Appeal allowed; dismissal of summary dismissal requires proof of trust destruction beyond mere severity.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Poleg dokazanega razloga za izredno odpoved PZ je pogoj za njeno

zakonitost ugotovitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in

interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega

razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 110. člena ZDR).

Na obstoj teh okoliščin pa ni mogoče sklepati le na podlagi teže

kršitve, ampak morata biti način storitve in vrsta kršitve taki,

da pomembno vplivata na razmerje med delavcem in delodajalcem.

Njuno medsebojno razmerje in zaupanje mora biti tako porušeno, da

njuno nadalnje sodelovanje ni več mogoče.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za

razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (pravilno: za

ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi), za

razveljavitev odločbe o prepovedi opravljanja dela z dne

13.2.2003, na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni

prenehalo, ampak mu še traja, zato ga je tožena stranka dolžna

pozvati nazaj na delo in mu za čas od 26.2.2003 do vrnitve nazaj

na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico, od bruto plač

obračunati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske,

kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe, vse z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec, na

izplačilo regresa za letni dopust za leto 2003 in 2004 s

pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, za vplačilo

zavarovanja v drugi pokojninski steber v višini 119.160,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2004 do plačila, za plačilo

jubilejne nagrade v znesku 142.342,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 19.3.2004 do plačila. Odločilo je, da stranki krijeta

vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene

razloge. Navaja, da tožena stranka ni navajala, še manj pa

dokazala, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka

odpovednega roka. Sodišče teh okoliščin ni ugotavljalo, čeprav so

za zakonitost izredne odpovedi poleg odpovednega razloga

bistvene. V celotnem postopku o tem ni bilo niti besede, tožnik

pa meni, da takih okoliščin ni. Neutemeljena je tudi bojazen, da

bi tožnik ponavljal kršitve. Te naj bi bile storjene v zvezi s

poslovanjem N. K., ki pa je bila z dela odstranjena; torej s

kršitvami tožnik ne bi mogel nadaljevati. Nadalje meni, da mu je

bila kršena pravica do obrambe, ker za pripravo zagovora ni imel

na voljo 15 dni, kot jih predpisuje Zakon o pravdnem postopku

(ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004), na uporabo katerega v

tovrstnih postopkih napotuje Zakon o delovnih razmerjih (ZDR,

Ur.l. RS št. 42/2002). Poleg tega odpoved pogodbe o zaposlitvi ne

vsebuje ničesar o tožnikovem zagovoru, zato je postopek izredne

odpovedi bistveno kršen. V zvezi s samo kršitvijo pa navaja, da

je bil odgovoren za organizacijsko vodenje zastopnikov terenske

mreže, ne pa tudi za finančni nadzor. Kontrolo poslovanja je

opravil in o tem izdelal tudi poročilo. Kaj več pa v okvir

njegovih zadolžitev ni sodilo. Napačna je tudi ugotovitev sodišča

prve stopnje, da je povzročil toženi stranki večjo materialno

škodo, saj ta sploh ni nastala, ne z njegovim ravnanjem, ne z

ravnanjem N. K., sploh pa za ravnanje drugega delavca ne more

odgovarjati tožnik. Očita se mu malomarno opravljanje nalog, za

katere je zadolžen nekdo drug, za povzročanje škode, ki naj bi jo

povzročil nekdo drug, zmanjševanje ugleda tožene stranke, do

katerega ni prišlo. Iz listin v spisu izhaja, da je tožnik

poročilo L. Ž. oddal in da je kontrolo opravil, res pa je

odklonil finančno kontrolo, za katero ni bil zadolžen. Iz

predložene korespondence tudi izhaja, da je storil vse, da bi

razčistil nesporazume, do katerih je prišlo v zvezi s poslovenjem

njegove hčerke in podatkov, kot se mu očita, ni prikrival. Zato

predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter ugoditev zahtevku oz.

razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni mogla dopustiti,

da ob taki kršitvi obveznosti tožnik nadaljuje z delom do izteka

odpovednega roka. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe

sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in

na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik huje kršil

pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker kljub

naročeni kontroli poslovanja ni izdelal poročila o poslovanju

zastopnice, sicer njegove hčerke in je celo prikrival resnične

podatke o njenem delu. Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka

izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz resnih in utemeljenih

razlogov, saj ni mogla imeti več zaupanja v tožnika, da bo ta še

naprej vestno opravljal zaupane mu naloge, pri čemer se ni mogoče

ozirati na sorodstveno razmerje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami o "kršitvah postopka" izredne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

tožena stranka izpolnila formalne pogoje, ki jih predpisuje ZDR.

