Appeal dismissed; statutory severance based on gross pay prevails over collective agreement specifying net pay.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožnik je bil skladno s 36f. členom upravičen do odpravnine v

višini najmanj polovice povprečne mesečne plače v zadnjih treh

mesecih za vsako leto dela pri delodajalcu. Uporabljen izraz

"plača" pomeni bruto plačo. Ker KP dejavnosti (SKEI) delavcu ni

mogla zagotavljati manj pravic kot zakon, je sodišče tožniku

pravilno priznalo razliko v odpravnini na podlagi 36f. člena ZDR

po osnovi bruto plače.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi

stranki, da tožniku izplača odpravnino v znesku 975.837,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27.11.2000 do plačila

in mu povrne stroške postopka v znesku 75.900,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter 34.000,00 SIT

stroškov sodnih taks. Višji zahtevek iz naslova obresti je zaradi

zastaranja zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena

stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve

stopnje tožniku napačno prisodilo odpravnino, izračunano po

osnovi bruto plače, kar naj bi bilo v nasprotju s sodno prakso.

Sklicuje se na odločitve Vrhovnega sodišča RS (konkretno na

zadevo opr. št. VIII Ips 12/2003) o tem, da delavcu pripada

odpravnina od bruto osnove le v primeru, če ni predpisano

drugače. V konkretnem primeru 67. člen Kolektivne pogodbe za

dejavnosti kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in

elektroindustijo Slovenije (KP dejavnosti št. 37/96 - 14/99), kot

osnovo za obračun odpravnine izrecno določa neto plačo delavca.

Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka.

Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona

o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in

na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje

prenehalo dne 25.8.1999 zaradi finančne reorganizacije po

pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi. Pri toženi stranki je

bil zaposlen 23 let, njegova povprečna plača v zadnjih treh

mesecih dela pa je znašala bruto 89.211,66 SIT. Zato je bil

upravičen do odpravnine v znesku 1.025.934,00 SIT. Del odpravnine

je prejel od Jamstvenega sklada RS, zato je tožbenemu zahtevku za

plačilo razlike v znesku 975.837,00 SIT ugodilo. Glede na ugovor

zastaranja zakonskih zamudnih obresti (zastaralni rok za to vrsto

terjatve znaša tri leta), je tožniku prisodilo zakonske zamudne

obresti od navedenega zneska od 27.11.2000.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno

in popolno ugotovilo dejansko stanje ter materialno pravo

pravilno uporabilo. Pritožba ne navaja, katere bistvene kršitve

naj bi bile v postopku storjene, zato ob preizkusu po uradni

dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje

ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka iz 2.

odstavka 350. člena ZPP.

Delavec, ki mu delovno razmerje preneha na podlagi 51. člena

Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l.

RS št. 67/93 - 52/99) ima pravico do odpravnine v višini, kot jo

za trajno presežne delavce določa 36.f člen Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). O tem je sodna

praksa, zlasti po odločitvi Ustavnega sodišča RS v zadevi opr.

št. U-I-138/00 z dne 10.4.2003 zavzela povsem jasno stališče.

Jasno pa je tudi stališče glede osnove, od katere se odmeri

odpravnina. Vrhovno sodišče RS je v številnih zadevah (tudi npr.

v zadevi opr. št. VIII Ips 12/2003, na katero se sklicuje

pritožba) zavzelo stališče, da izraz "plača" pomeni bruto plačo,

kolikor ni izrecno predpisano drugače. V konkretnem primeru je

bil tožnik po 36.f členu ZDR upravičen do odpravnine v višini

najmanj polovice njegove povprečne mesečne plače v zadnjih treh

mesecih, za vsako leto dela pri delodajalcu. Uporabljen je torej

izraz "plača", kar pomeni bruto plačo. KP dejavnosti sicer v 67.

členu res določa, da je osnova za obračun odpravnine neto plača,

vendar pa pritožba prezre 86. člen Zakona o temeljnih pravicah iz

delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se

uporablja kot predpis RS), ki v 3. odstavku določa, da kolektivna

pogodba ne sme vsebovati določb, s katerimi se delavcem dajejo

manjše pravice ali določajo manj ugodni delovni pogoji od pravic

in pogojev, ki jih določa zakon, če pa jih vsebujejo, se

uporabljajo namesto njih ustrezne določbe zakona. KP dejavnosti

torej delavcu ni mogla zagotavljati manj pravic, kot zakon, zato

je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je tožniku na podlagi

zakona prisodilo razliko v odpravnini v znesku 975.837,00 SIT.

Ker ni razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in tudi ne razlogov,

na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno

sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

v izpodbijanem delu.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka

154. člena ZPP in 1. odstavka 165. člena ZPP stroške pritožbenega

postopka krije sama.