Appeal allowed on costs due to procedural error; appeal dismissed on merits regarding non-appealable termination decision.

Pritožbi obeh strank zoper sklep in sodbo z dne 9.11.2004 se

zavrneta ter se izpodbijana sklep in sodba potrdita.

Pritožbi obeh strank zoper sklep z dne 4.2.2005 se ugodi,

izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne

sodišču prve stopnje v nov postopek.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi

s sklepom in sodbo z dne 9.11.2004, pritožbeni stroški obeh

strank zoper sklep z dne 4.2.2005 pa so nadaljnji stroški

postopka.

[JEDRO]

Tudi če sklep o prenehanju delovnega razmerja nima pravnega

pouka, kar skladno z 2. odstavkom 102.a člena ZDR/90 ne more iti

v škodo delavca, to ne pomeni, da zoper takšen sklep delavec

lahko uveljavlja neposredno sodno varsto. Določba 102.a ZDR ne

ukinja določbe 2. odstavka 83. člena ZTPDR, po kateri delavec

(razen v primeru denarnih zahtevkov) ne more zahtevati varstva

pred pristojnim sodiščem, če se najprej ni obrnil na pristojni

organ pri delodajalcu.

Pri odločanju o pravici za priznanje odškodnine oz. odmene za

spoštovnje konkurenčne klavule je odločilno, kako sta stranki to

vprašanje uredili v pogodbi o zaposlitvi. Tako stališče je VS RS

zavzelo v sodbi VIII Ips 247/2002 z dne 23.9.2003. Ker se je v PZ

tožena stranka zavezala tožniku izplačevati nadomestilo zaradi

zmanjšanja možnosti pridobivanja dohodka ob zgolj abstraktni

možnosti manjšega pridobivanja dohodkov, brez dodatnih zahtev ali

pogojev, delavcu pripada odmena oz. odškodnina, ne da bi mu bilo

potrebno dokazovati, da je imel možnost opravljati delo, s

katerim bi lahko konkuriral toženi stranki.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9.11.2004 najprej zavrglo

tožbo v zvezi s 1. točko tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je

prenehanje delovnega razmerja tožniku pri toženi stranki z dnem

8.3.1994 (pravilno: 7.3.1994) nezakonito in v zvezi z 2.d točko

tožbenega zahtevka, po kateri je tožena stranka dolžna plačati

tožniku odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega

razmerja v višini 2.079.193,80 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 8.4.1994 dalje do plačila (odločitev v sklepu). S

sodbo je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku

odškodnino zaradi konkurenčne klavzule v zneskih in z datumi

zapadlosti, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe. Z naknadnim

sklepom z dne 4.2.2005 je sodišče prve stopnje po predsednici

senata sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sklep in sodbo z dne 9.11.2004 se pritožujeta obe stranki.

Pri tem se tožena stranka pritožuje le zoper odločitev v sodbi,

tožnik pa le zoper odločitev v sklepu.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz razloga

bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega

prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga spremembo sodbe in

zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da

sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in o navedbah tožene

stranke. Pri tem najprej poudarja, da so sodniki pri opravljanju

sodniške funkcije neodvisni in vezani na ustavo ter zakon, kar

pomeni, da se pri svojih odločitvah lahko sklicujejo in opirajo

tudi na pravna naziranja drugih sodišč, vendar morajo kljub temu

svoja stališča primerno argumentirati. Tega sodišče prve stopnje

ni storilo. Tožene stranke ne zavezuje pogodba o zaposlitvi z dne

30.8.1991, saj jo je s tožnikom sklenil osebno R. J., določbe v

zvezi z konkurenčno klavzulo pa stranki niti nista izpolnjevali.

