Appeal dismissed; disciplinary dismissal not suspended without positive future conduct prognosis.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zgolj dopis, v katerem delavec navaja, da se zaradi bolniškega

staleža ne more udeležiti discipninske obravnave, ne zadostuje za

preložitev obravnave. Delavec mora opravičljiv razlog za

izostanek dokazati z zdravniškim potrdilom oz. razlog za

odsotnost ustrezno obrazložiti, da se lahko preveri, ali je ta

utemeljen.

Izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja se

lahko pogojno odloži, če je podana pozitivna prognoza glede

kršiteljevega nadaljnega ravnanja. Razlogi generalne prevencije

ne morejo vplivati na to, ali se bo izvšitev ukrepa odložila ali

ne, ampak le na to, ali se bo izrekel ukrep prenehanja delovnega

razmerja ali ne. ZDDO v 45. členu za kršitve od 1. do 12. točke

1. odstavka določa obvezen izrek ukrepa prenehanja delovnega

razmerja, v čemer je vsebovana generalna prevencija. Pogojno

odložitev ukrepa pa upravičujejo okoliščine, na podlagi katerih

je moč zaključuiti, da delavec kršitev v bodoče ne bo ponavljal.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za

razveljavitev odločbe disciplinske komisije z dne 4.6.2001 in na

ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni

prenehalo, ampak traja z vsemi pravicami in obveznostmi, zato ga

je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od

12.6.2001 do vrnitve nazaj na delo obračunati in izplačati plačo,

ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od zapadlosti vsakokratnega zneska v plačilo do plačila. Odločilo

je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene

razloge. Navaja, da sodišče prve stopnje ni z gotovostjo

ugotovilo okoliščin v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe.

Zaradi poškodbe prsta se je v času izvedenega disciplinskega

postopka nahajal v bolniškem staležu, jemal je zdravila Tadol,

pred disciplinsko obravnavo je o nemožnosti prihoda obvestil

toženo stranko. Tako je povsem jasno, da je bila njegova pravica

do obrambe kršena. V praksi velja, da sodišče ali drug državni

organ, upošteva zdravniško potrdilo o upravičeni odsotnosti ali

pa opravi dodatne poizvedbe in angažira izvedenca, ki ugotovi,

ali nezmožnost za udeležbo na obravnavi obstaja. Tožena stranka

ni storila ne enega ne drugega. Tožnik se je organu II. stopnje

opravičil in poslal zdravniško potrdilo. Jemal je zdravilo Tadol,

ki zelo vpliva na psihofizične sposobnosti, zato v tem času ni

mogel voziti avtomobila. Sodišče prve stopnje navodil o tem

zdravilu ni hotelo vpogledati. Zanemarilo pa je tudi dejstvo, da

je bila njegova psihofizična sposobnost tako zmanjšana, da se v

Ljubljano iz Novega mesta ni mogel sam pripeljati. Zaradi

udeležbe na obravnavi pa se tudi ni mogel odreči jemanju

zdravila, ki mu je blažilo hude bolečine ob delni amputaciji

prsta. Tožnik podatkov o bolniškem staležu ni mogel predložiti

pred koncem meseca, saj je splošno znano, da se bolniški stalež

zaključuje konec meseca. Če je organ II. stopnje dvomil o

resničnosti tožnikovega opravičila, bi moral opraviti poizvedbe.

Neutemeljena je po mnenju pritožbe tudi ugotovitev, da je tožnik

delovno obveznost zavestno kršil. Policisti so glede pobiranja

kazni v tuji valuti prejemali nasprotujoča si navodila. Prav iz

tega razloga je okrožno državno tožilstvo tudi zavrglo kazensko

ovadbo. Tožnikovo ravnanje je bilo dopustno, saj ga je kot takega

razumelo celo Državno tožilstvo, zato o naklepni kršitvi ne more

biti govora. Celo sodišče ugotavlja, da je tožnik ravnal v korist

in v interesu države, ker je kršil neživljenjski predpis. Čeprav

naj bi ravnal vsebinsko pravilno in je kršil neživljenjski

predpis, ga je treba najstrožje kaznovati. Nadalje sodišče prve

stopnje ugotavlja, da bi pogojna kazen dosegla svoj namen, da pa

je ne more izreči iz preventivnih razlogov. Generalne prevencije

ni mogoče uporabiti kot razlog za izrek sankcije, sploh ne kot

edini razlog. Glede na navedeno predlaga spremembo izpodbijane

sodbe in ugoditev zahtevku ali vsaj pogojno odložitev izvršitve

disciplinskega ukrepa. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona

o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in

na pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi s pritožbenim ugovorom kršitve pravice do obrambe

pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku pravica do obrambe ni

bila kršena, saj je tožena stranka tožniku omogočila, da svoj

zagovor poda, ta pa te pravice ni izkoristil in odsotnosti ni

primerno opravičil. Pritožbenemu sodišču ni znana zatrjevana

praksa sodišč in drugih državnih organov, ki naj bi v dvomu

opravljali poizvedbe in celo postavljali izvedence za ugotovitev

upravičene odsotnosti. Nasprotno pa je znana praksa, da je treba

odsotnost opravičiti - ne le z dopisom, kjer se navaja dejstvo,

da je delavec v bolniškem staležu, ampak z zdravniškim potrdilom

ali vsaj obrazloženim razlogom za izostanek, saj je le tako

mogoče ugotoviti, ali je prošnja za preložitev utemeljena. Tožnik

se je te obveznosti očitno zavedal, saj je ob prošnji za

preložitev obravnave z dne 1.3.2001 toženi stranki predložil

zdravniško potrdilo, iz katerega jasno izhaja, da ni sposoben

udeležbe na obravnavi ter, da bo odsotnost trajala predvidoma

sedem do deset dni. Tožnik bi v primeru, da je bil kljub temu

tudi še v juniju nesposoben udeležbe na obravnavi, toženi stranki

lahko predložil takšno potrdilo, vendar ga ni, zato tožena

stranka ni bila dolžna opravljati poizvedb in za tožnika iskati

opravičila, če ga ni predložil niti sam. Zaradi navedenega je

sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za

vpogled v navodila o uporabi zdravila Tadol.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo tožnikovo

odgovornost za očitane kršitve. Tožnik je odgovoren za nevestno

in malomarno opravljanje dela (2. točka 1. odstavka 45. člena

Zakona o delavcih v državnih organih, ZDDO, Ur.l. RS št. 15/90 z

dopolnitvami in spremembami), saj ni spoštoval danih navodil za

delo, ker je kot policist od tujcev, ki so bili kaznovani za

prekršek, sprejemal plačilo kazni v tuji valuti in jo prikazoval

kot plačilo v slovenskih tolarjih, namesto da bi tujce, ki niso

imeli slovenskih tolarjev za plačilo kazni, napotil na menjavo

tuje valute (medtem bi zadržal njihov potni list), ali pa jih

predal sodniku za prekrške. O tem je obstajalo Navodilo o

brezgotovinskem poslovanju in izrekanju mandatnih kazni tujcem z

dne 20.7.1999. Dejstvo, da je bila kazenska ovadba zoper tožnika

zavržena, na zakonitost odločitve ne vpliva. Sodišče prve stopnje

na odločitev Okrožnega državnega tožilstva ni vezano. Pritožbeno

sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da se je bil

tožnik dolžan držati navodila z dne 20.7.1999, ki je jasno in

nedvoumno določalo obveznost sprejemanja plačila denarne kazni le

v slovenskih tolarjih in tudi, kako je treba ravnati, če je

kaznovana oseba tujec, ki nima pri sebi slovenskih tolarjev.

Tožnik je vedel za to navodilo, kar je izpovedal sam. Njegov

zagovor, da so obstajale tudi izjeme, je neprepričljiv, saj iz

navodila povsem jasno izhaja, da izjem ni. V bistvu je bilo

navodilo izdano prav na podlagi primera, ko je tujec vztrajal pri

plačilu v tuji valuti, ker slovenske ni imel. Torej dvoma, ali so

možne izjeme ali ne, ni moglo biti. Sicer pa že samo število

nepravilnih postopanj v enem dnevu kaže na to, da je tožnik na

opisan način, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ravnal

dalj časa in večkrat, torej ne le izjemoma. Iz izvedenih dokazov

tudi jasno izhaja, da je tožnik vedel, da plačil denarnih kazni

ne sme sprejemati v tuji valuti.

