača božičnica.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je kot

sporno izpostavilo vprašanje, ali se je tožnik regresu odpovedal,

saj naj ne bi bilo sporno, da se mu ni odpovedal. Pritožbeno

sodišče ugotavlja, da tožena stranka na eni strani zatrjuje, da

so se sindikat in delavci strinjali z izplačilom božičnice

namesto regresa (torej, da so se delu vendarle odpovedali), na

drugi strani pa, da je regres izplačala v višini, kot jo določa

zakon in višjega regresa ni bila dolžna izplačati (torej se z

delavci in sindikatom ni bilo treba dogovarjati o božičnici

namesto regresa, če so po mnenju tožene stranke prejeli vse, kar

jim iz tega naslova pripada).

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je v 1.

odstavku 131. člena ZDR določen le najnižji znesek, ki ga mora

delodajalec zagotoviti delavcu iz naslova regresa za letni

dopust, na podlagi 2. odstavka 7. člena ZDR pa se lahko s

kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše.

V spornem primeru je KP dejavnosti določala višji znesek regresa

za letni dopust, kot ga določa zakon.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na razlago Komisije za razlago

KP dejavnosti, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št.

118/2003. Komisija za razlago je sprejela "razlago" posameznih

določb KP dejavnosti in je glede uporabe 56. člena odločila, da

se od 1.1.2003 ne uporablja, uporablja se le točka a (ki določa,

da je pravica do regresa vezana na pravico do izrabe letnega

dopusta).

Glede na razlago Komisije za razlago KP, da se določba 56. člena

KP dejavnosti od 1.1.2003 ne uporablja, razen v točki a) se

zastavlja vprašanje, ali komisije za razlago KP lahko odločajo o

veljavnosti posameznih določb KP, ali pa gre v tem primeru za

preseganje pristojnosti.

Pogodbeni stranki sta na podlagi 73. člena KP dejavnosti

imenovali Komisijo za razlago KP za spremljanje izvajanja in

pravilno tolmačenje določb KP. Po 2. točki 73. člena KP

dejavnosti Komisija sprejema razlage in priporočila; razlage po

3. točki pomenijo obvezen način uporabe določb KP za delodajalce

in delavce in obvezno podlago za odločanje v sporih o pravicah

delavcev in obveznostih delodajalcev, ki izvirajo iz KP.

Priporočilo je po 4. točki strokovni predlog strankama KP za

ureditev določenega vprašanja.

Že sama beseda "razlaga" pomeni, da gre za ugotavljanje vsebine,

smisla in pomena določene pravne norme, ki ni jasna. V konkretnem

primeru je norma iz 56. člena KP dejavnosti povsem jasna in

razlaga Komisije zato tudi ne vsebuje "razlage" te norme v

navedenem pomenu besede. Komisija za razlago KP je posegla v

vsebino KP tako, da je določila (ne)veljavnost posameznih določb,

torej oblikovala KP dejavnosti na novo. Odločitev, da se neka

norma KP od 1.1.2003 dalje ne uporablja, ni več le razlaga te

norme, ampak je sprememba KP. O spremembi pravne norme oz. o

uskladitvi njenih določb z zakonom pa lahko odloča le tisti, ki

je pravno normo sprejel. S tem, ko je Komisija za razlago KP

dejavnosti odločila, da se 56. člen KP ne uporablja več (pri

čemer pa v Tarifno prilogo, kjer je določena višina regresa, niti

ni posegla), je presegla svoje pristojnosti razlagalca nejasnih

določb KP, zato te razlage ni mogoče upoštevati kot obvezno

podlago za odločitev o tožnikovi pravici do regresa oz. kot

podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da s sindikati

in delavci ni bil dosežen dogovor o izplačilu božičnice namesto

preostalega dela regresa. Sindikat se v imenu delavcev pravicam,

ki jim jih zagotavlja kolektivna pogodba, sploh ne more

odpovedati, tožnik pa na plačilo božičnice v zameno za preostali

del regresa ni pristal.

Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje tudi materialno

pravo pravilno uporabilo. Tožniku daje pravico do regresa za

letni dopust KP dejavnosti v višini, določeni v Tarifni prilogi

in sicer v bruto znesku 189.212,10 SIT (70% od povprečne plače v

Republiki Sloveniji za oktober 2004, ki je znašala bruto

270.303,00 SIT). Ker je prejel že 137.853,00 SIT, je upravičen še

do razlike v višini 51.359,10 SIT bruto, ki mu jo je sodišče prve

stopnje pravilno prisodilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

neto zneska od 3.11.2004 dalje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani uveljavljani

pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti

po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo

zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka

154. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP

pritožbene stroške krije sama.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z

32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l.

RS 2/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti

revizijo. Ker gre za zahtevek iz naslova razlike v regresu za

letni dopust v višini 51.359,10 SIT, revizija po določbah ZPP ni

dovoljena, saj vtoževani znesek ne presega milijona tolarjev (2.

odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti

revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena

ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o

pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena) ali

če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse

vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za

odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem

pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni

odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena). Po oceni pritožbenega

sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov,

saj je Vrhovno sodišče RS glede uporabe določb kolektivnih pogodb

po uveljavitvi ZDR že zavzelo stališče, zato se revizija zoper to

sodbo ne dopusti.