Zato tožene stranke ta določba ne zavezuje. Sodišče prve stopnje

se ni ukvarjalo s tem, kako je tožniku prenehalo delovno

razmerje. Sodba nima razlogov v tem delu, čeprav je ta okoliščina

pomembna za odločitev o usodi zahtevka za plačilo odškodnine. V

pogodbi je namreč navedeno, da delavcu nadomestilo ne pripada, če

je bil razrešen na lastno željo ali po svoji krivdi. V

nadaljevanju se pritožba sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča

opr. št. Pdp 1152/2003 z dne 6.5.2003, ki odmeno za prepoved

konkuriranja veže le na situacijo, ko konkurenčna klavzula

delavca dejansko omejuje oz., če mu zaradi konkurenčne klavzule

nastaja škoda. Delavec bi moral zato v postopku zatrjevati in

dokazati, da je imel delo, ki konkurira toženi stranki, da je z

novim delom seznanil toženo stranko in da le-ta ni dala soglasja

k opravljanju konkurenčnega dela. Tega tožnik v konkretnem sporu

ni zatrjeval, še manj pa dokazal. Izpodbijana sodba v zvezi s tem

tudi nima razlogov, s takšnim ravnanjem pa je sodišče kršilo

pravico tožene stranke do obravnavanja.

Tožnik se pritožuje zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim

je le-to zavrglo del njegove tožbe. V pritožbi zoper sklep

uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. Zakona

o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in

pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sklepa ter vrnitev

zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožniku

prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi sklepa

komisije za reševanje pritožb z dne 31.1.1994, ta del sklepa pa

je bil v sodnem postopku že razveljavljen in odločitev o tem

pravnomočna. Tožnik ima kljub temu pravni interes za ugotovitev

nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, saj je od tega

odvisna odločitev o njegovem odškodninskem zahtevku. Iz sklepov

tožene stranke z dne 31.1.1994 in 8.3.1994 je razvidno, da gre za

sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ki ne temeljita na

zakonu. Že v sklepu z dne 31.1.1994 je natančno določen datum

prenehanja delovnega razmerja; ta sklep je bil tožniku vročen še

pred prenehanjem delovnega razmerja in je vseboval pravni pouk.

Tožena stranka po izvršitvi dokončnega sklepa ni imela pravice

ponovno izdati vsebinsko enakega sklepa na prvi stopnji in s tem

tožniku onemogočiti učinkovito sodno varstvo. Edini sklep pred

dejanskim datumom prenehanja delovnega razmerja dne 7.3.1994, ki

je bil tožniku vročen, je ravno sklep komisije za reševanje

pritožb tožene stranke z dne 31.1.1994. Dne 8.3.1994 tožnik ni

bil več zaposlen pri toženi stranki, zaradi česar ta ni imela

nikakršne pristojnosti zoper njega izdajati še dodatnih sklepov.

Zato sklep z dne 8.3.1994 proti tožniku ni povzročil nobenih

pravnih posledic. Takrat tožena stranka do tožnika ni bila več

delodajalec oz. tožnik ni bil več njen delavec.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve

stopnje tožnik predlaga zavrnitev te pritožbe ter povrnitev

stroškov postopka. Med drugim navaja, da se pritožba tožene

stranke nanaša na že pravnomočno odločitev o temelju terjatve

tožnika in da pritožba zaradi tega sploh ni dovoljena. Med

strankama tudi ni bilo sporno, da je bila pogodba z dne 30.8.1991

s kasnejšimi aneksi veljaven temelj medsebojnih pravic in

obveznosti. Tudi o tem je bilo že pravnomočno odločeno in med

strankama tudi nesporno vse do pripravljalne vloge tožene stranke

z dne 2.11.2004, ki pa je predstavljala v tem obsegu nedopustno

novoto. Opozarja tudi na to, da je bilo v pravnomočnem delu

predhodnih sodb že ugotovljeno, da tožnik ni bil razrešen

dolžnosti "vodja proizvodnega sektorja" po svoji krivdi niti na

lastno željo.

Obe stranki se pritožujeta tudi zoper sklep sodišča prve stopnje

o stroških postopka z dne 4.2.2005. Tožnik predlaga razveljavitev

sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V

pritožbi se zlasti sklicuje na to, da mu je sodišče prve stopnje

s sodbo z dne 3.11.2000 že prisodilo tudi stroške postopka v

višini 450.431,00 SIT, kar pomeni, da bi tudi v sedanjem postopku

moralo upoštevati to svojo odločitev, k tem stroškom pa dodati še

vse nadaljnje stroške tožnika. Na drugi strani tožena stranka do

nadaljnjih stroškov ni upravičena. Tožena stranka se zoper sklep

o stroških postopka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga spremembo

sklepa tako, da se plačilo stroškov naloži tožniku. V pritožbi se

zlasti sklicuje na to, da je predlagala zavrnitev tožbenega

zahtevka tožnika v celoti. Če bo s svojo pritožbo zoper sodbo

uspela, bo upravičena do plačila stroškov postopka, ki jih ji bo

moral povrniti tožnik.

