Appeal dismissed: Union representative's dismissal upheld as it concerned work duties, not union activity.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sindikalni zaupnik po določbi 113. člena ZDR/02 uživa posebno

varstvo pred odpovedjo PZ le, če se nanaša na ravnanje v zvezi s

sindikalno dejavnostjo. Ravnanje tožnika - sindikalnega zaupnika

se ni nanašalo na njegovo sindikalno dejavnost, temveč na

izpolnjevanje obveznosti iz sklenjene PZ. Ker je obstajala

potreba po delu tožnika (vzdrževanje tovornjakov) na novi

lokaciji, za katero je tožena stranka podpisala pogodbo o

vzdrževanju, v tožnikovi PZ pa je bilo določeno, da delo opravlja

na lokacijah, kjer se opravlja dejavnost družbe, je bilo tožniku

zakonito odrejeno delo na novi lokaciji, ki ga ne bil smel

odkloniti. Zato mu je PZ zakonito prenehala iz krivdnega

razloga.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se

zavrne zahtevek tožeče stranke, da se razveljavi odpoved pogodbe

o zaposlitvi z dne 17.2.2004 ter ugotovi, da tožeči stranki

delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 1.10.2003 še

traja, ter da je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na

isto delo, kot ga je opravljal pred nezakonitim prenehanjem

delovnega razmerja in mu izplačati za to obdobje plače in vsa

nadomestila, ki mu gredo iz dela in po delu, ter da mu je dolžna

povrniti stroške postopka. Sodišče je tudi odločilo, da vsaka

stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse

pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču

prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da Zakon o delovnih

razmerjih v 113. členu natančno opredeljuje, da sindikalni

zaupniki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo. Zaradi

tega je tožnik mnenja, da je sodišče napačno ugotovilo, da je do

odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo zaradi kršenja te pogodbe z

njegove strani. Dejstva kažejo, da se je tožena stranka zaradi

tožnikovega sindikalnega delovanja počutila ogroženo, saj se je

zavedala, da je pri sprejemanju številnih odločitev ravnala

samovoljno in arbitrarno ter na meji zakonitega. Tako se

postavlja pod vprašanje legalnost in legitimnost odločitve tožene

stranke v zvezi z obvestilom z dne 13.10.2003, da se mora dopust

za leto 2003 porabiti v tekočem letu in da v nasprotnem primeru

ta dopust zapade. Prav tako je sporno delovanje tožene stranke,

ko je samovoljno brez predhodnega obvestila izplačevala delavcem

bistveno prenizke plače. Še zlasti pa je tožnika in ostale

delavce zanimalo, kako in kaj se dogaja z denarjem iz sklada

pomoči. Ko je tožnik pričel z raziskovanjem vsega tega ga je

tožena stranka iz lokacije v S. G. premestila na drugo lokacijo v

O.. Tožnik je prepričan, da se je tožena stranka za premestitev

odločila izključno iz razloga, da kot sindikalni zaupnik ne bi

mogel raziskovati ozadja vseh navedenih spornih dejanj in

dogodkov tožene stranke. Zaradi tega je po mnenju tožnika

odločitev sodišča v izpodbijani sodbi še toliko bolj sporna, ker

v pravilih o delovanju sindikalnega zaupnika, ki ga je sprejel

glavni odbor Sindikatov obrtnih delavcev Slovenije jasno

določeno, da delodajalec ne sme brez soglasja sindikata

premestiti sindikalnega zaupnika v dislocirani obrat. Nenazadnje

je sodišče tudi napačno ugotovilo, da je razlog odpovedi pogodbe

o zaposlitvi dovolj resen in utemeljen. Tožena stranka v teku

postopka ni podala dokazov, da je zaradi tega, ker tožnik ni

prišel na delo na drugo lokacijo, v O. nastala kakršnakoli škoda.

Če pa škoda ni nastala, tožena stranka ne bi smela poseči po tako

rigoloznem ukrepu, kot je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz

krivdnih razlogov, temveč bi kvečjemu lahko uvedla disciplinski

postopek, v katerem bi prišlo do dosti milejšega ukrepa.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe

in predlaga, da se pritožba zavrne. V zvezi s pritožbeno navedbo,

da tožena stranka ne bi smela poseči po tako rigoloznem ukrepu,

kot je odpoved pogodbe o zaposlitvi pa navaja, da tožnik očitno

pozablja, da je tožena stranka zaradi enake kršitve najprej

izpeljala disciplinski postopek, v katerem je bil delavcu izrečen

opomin.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve

stopnje v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed

teh razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje

popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in

odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče v

postopku tudi ni bistveno kršilo tistih določb postopka, na

katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst.