V zvezi s pritožbenim očitkom o razlogih, ki naj bi bili v

nasprotju sami s sabo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni

utemeljen. Sodišče prve stopnje odločitve ni obrazložilo tako,

kot to ponazarja pritožba, ampak je kljub oceni, da je Navodilo o

brezgotovinskem poslovanju in izrekanju mandatnih kazni tujcem

neživljenjsko, natančno obrazložilo, kaj je bila tožnikova

dolžnost in zakaj je podana njegova disciplinska odgovornost.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da

je navodilo, ki določa sprejemanje denarnih kazni v slovenski

valuti, neživljenjsko. Republika Slovenija je samostojna država,

ki ima svojo valuto - tolar. Po 1. odstavku 2. člena Zakona o

denarni enoti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 17/91-I, 33/91)

so bankovci in kovanci, ki se glasijo na denarno enoto Republike

Slovenije, edino zakonito plačilno sredstvo na območju Republike

Slovenije. Zato ima policija ne le pravico, ampak dolžnost, da

tudi od tujcev izterja plačilo mandatne kazni v tolarjih (tudi v

drugih državah globe za prekršek ali npr. cestnine ni mogoče

plačati s tolarji, pa tega ne štejemo za "neživljenjsko", ampak

kot nekaj samo po sebi umevnega). Tožnik je bil dolžan izvajati

zakon in navodila, kot so bila dana, zlasti še kot uradna oseba,

ne glede na osebni pogled in možne nevšečnosti v zvezi z

izvajanjem navodil. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje,

da ni sprejemljiv tožnikov način dela, saj gre za delo policije,

ki mora biti prvenstveno zakonit, dosleden in učinkovit v vseh

elementih delovanja. Od policistov se pričakuje višji standard

dela v skladu s pravili, saj morajo, če naj skrbijo za zakonitost

in red, tudi sami postopati zakonito.

V zvezi s kršitvijo po 5. točki 2. odstavka 45. člena ZDDO

(prekoračitev pooblastil), ki naj bi jo tožnik storil dne

21.1.2001, ko je voznika, ki je storil prekršek in bi moral

plačati kazen 10.000,00 SIT, v nasprotju z navodilom nadrejenega

N. F., ki je tožniku prepustil nadaljevanje postopka, kaznoval za

prekršek, ki ga voznik ni storil, v višini 5.000,00 SIT le zato,

ker pri sebi ni imel dovolj denarja za plačilo kazni za prekršek,

ki ga je v resnici storil, pritožba ne navaja ničesar, zato

pritožbeno sodišče po preizkusu razlogov, na katere pazi po

uradni dolžnosti ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje

pravilna.

Pritožba utemeljeno opozarja na napačno materialnopravno stališče

sodišča prve stopnje glede pogojne odložitve izrečenega

disciplinskega ukrepa. Izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja

delovnega razmerja (ali denarne kazni) se lahko pogojno odloži,

kadar je podana pozitivna prognoza glede kršiteljevega

nadaljnjega ravnanja. Razlogi generalne prevencije ne morejo

vplivati na to, ali se izrečeni disciplinski ukrep odloži ali ne,

ampak lahko vplivajo le na izrek disciplinskega ukrepa, konkretno

prenehanje delovnega razmerja. V spornem primeru je generalno

preventivni namen sankcije vsebovan že v določbi 2. odstavka 45.

člena ZDDO, ki za kršitve iz 1. do 12. točke 1. odstavka istega

člena določa obvezen izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa.

Pogojno odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa pa

upravičujejo okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zaključiti,

da delavec v bodoče kršitev ne bo ponavljal.

Po tem, ko je pretehtalo olajševalne in oteževalne okoliščine, je

sodišče prve stopnje preizkusilo tudi možnost pogojne odložitve

izvršitve disiciplinskega ukrepa. Pozitivne prognoze, kot

zatrjuje pritožba, ni postavilo. Iz izpodbijane sodbe izhaja le

domneva sodišča, da tožnik v pogojni dobi disciplinskih kršitev

ne bi ponavljal (to pa še ni prognoza za naprej, saj mora biti

pozitivna tudi za čas po izteku pogojne dobe), pa tudi o vzgojnem

vplivu sankcije sodišče prve stopnje postavi le možno domnevo, ne

pa trditve. Sodišče torej ni ugotovilo okoliščin, na podlagi

katerih bi bilo mogoče zaključiti, da bi že pogojno izrečen

disciplinski ukrep na tožnika vplival tako vzgojno, da kršitev v

bodoče ne bi več ponavljal, kar je edini pogoj za pogojno

odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa. Okoliščin, ki naj bi

kazale na to, pa tožnik ne v postopku pred sodiščem prve stopnje

ne v pritožbenem postopku niti ni navajal.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo

tožbeni zahtevek. Ker ni pritožbenih razlogov, je pritožbeno

sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške

pritožbenega postopka.