Pritožbi zoper sklep in sodbo z dne 9.11.2004 nista utemeljeni,

utemeljeni pa sta pritožbi zoper sklep z dne 4.2.2005.

Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev o zavrženju dela

njegove tožbe v zvezi z zahtevkom za ugotovitev nezakonitega

prenehanja delovnega razmerja z dnem 7.3.1994 in posledično

zahtevka za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja

delovnega razmerja. Pritožba ima prav, ko se sklicuje na to, da

je odločitev sodišča prve stopnje v razveljavitvi 4. tč. sklepa

komisije za reševanje pritožb tožene stranke z dne 31.1.1994

postala pravnomočna (sodba sodišča prve stopnje opr. št. I Pd

3660/94 z dne 3.11.2000 v povezavi s sodbo in sklepom

pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 564/2001 z dne 21.8.2003).

Vendar pa tožena stranka (tako kot je bilo že pojasnjeno v

dosedanjem postopku) nepravilno tolmači naravo tega sklepa,

obenem pa pozablja, da sta bila tožniku izdana še dva sklepa o

prenehanju delovnega razmerja - sklep z dne 8.3.1994 in sklep z

dne 8.5.1995, pri čemer je po obeh navedenih sklepih tožniku

prenehalo delovno razmerje s 7.3.1994. Tožnik zoper sklep z dne

8.3.1994 in zoper sklep z dne 8.5.1995 ni ugovarjal pri

delodajalcu, temveč je uveljavljal direktno sodno varstvo oz.

kasneje postavil le še zahtevek za ugotovitev nezakonitega

prenehanja delovnega razmerja z dnem 7.3.1994. Sodišče prve

stopnje je v isti zadevi že z delno sodbo in sklepom z dne

10.10.1995 zavrglo tožbo tožnika za razveljavitev sklepa tožene

stranke z dne 8.5.1995, ta odločitev pa je postala pravnomočna,

saj se tožnik zoper ta sklep ni pritožil.

Sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 8.3.1994 res

nima pravnega pouka, kar načeloma ne more biti v škodo delavca,

vseeno pa ne pomeni, da lahko delavec zoper takšen sklep

uveljavlja neposredno sodno varstvo. Določba 2. odst. 102.a čl.

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93), po

kateri odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom

ne more biti v škodo delavca, ne ukinja določbe 2. odst. 83. čl.

Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l.

SFRJ št. 60/89 - 42/90, ki je v času spornega razmerja veljal v

RS kot republiški predpis), po katerem delavec ne more zahtevati

varstva pravic pri pristojnem sodišču, če se za to varstvo ni

prej obrnil na pristojni organ v organizaciji (razen ko gre za

pravico do denarne terjatve). To pomeni, da bi tožnik moral tudi

zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 8.3.1994

najprej zahtevati varstvo pravic pri delodajalcu in bi se šele

kasneje za varstvo lahko obrnil na pristojno sodišče, glede na

102.a čl. ZDR pa bi varstvo pri delodajalcu in kasneje na sodišču

lahko zahteval tudi izven 15-dnevnega roka, ki ga za ugovor

delavca predvideva 2. odst. 80. čl. ZTPDR. Nikakor pa delavec ne

more obiti postopka varstva pravic najprej pri delodajalcu in

šele nato pri sodišču, s tem da pred sodiščem zahteva zgolj

ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ta

nezakonitost se lahko veže le na konkretno odločbo delodajalca,

ki jo je najprej potrebno izpodbijati oz. ji ugovarjati pri

delodajalcu samem in šele nato preko sodišča.