339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99,

96/2002, 2/2004). Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da

pritožbene navedbe niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno

odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno

presojo odločitve sodišča.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve

stopnje, da je tožena stranka postopek odpovedi pogodbe o

zaposlitvi tožniku izpeljala povsem v skladu z določili Zakona o

delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002). Iz dejanskih

ugotovitev sodišča prve stopnje in izvedenih dokazov izhaja, da

je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi

zaradi kršitve pogodbenih obveznosti (krivdni razlog) po 3.

alinei 1. odst. 88. člena ZDR, ker se kljub izrecni pisni odredbi

direktorja tožene stranke dne 26.1.2004 ni zglasil na novi

lokaciji v O., tega pa ni storil niti potem, ko ga je direktor

toženke dne 29.1.2004 pisno opozoril. Tožena stranka je zato

tožniku utemeljeno dne 17.2.2004 redno odpovedala pogodbo o

zaposlitvi zaradi kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega

razmerja, saj je tožnik opravljal delo avtoelektrikarja I za

nedoločen čas. Iz IV. točke Pogodbe o zaposlitvi z dne 1.10.2003

pa izrecno izhaja, da se delo avtoelektrikarja I opravlja na

lokacijah, kjer se opravlja dejavnost družbe in po potrebi na

terenu. To pa pomeni, da je tožnik s toženo stranko sklenil

pogodbo o zaposlitvi, v kateri se je zavezal, da bo opravljal

delo za toženo stranko in to tako glede vrste dela, ki ga bo

opravljal kot tudi kraja dela, kjer ga bo opravljal. Ker je

tožena stranka v okviru svojih poslovnih odločitev v letu 2003

ugotovila, da obstaja potreba po opravljanju dela, ki ga opravlja

tožnik, na lokaciji v Otiškem vrhu, kjer ima tožena stranka svojo

mehanično delavnico, kar vse izhaja iz podrobne izpovedi

direktorja toženke Vojka Karnerja, je potrebno ugotoviti, da je

tožnik neupravičeno odklonil delo na drugi lokaciji. Tožnik je

pri zaslišanju priznal, da je prejel odredbo direktorja o

opravljanju dela na drugi lokaciji, vendar je povedal, da se po

tej odredbi ni ravnal iz razloga, ker so mu člani sindikata kot

sindikalnemu zaupniku svetovali, naj ne gre delat na drugo

lokacijo. Vendar, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje,

takšno ravnanje tožnika onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja

med delavcem in delodajalcem, kar pomeni, da so bili v tem

primeru na strani tožene stranke podani resni in utemeljeni

razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sindikalni zaupnik po določbi 113. člena ZDR res uživa posebno

varstvo pred odpovedjo delovnega razmerja, vendar je to varstvo

relativno in le v primerih, če se nanaša na ravnanje v zvezi s

sindikalno dejavnostjo, na kar pravilno opozarja sodišče prve

stopnje. V konkretnem primeru pa se ravnanje tožnika ni nanašalo

na sindikalno dejavnost in njegovo ravnanje tudi ni bilo v skladu

s pogodbo o zaposlitvi. Iz izpovedi direktorja toženke namreč

izrecno izhaja, da je bil tožnik razporejen na delo na drugo

lokacijo iz razloga, ker je tožena stranka v okviru svojih

poslovnih odločitev ugotovila, da obstaja potreba po opravljanju

dela na novi lokaciji, saj je tožena stranka s podjetjem A.

K. v letu 2003 podpisala pogodbo o vzdrževanju vozil in je zaradi

tega na lokaciji v O. prišlo do povečanega obsega dela na

vzdrževanju tovornjakov. Pritožbena zatrjevanja, da se je tožena

stranka odločila za premestitev tožnika izključno iz razloga, da

kot sindikalni zaupnik ne bi mogel raziskovati ozadja določenih

spornih dejanj tožene stranke, pa so neupoštevna, saj gre le za

pavšalna zatrjevanja, ki ne vzdržijo resne presoje. Upoštevaje

vse navedeno je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje

pravilno odločilo, ko je zahtevek tožnika, kot to izhaja iz

izreka sodbe, v celoti zavrnilo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožena stranka ne bi smela

poseči po tako rigoroznem ukrepu, kot je odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ker ni dokazov, da je toženi

stranki zaradi ravnanja tožnika nastala kakšna škoda, in da bi

zato tožena stranka morala kvečjemu uvesti disciplinski postopek,

v katerem bi prišlo do milejšega ukrepa zoper tožnika, pa je

potrebno poudariti naslednje. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je

bilo tožniku že v letu 2003 zaradi potreb delovnega procesa

odrejeno delo od 1.12.2003 dalje na lokaciji v O. in ker se

tožnik že takrat ni ravnal po odredbi, mu je tožena stranka v

disciplinskem postopku izrekla opomin. Ker tožnik kljub

izpeljanemu disciplinskemu postopku tudi odredbe z dne 26.1.2004

ni upošteval, je tožena stranka utemeljeno tožniku izdala redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je

pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče

odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1.

odst. 165. člena ZPP).