Tožnikova pravica do obrambe ni bila kršena, saj je po lastnih

navedbah v tožbi prejel pisno obdolžitev dne 13.2.2003, 21.2.2003

mu je bil omogočen zagovor, ki ga je podal pisno in ustno, pisna

odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila podana 24.2.2003. Pred

podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec

delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek

177. člena ZDR, razen, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi

bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to

omogoči oz. če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno

ne odzove povabilu na zagovor (2. odstavek 83. člena ZDR).

Delavcu je potrebno vročiti pisno obdolžitev ter določiti kraj in

čas, kjer delavec lahko poda svoj zagovor (1. odstavek 177. člena

ZDR). Izredno odpoved mora pogodbena stranka podati najkasneje v

15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved

oz. najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga (2. odstavek 110.

člena ZDR). Vse navedeno je tožena stranka spoštovala. ZDR ne

napotuje na uporabo ZPP v tovrstnih postopkih, kot to trdi

pritožba. Tožnik je imel na voljo dovolj časa (sedem dni), da

pripravi zagovor in pred podajo zagovora ni zahteval daljšega

roka.

V zvezi z očitkom, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje

ničesar o tožnikovem zagovoru pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

to sicer res, vendar pa na zakonitost odpovedi to ne vpliva.

Izredna odpoved mora biti podana v pisni obliki, v njej pa mora

delodajalec navesti odpovedni razlog in ga pisno obrazložiti ter

delavca opozoriti na pravno varstvo in na njegove pravice iz

naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (86. člen ZDR). Vse

potrebne sestavine izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebuje

(razen opozorila na pravice za primer brezposelnosti, ki jih

glede na razlog odpovedi seveda nima).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo tožnikovo krivdo

za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti. Tožnik je bil vodja

službe ter zadolžen za vodenje in organiziranje dela zastopnikov,

med katerimi je bila tudi N. K.. Bistveno je, da je bil kot vodja

službe zadolžen za delo službe, torej za delo zastopnikov. Iz

opisa delovnih nalog izhaja, da je kot vodja službe odgovoren med

drugim za nemoteno in usklajeno odvijanje dela. Tudi priči Ž. in

L. sta potrdila, da kontrola poslovanja zastopnikov sodi v

tožnikovo delo, pa tudi sam je izpovedal, da je kontrolo

poslovanja opravil, ni pa opravil finančne kontrole. Kot je bilo

ugotovljeno v dokaznem postopku - o tem sta priči skladno

izpovedali - tožnik ni oddal poročila o opravljeni kontroli na

predpisanem obrazcu, ampak je podal poročilo le ustno in z

dopisom po elektronski pošti. Zagotovil je, da s poslovanjem

zastopnice N. K. ni nič narobe, v kolikor pa se pojavlja manjko

denarja, je krivdo za to treba iskati v računovodstvu. Tožnik sam

je potrdil, da so bili nekateri dokumenti prepozno oddani, kot pa

pozna svojo hčerko, si denarja nikoli ne bi prisvojila. Da je

oddal pisno poročilo o njenem delu, ni izkazal.

Glede na izvedene dokaze je sodišče prve stopnje napravilo

pravilen zaključek, da je tožnik kršil pogodbene in druge

obveznosti iz delovnega razmerja, saj dela ni opravil vestno.