Tožnik se v pritožbi sklicuje predvsem na to, da mu tožena

stranka po sklepu o prenehanju delovnega razmerja, ki naj bi

postal dokončen (sklepu z dne 31.1.1994), ni imela pravice

izdajati novih sklepov oz., da ob izdaji teh sklepov sploh ni bil

več delavec tožene stranke in z njo v pogodbenem razmerju. Izhaja

tudi iz tega, da je v sklepu z dne 31.1.1994 natančno določen

datum prenehanja delovnega razmerja. Navedeno razlogovanje ni

utemeljeno, saj je v 4. tč. sklepa drugostopenjskega organa z dne

31.1.1994 tožena stranka šele naložila tožniku naj podpiše

pogodbo o zaposlitvi, ki mu je bila predložena 12.11.1993, z

grožnjo, da mu bo v nasprotnem primeru prenehalo delovno razmerje

30 dni po prejemu tega sklepa. Gre za sklep, ki delavca napotuje,

da podpiše pogodbo o zaposlitvi v smislu 135. čl. ZDR, kar

dokazuje tudi kasnejši sklep z dne 8.3.1994, ki je bil izdan na

podlagi 4. odst. 135. čl. ZDR. To pa ob pravilnem tolmačenju

določbe 135. čl. ZDR pomeni, da mora delodajalec v primeru, da

delavec predložene pogodbe ne podpiše v roku 30 dni od dneva

predložitve, šele odločiti o prenehanju delovnega razmerja

delavca (razen v primeru, ko je delavec zahteval presojo

zakonitosti po prejšnjem odstavku). V skladu s 135. čl. ZDR je

delavcu potrebno najprej predložiti predlog pogodbe o zaposlitvi

in ga opozoriti na pravne posledice nepodpisa tega predloga, šele

za tem pa sledi konstitutivna in ne le deklaratorna odločba

delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavca. Tako je

potrebno tolmačiti tudi sklep tožene stranke z dne 31.1.1994 in

sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne 8.3.1994.

Tožena stranka je namreč postopek predložitve pogodbe o

zaposlitvi in prenehanja delovnega razmerja tožniku vodila po tej

določbi (čeprav je res, da ta določba dejansko ne bi mogla biti

pravna podlaga za prenehanje delovnega razmerja tožniku - kar pa

ni relevantno, saj se zaradi neobstoja procesne predpostavke

predhodnega ugovora pri delodajalcu, sodišče ni moglo in ni smelo

spustiti v vsebinsko odločanje).

Dejstvo je tudi, da je tožena stranka tožniku izdala sklep z dne

8.3.1994 o prenehanju delovnega razmerja z dnem 7.3.1994 in mu

delovnega razmerja ni zaključila že na podlagi sklepa z dne

31.1.1994. Tožniku je bil istočasno poslan sklep o prenehanju

delovnega razmerja z dne 8.3.1994 in zaključena delovna knjižica.

Sklep in zaključeno delovno knjižico je tožnik prejel 16.3.1994.

Šele takrat se je dejansko in formalno seznanil s tem, da mu je

pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje, in sicer za nazaj,

od 7.3.1994 dalje. Sklep z dne 8.3.1994 mu je bil vročen kot

delavcu tožene stranke in ne kot tretji osebi, ki z delodajalcem

ni več v razmerju. Sklep z dne 8.3.1994 ne odloča o pravici

nekoga tretjega, temveč prav o pravici tožnika kot delavca tožene

stranke, torej o pravici iz delovnega razmerja, kar nenazadnje

velja tudi za sklep z dne 8.5.1995. Ker pa oba ta dva sklepa

določata prenehanje delovnega razmerja tožnika z dnem 7.3.1994,

ni mogoče govoriti o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja

tožniku s tem datumom brez razveljavitve teh dveh sklepov. Kot

navedeno, pa se v to niti ni mogoče vsebinsko spustiti, saj za

meritorno odločanje o zakonitosti navedenih sklepov niso

izpolnjene procesne predpostavke. Prav zato, ker tožnik ni

izpolnil procesnih predpostavk, tudi ni mogoče odločiti drugače,

kot je to storilo sodišče prve stopnje. V posledici pravilne

odločitve o zavrženju tega dela tožbe je sodišče prve stopnje

tudi pravilno zavrglo tožbo v zvezi z zahtevkom tožnika za

plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega

razmerja z dnem 7.3.1994.

