Appeal dismissed; temporary order denied due to lack of claim probability and disproportionate asset seizure.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pri presoji utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe mora

sodišče skladno s 3. členom ZIZ paziti tudi na načelo

sorazmernosti po katerem se izvršba za poplačilo oz.

zavarovanje denarne trejatve opravi in dovoli v obsegu, ki

je potreben za njeno poplačilo oz. zavarovanje. To načelo je

kršeno, če se za zavarovanje denarne trejetve odredi

prepoved obremenitve in odtujitve sedmih nepremičnin v lasti

delodajalca (prvotožene stranke) in poroka (drugotožene

stranke), katerih vrednost bistveno presega višino tožbenega

zahtevka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog

tožnika za izdajo začasne odredbe, da se prvotoženi stranki

K. V. d.d., v korist tožnika, zaradi zavarovanja denarne terjatve

tožnika v znesku 11.313.759,60 SIT s pripadki prepoveduje

odtujitev in obremenitev njej lastnih nepremičnin - parc. št.

X, parc. št. X1, vpisanih v vl. št. X2, parc. št. Y, vpisane v

vl. št. Y1 ter parc. št. Z, vpisane v vl. št. Z1, vse k.o. Ž.,

vpisane v zemljiški knjigi, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v

M. (I/1. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi

predlog za izdajo začasne odredbe, da se drugotoženi stranki

A., d.o.o., v korist tožnika, zaradi zavarovanja denarne terjatve

v znesku 11.313.759,60 SIT s pripadki prepoveduje odtujitev in

obremenitev njej do X/Y lastnih nepremičnin - parc. št. X, parc.

št. X1 in parc. št. X2, vpisanih v vl. št. X3, k.o. Č., vpisanih

v zemljiški knjigi, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v L. (I/2.

točka izreka). Zavrnilo je predlog, da se v zemljiški knjigi, ki

se vodi pri Okrajnem sodišču v M. pri prvotoženi stranki

zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve naštetih parcel v

korist tožnika (I/3. točka izreka). Zavrnilo je predlog, da se v

zemljiški knjigi, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v L. pri

drugotoženi stranki zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve

njenih nepremičnin v korist tožnika (I/4. točka izreka). Zavrnilo

je predlog, da začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti

odločitve v tem sporu (I/5. točka izreka). Posledično navedenemu

je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek, da sta toženi

stranki nerazdelno dolžni tožniku povrniti stroške postopka za

izdajo začasne odredbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (I/6. točka

izreka). Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam krije svoje

stroške postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe (II. točka

izreka).

Tožnik je zoper navedeni sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh

razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču

predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako,

da predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe ugodi in toženima

strankama naloži tudi plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da

izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje

v ponovno odločanje. Navajal je, da je sklep sodišča prve stopnje

nepravilen in nezakonit. Sodišče prve stopnje je nepravilno

ugotovilo, da obstoj terjatve še ni verjetno izkazan. Sodišče

verjetnosti obstoja vtoževane terjatve ni ocenjevalo na tak

način, kot bi to moralo. Ob navedenem bi sodišče moralo

upoštevati 20. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da

ima tožnik pravico do odpravnine, če ga nadzorni svet odpokliče

brez utemeljenega razloga oziroma tudi iz razlogov za katere ni

dokazana njegova krivda. Iz pogodbe o poroštvu med drugotoženo

stranko in tožnikom izrecno izhaja, da ima odpoklic tožnika iz

drugih ekonomsko poslovnih razlogov za posledico, da je tožnik

upravičen do odpravnine v skladu s pogodbo o zaposlitvi,

drugotožena stranka pa je tudi vtoževano terjatev celo

pripoznala. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je

po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz

2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št.

26/99 - 2/2004 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno

uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni

storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka

in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na

pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno

uporabilo tudi materialno pravo.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 -

ZDSS-1) v 43. členu določa, da med postopkom lahko sodišče tudi

po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se

prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Na

podlagi 4. odst. 43. člena ZDSS-1 pa se začasne odredbe izdajajo

po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu

drugače določeno. Tožnik je podal predlog za izdajo začasne

odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Zakon o izvršbi in

zavarovanju (Ur.l. RS št. 51/98 s sprem. - ZIZ) v 270. členu

določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne

terjatve in določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje

denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev

obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora

verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega

odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s

premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno,

da bi tožnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev

uveljavljena v tujini, razen, če naj bi se terjatev uveljavljala

v državi članici Evropske Unije. 272. člen ZIZ pa določa, da

sodišče sme za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno

odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je predpogoj za

izdajo začasne odredbe verjetno izkazan obstoj terjatve, ali da

bo terjatev zoper dolžnika nastala. Navedeno pomeni, da je izdaja

začasne odredbe utemeljena le, če je verjetno, da bo tožbenemu

zahtevku ugodeno. V kolikor sodišče ugotovi, da navedeni

objektivni pogoj še ni izkazan, ne presoja ostalih subjektivnih

pogojev za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se strinja

z oceno sodišča prve stopnje, da verjetnost obstoja tožnikove

terjatve v tej fazi postopka še ni izkazana. Tožnikova pogodba o

zaposlitvi res določa pravico do odpravnine v višini šestkratne

povprečne mesečne plače, dosežene v zadnjih 12 mesecih, v primeru

odpoklica brez utemeljenega razloga. Vendar v tej fazi postopka

tudi po oceni pritožbenega sodišča še ni izkazano, da bi šlo za

odpoklic iz neutemeljenega razloga, saj ekonomsko poslovni

razlogi, če je za njih odgovoren direktor, lahko pomenijo tudi

utemeljen razlog za odpoklic. Tako bo tožnik lahko v nadaljevanju

v rednem kontradiktornem postopku uspešno dokazoval, da ga je

tožena stranka odpoklicala brez utemeljenega razloga. Ker je

sodišče prve stopnje ugotovilo, da verjetnost obstoja terjatve do

sedaj še ni izkazana, sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno

odločati o nadaljnjih uveljavljanih razlogih iz 2. in 3. odst.

270. člena ZIZ.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je

tožnik predlagal prepoved odtujitve in obremenitve sedmih

nepremičnin tako zoper prvotoženo stranko - delodajalca, kot

zoper drugotoženo stranko - kot poroka. V kolikor sodišče izda

začasno odredbo mora biti izpolnjen tudi pogoj sorazmernosti, ki

pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ni podan, saj je tožnik

uveljavljal denarno terjatev v višini 11.313.759,60 SIT s

pripadki, za začasno odredbo pa je predlagal prepoved odtujitve

in obremenitve kar sedmih nepremičnin v lasti prvotožene stranke

- delodajalca in drugotožene stranke - poroka. Eno temeljnih

načel izvršilnega postopka je namreč tudi načelo sorazmernosi, ki

ga ZIZ ureja v 3. členu in določa, da se izvršba za poplačilo

denarne terjatve in zavarovanje take terjatve dovoli in opravi v

obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje.

Predlagana začasna odredba pa po oceni pritožbenega sodišča

vsekakor vrednostno bistveno presega višino uveljavljane denarne

terjatve.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot

neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje,

za kar je imelo pravno podlago v določilu 2. točke 365. člena

ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške

pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o

pritožbenih stroških postopka temelji na določilu 165. člena ZPP.