Temu zaključku se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, saj ni šlo

za malenkosti, ki bi jih bilo ob kontroli težko odkriti, ampak za

ogromno količino (253) dokumentov, ki jih zastopnica ni

pravočasno oddala - v najskrajnejšem primeru je dokument

zadrževala kar 87 dni. Ne glede na to, ali je tožnik to dejstvo

prikril, ali pa ga ni opazil, je zaključek, da svoje naloge

kontrole poslovanja ni ustrezno opravil, pravilen. Kot vodja

službe je bil odgovoren tudi za kontrolo nad delom zastopnikov (v

tem tudi je smisel vodenja). Od njega se ni zahtevalo, da opravi

finančni nadzor, ampak da opravi kontrolo poslovanja. Vestno

opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, je

po 31. členu ZDR ena glavnih obveznosti delavca iz delovnega

razmerja. Glede na veliko število dokumentov, ki jih je N. K.

zadrževala, bi to napako v njenem poslovanju tožnik moral

opaziti; če je ni, je tožnik ravnal vsaj hudo malomarno. Če pa jo

je opazil, pa o tem nadrejenih ni obvestil, je njegova krivda le

še večja. Zato je razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR,

zaradi katerega je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi,

izkazan.

Poleg izkazanega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi

pa je pogoj za njeno zakonitost ugotovitev, da ob upoštevanju

vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče

nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Pritožba sicer nima prav, da sodišče prve stopnje teh okoliščin v

sodbi ni omenilo. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je

utemeljenost odpovednega razloga podana, ker tožena stranka ni

mogla imeti več zaupanja v tožnika, da bo vestno opravljal

naloge, ki so mu zaupane pri delu, neoziraje se na sorodstveno

razmerje in ker šikanoznega ravnanja ni bilo mogoče zaznati, saj

je tožena stranka tožniku dopuščala ukvarjanje z zavarovalniško

dejavnostjo v lastnem podjetju, čeprav za to ni imel njenega

soglasja. Vendar pa ni jasno, kako je sodišče prve stopnje prišlo

do takega zaključka, saj dokazov v to smer ni izvajalo in tudi

tožena stranka navedenih okoliščin ni zatrjevala. V sklepu o

prepovedi opravljanja dela je navedla le, da bi bila tožnikova

prisotnost moteča in da obstaja nevarnost ponavljanja kršitev.

Teh razlogov ne navaja kot okoliščin, ki utemeljujejo izredno

odpoved, ampak kot razlog za prepoved dela. Na obstoj okoliščin

je sodišče prve stopnje le sklepalo na podlagi teže kršitve, kar

pa ne more biti zadostna dokazna podlaga za ugotovitev bistvenega

dejstva. O natanko takem vprašanju je enako stališče zavzelo

Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 286/2005. Način

storitve in vrsta kršitve pogodbenih in drugih obveznosti morata

biti taki, da pomembno vplivata na razmerje med delavcem in

delodajalcem. Gre za takšno porušenje medsebojnih razmerij in

zaupanja, da njuno nadaljnje sodelovanje ni več mogoče. Zato ne

more biti pomembno le dejanje samo, temveč tudi njegov pomen in

posledice na delodajalca, ob upoštevanju delavčevega dosedanjega

dela v najširšem smislu. Zato je okoliščine, ki onemogočajo

nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka treba

osvetliti predvsem z zaslišanjem strank (izvedba tega dokaza je

bila predlagana) o tem, kako sta sami dojeli in ravnali v zvezi s

kršitvijo, predvsem pa, kako gledata na možnost nadaljevanja

delovnega razmerja.

Ker sodišče prve stopnje v tej smeri tožnika ni zaslišalo,

zakonitega zastopnika tožene stranke oz. delavca, ki je podal

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa sploh ni zaslišalo, je v

tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, v tej

posledici pa tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Zato je

pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo

na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču

prve stopnje. V ponovljenem postopku naj z zaslišanjem strank v

nakazani smeri še razčisti dejansko stanje, nato pa o zadevi

ponovno odloči.

Pritožbeno sodišče opozarja še na zahtevek za razveljavitev

odločbe o prepovedi dela. Sodišče prve stopnje naj se v

ponovljenem postopku opredeli do vprašanja, ali je sodno varstvo

zoper to "odločbo" sploh dopustno.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.