V zvezi s pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve

stopnje pritožbeno sodišče najprej ugotavlja neutemeljenost

pritožbenih navedb v zvezi z bistveno kršenim postopkom pred

sodiščem prve stopnje oz. s tem, da sodba nima razlogov. Sodišče

prve stopnje se lahko opira tudi na pravna naziranja instančnega

sodišča, saj zgolj to ne pomeni, da sodniki pri opravljanju

sodniške funkcije niso neodvisni. Svoja stališča v zvezi z

odškodnino oz. nadomestilom zaradi zmanjšanja možnosti

pridobivanja dohodka zaradi konkurenčne klavzule je sodišče prve

stopnje tudi ustrezno obrazložilo. Izpodbijana sodba ima zadosti

razlogov in jo je mogoče preizkusiti.

V zvezi s tem se sodišče prve stopnje utemeljeno ni ukvarjalo z

navedbo tožene stranke, da naj bi pogodbo o zaposlitvi z dne

30.8.1991, ki določa nadomestilo zaradi konkurenčne klavzule,

sklenila tožnik in R. J. osebno. Iz pogodbe o zaposlitvi namreč

izhaja, da je R. J. sklenil to pogodbo s tožnikom kot v.d.

direktor tožene stranke, kar ni bilo nikoli sporno, vse do

pripravljalne vloge tožene stranke z dne 3.11.2004, ki pa je

takšno trditev zgolj navrgla (brez konkretnejše navedbe dejstev

in dokazov). Tožena stranka je bila glede navajanja teh dejstev

in dokazov tudi prekludirana, glede na določbo 286. čl. ZPP.

V nadaljevanju pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje,

da se ni ukvarjalo z načinom prenehanja delovnega razmerja

tožnika in ta pojem meša s pojmom razrešitve tožnika. Konkreten

spor že po svoji naravi ne predstavlja spora o razrešitvi

tožnika, pri čemer je bilo jasno, da ta formalno niti ni bil

razrešen, temveč ga je tožena stranka dne 1.6.1992 le razporedila

na delovno mesto "vodja proizvodnje premazov". Tožena stranka se

je v svojih vlogah tudi sama sklicevala na to, da je bil tožnik s

sklepom direktorja dne 1.6.1992 razporejen na delovno mesto vodje

premazov v proizvodnem sektorju, kar ni bilo več delo s posebnimi

pooblastili in odgovornostmi, do tega sklepa pa je prišlo zaradi

organizacijskih sprememb v proizvodnji. Glede na to je pritožbeno

sklicevanje tožene stranke na to, da bi morala imeti sodba

sodišča prve stopnje še posebne razloge o teh dejstvih, tudi

povsem neustrezno.

V zvezi z odškodnino oz. nadomestilom zaradi konkurenčne klavzule

se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da bi

moral tožnik dokazati, da je imel delo, ki bi konkuriralo toženi

stranki, da jo je s tem delom seznanil in da tožena stranka ni

dala soglasja k opravljanju konkurenčnega dela. Pri tem se tožena

stranka neustrezno sklicuje tudi na navedeno sodbo pritožbenega

sodišča in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 5/2004 z

dne 14.9.2004.

Iz te sodbe revizijskega sodišča dejansko izhaja, da odškodnina

zaradi upoštevanja konkurenčne klavzule ni pravica delavca, ki bi

mu šla v vsakem primeru prenehanja delovnega razmerja, temveč mu

pripada le v primerih, če je bil zaradi nje oškodovan. Do škode

lahko pride v primeru kakršne koli omejitve, ki je bila v

interesu bivšega delodajalca, in če je zaradi tega zmanjšana

možnost pridobivanja dohodka. V nadaljevanju pa revizijsko

sodišče jasno navede, da je odločanje o tej pravici običajno

odvisno od pogodbe o zaposlitvi in od tega, kako je delodajalec

pripravljen zavarovati svoje interese. Če je namreč v pogodbi o

zaposlitvi določba, da delavcu v vsakem primeru pripada

odškodnina iz tega naslova, bo tudi sodišče moralo taki volji

strank slediti. V primeru citiranega spora v sodbi revizijskega

sodišča temu ni bilo tako, saj je bila prepoved oz. omejitev

vezana na soglasje uprave.

