Employment termination during breastfeeding rejected; temporary order upheld due to irreparable harm risk.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se

ugovor tožene stranke zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje

pod točko I izreka z dne 13.4.2006.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške

pritožbenega postopka v znesku 41.250,00 SIT, z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od 26.5.2006 dalje do plačila, v 8 dneh pod

izvršbo.

[JEDRO]

Določba 115. člena ZDR, po kateri starši uživajo posebno pravno

varstvo pred odpovedjo, velja tudi v primerih odpovedi PZ s

ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, zato tožena stranka v

obravnavanem primeru tožnici ne bi smela odpovedati pogodbe o

zaposlitvi s ponudbo nove v času, ko je tožnica še dojila otroka.

V tem primeru je zato verjetnost terjatve izkazana, izkazana pa

je tudi predpostavka za izdajo začasne odredbe po 2. alinei 2.

odst. 272. člena ZIZ (nastanek nenadomestljive škode), saj je

tožnica odklonila podpis ponujene nove pogodbe o zaposlitvi in bi

ji, v kolikor bi bila začasna odredba razveljavljana, prenehalo

delovno razmerje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se

ugovoru tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje opr. št.

Pd 130/2006-2 z dne 13.4.2006 ugodi in da se citirani sklep pod

točko I razveljavi ter zavrne predlog za izdajo začasne odredbe,

ki se glasi, da se zadrži učinkovanje vseh treh rednih odpovedi

pogodb o zaposlitvi z datumom 10.3.2006, s katerimi je tožena

stranka H. P. d.o.o., redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi,

sklenjeno s tožnico R. S. in sicer do izdaje pravnomočne sodne

odločbe v tej sporni zadevi in da je tožena stranka dolžna

tožnico z vsemi nespremenjenimi pravicami in obveznostmi, kot jih

je tožnica imela pred nastopom bolniške odsotnosti zaradi rizične

nosečnosti dne 24.8.2004, obdržati na delu za čas zadržanja

učinkovanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pod pretnjo

denarne kazni v višini 5.000.000,00 SIT, ki se bo v primeru

kršitve te začasne odredbe izrekla na vsakokratni predlog tožeče

stranke in da pritožba oziroma ugovor proti začasni odredbi ne

zadrži njene izvršitve in da je tožena stranka dolžna tožnici

povrniti vse njene stroške v zvezi z začasno odredbo, skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopne

sodne odločbe dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse

pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor tožene

stranke zavrne ter potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne

13.4.2006 oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne

zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Meni, da je

izpodbijani sklep v celoti nepravilen in nezakonit, saj je

tožnica v celoti izkazala in dokazala vse predpostavke, ki so

potrebne za izdajo predlagane začasne odredbe, ki jo je sodišče

tudi izdalo in s tem preprečilo, da ji nastaja nenadomestljiva

škoda. Poudarja, da ji je bila s strani tožene stranke dne

24.3.2006 vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi in bi

tožnici tako dne 23.4.2006 prenehala veljati pogodba o

zaposlitvi, s tem pa bi ji tudi prenehalo delovno razmerje. V

preprečitev najhujšega je sodišče prve stopnje dne 13.4.2006

izdalo začasno odredbo, s katero je skladno z zakonskimi določili

odločilo, da se zadrži učinkovanje redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi in da je tožena stranka dolžna tožnico obdržati na

delu za čas zadržanja učinkovanja redne odpovedbi te pogodbe.

Zgolj zaradi takega ravnanja sodišča prve stopnje in izdane

začasne odredbe tožnici pri toženi stranki ni prenehalo delovno

razmerje, saj se je na podlagi izdane začasne odredbe zadržalo

učinkovanje njene odpovedi. Tožnica ni nikoli pristala na

kakršnokoli novo ali drugo pogodbo o zaposlitvi, saj je mnenja,

da ji je bila nezakonito in nedopustno odpovedana pogodba o

zaposlitvi in ravno zaradi tega tožnica uveljavlja sodno varstvo.

Res je še v delovnem razmerju pri toženi stranki, vendar

izključno in samo zahvaljujoč izdani sodni začasni odredbi. V

kolikor pa bo začasna odredba pravnomočno razveljavljena, bo

tožnica na cesti.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka pojasnjuje, da je delovno

mesto, na katerem je bila tožnica zaposlena ukinjeno in gre zato

v primeru tožnice dejansko za prerazporeditev na drugo ustrezno

delovno mesto. Trenutno stanje pa je tako, da tožnica opravlja

delo novega delovnega mesta, ker je pač staro delovno mesto

ukinjeno, plačo in druge pravice pa uveljavlja na podlagi

prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Vendar ob dejstvu, da je bila

tožnici ponujena nova pogodba o zaposlitvi zaradi ukinitve

predhodnega delovnega mesta, se sprašuje, ali glede na vsebino

115. člena ZDR delavcu zaradi organizacijskih sprememb res ni

mogoče ponuditi novega ustreznega delovnega mesta.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004)

dolžno preizkusiti izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah

razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa mora paziti po

uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka (2. odst.

339. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri

tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve

stopnje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listin

v spisu, je sodišče na predlog tožnice s sklepom z dne 13.4.2006

izdalo začasno odredbo, s katero je zadržalo učinkovanje

prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki zaradi

odpovedi pogodbe o zaposlitvi z datumom 10.3.2006 in naložilo

toženi stranki, da tožnico obdrži na delu za čas zadržanja

učinkovanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je s

citiranim sklepom ugotovilo, da je tožena stranka tožnici

odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1.2.2003 in ji obenem

ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja

računovodstva, v odpovedi pogodbe pa tudi zapisala, da pogodba o

zaposlitvi preneha veljati z iztekom 30 dnevnega odpovednega

roka. Na podlagi listinske dokumentacije, ki jo je predložila

tožnica pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena

stranka z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dvakrat prekršila

določila 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS

št. 42/2002), saj je odpoved pogodbe vročila tožnici v času

izrabljanja starševskega dopusta in v času, ko je tožnica še

dojila otroka. Ob ugotovitvi, da po določbi 115. člena ZDR starši

uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o

zaposlitvi in da je delavka v času nosečnosti, dojenja in v času

izrabljanja starševskega dopusta zaščitena pred odpovedjo pogodbe

o zaposlitvi in ne le pred prenehanjem delovnega razmerja, je

sodišče prve stopnje s sklepom z dne 13.4.2006 predlagani začasni

odredbi tožnice v pretežni meri ugodilo. Sodišče je ocenilo, da

je tožnica izkazala za verjetno, da njena terjatev zoper toženo

stranko obstoji, kar je po določbi 1. odst. 272. člena Zakona o

izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98 - 96/2005) pogoj

za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Ob

nadaljnji ugotoviti, da v kolikor bi tožnica ostala po 23.4.2006

brez zaposlitve pri toženi stranki in s tem brez sredstev za

preživljanje sebe in svoje družine, bi ji zagotovo nastajala

nenadomestljiva škoda, kar pomeni, da je izkazana tudi

predpostavka določena v 2. alinei 2. odst. 272. člena ZIZ. Iz

navedenih razlogov je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo

v obsegu, kot to izhaja iz izreka sklepa z dne 13.4.2006.

Zoper izdani sklep sodišča prve stopnje o začasni odredbi je

tožena stranka ugovarjala, sodišče prve stopnje pa je z

izpodbijanim sklepom ugovoru ugodilo, razveljavilo sklep z dne

13.4.2006 pod točko 1 izreka in v celoti zavrnilo predlog tožnice

za izdajo začasne odredbe. Kot izhaja iz razlogovanja odločitve,

sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sicer še vedno

ocenjuje, da je tožnica izkazala za verjetno, da njena nedenarna

terjatev obstoji, saj je po pravilnem stališču sodišča določba

115. člena ZDR, po kateri starši uživajo posebno pravno varstvo

pred odpovedjo, uporabljiva v primerih odpovedi pogodbe o

zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Vendar, ne glede

na ugotovljeno dejstvo, da je verjetnost terjatave izkazana, je

sodišče prve stopnje na podlagi dodatnih navedb tožnice in navedb

tožene stranke ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi

stranki po izteku 30 dnevnega odpovednega roka ni prenehalo in da

je še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki in prejema

plačo. Na tej podlagi in ob dejstvu, da tožnica po 23.4.2006 ni

ostala brez zaposlitve in ni ostala brez lastnih sredstev za

preživljanje sebe in svoje družine, je sodišče zaključilo, da ji

ne bo nastajala nenadomestljiva škoda, kar pomeni, da tudi

predpostavka, določena v 2. alinei 2. odst. 272. člena ZIZ, ni

več izkazana (nastanek nenadomestljive škode). Iz navedenih

razlogov je sodišče prve stopnje ugovoru tožene stranke ugodilo

in zavrnilo predlog za izdajo začasne odrebe.

Tak zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten.

Kljub dejstvu, da nove pogodbe ni podpisala, je tožnica res, kot

sama navaja še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki.

Vendar, kot pravilno opozarja pritožba, je tožnica v delovnem

razmerju izključno in samo zato, ker je sodišče prve stopnje

izdalo začasno odredbo, saj bi v nasprotnem primeru tožnici v

primeru nepodpisa ponujene nove pogodbe v 30 dneh po prejemu

ponudbe delovno razmerje prenehalo. Zaradi tega je potrebno

ugotoviti, da tožnici trenutno res ne nastaja nenadomestljiva

škoda, vendar, v kolikor bi bila že izdana začasna odredba zoper

toženo stranko pravnomočno razveljavljena, bi tožnici delovno

razmerje pri toženi stranki prenehalo, to pa pomeni, da bi ji v

tem primeru nenadomestljiva škoda pričela nastajati. Ravno iz

tega razloga in ob pravilno ugotovljenem dejstvu sodišča prve

stopnje, da je verjetnost tožničine terjatve izkazana, je

potrebno zaključiti, da so vsi pogoji za izdajo začasne odredbe

po določilih 272. člena ZIZ podani. Zaključek sodišča prve

stopnje, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo

začasne odredbe, je zato pravno zmoten.

Zaradi vsega navedenega je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve

stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pri odločitvi

zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče

pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo

tako, da je ugovor tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep

sodišča prve stopnje z dne 13.4.2006.

Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je tožena stranka

dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno

sodišče je tožeči stranki priznalo za sestavo pritožbe 300

Odvetniških točk, kar glede na vrednost točke ob odmeri (110,00

SIT) in skupaj z 20% DDV znaša 41.250,00 SIT in stroške v tej

višini je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki skupaj z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2006 dalje do plačila, v 8

dneh pod izvršbo.