Odločilno za priznanje odškodnine oz. odmere za spoštovanje

konkurenčne klavzule je torej, kako sta stranki to vprašanje

uredili v medsebojni pogodbi. Takšno stališče je Vrhovno sodišče

RS izrecno zavzelo tudi v sodbi VIII Ips 247/2002 z dne

23.9.2003. Pri tem je izhajalo iz tega, da je za pogodbo o

zaposlitvi, sklenjeno še po določbah starega ZDR, veljavno načelo

svobodnega urejanja oblikacijskih razmerij, kar izhaja tudi iz

10. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št.

29/78 - 37/89, ki se v RS uporablja kot republiški predpis), ta

svoboda pa je omejena le z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi

in moralnimi načeli. Opozorilo je tudi na to, da je eno od

temeljnih načel obligacijskega prava načelo o dolžnosti

izpolnjevanja obveznosti (1. odst. 17. čl. ZOR), saj je bila tudi

v obravnavani zadevi pravna podlaga za nadomestilo zaradi

spoštovanja konkurenčne klavzule v sami pogodbi prevzeta

obveznost tožene stranke. Gre za pogodbeno materialno pravo. In

ker se je tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi zavezala tožniku

že zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja dohodkov ob prenehanju

delovnega razmerja izplačati nadomestilo v dogovorjeni višini, je

zaključilo, da mora svojo obveznost tudi izpolniti. Če pa bi

tožena stranka imela v mislih dolžnost povrnitve dejanske škode,

ki bi tožniku zaradi omejitev v pogodbi nastala po prenehanju

delovnega razmerja, bi morala ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s

tožnikom to pogodbeno razmerje drugače urediti. Ker tega ni

storila, jo zavezuje pogodbeno določilo, po katerem je bil tožnik

upravičen do materialnega nadomestila že zaradi obstoja

abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka (podobno tudi v

sodbi opr. št. Pdp 820/97 z dne 27.11.1998, ki je bila potrjena s

sodbo revizijskega sodišča opr. št. VIII Ips 233/99 z dne

7.3.2000).

V konkretnem sporu iz 6. čl. pogodbe o zaposlitvi z dne 30.8.1991

izhaja zaveza delavca, da v času opravljanja svojega dela in še

dve leti po prenehanju delovnega razmerja ne bo konkuriral toženi

stranki, sicer ima ta pravico zahtevati povračilo škode in izbris

dejavnosti eventualnega konkurenčnega podjetja, v nadaljevanju pa

je navedeno zgolj to, da delavcu pripada zaradi zmanjšanja

možnosti pridobivanja dohodka 70% OD iz 1. odst. 4. čl. te

pogodbe, in to za obdobje prepovedi. Takšno pogodbeno določilo ni

v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo (kar ne zahteva niti

obširnejše obrazložitve) in sta ga bili stranki dolžni

spoštovati. Iz navedenega člena izhaja, da se je tožena stranka

zavezala tožniku izplačevati nadomestilo zaradi zmanjšanja

možnosti pridobivanja dohodka, torej že zaradi obstoja abstraktne

možnosti manjšega pridobivanja, brez dodatnih zahtev in posebnih

pogojev. V takšnem primeru nadomestilo oz. odškodnina pripada

delavcu, ne da bi izkazal tudi dejansko priložnost za

konkuriranje. Tožniku ni bilo potrebno še dodatno navajati in

dokazovati, da je imel delo, ki bi bilo lahko konkurenčno toženi

stranki, da je s takšnim delom seznanil toženo stranko, ki bi

lahko ocenila, ali je takšno delo res konkurenčno, itd.. Citirana

določba torej ne določa posebnih dodatnih omejitev ali pogojev, v

katerih delavcu pripada odškodnina oz. nadomestilo, zaradi česar

je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožniku to

nadomestilo priznalo. Višina samega nadomestila ni sporna, zlasti

glede na dejstvo, da so bili isti zneski tožniku že prisojeni s

sodbo sodišča prve stopnje z dne 3.11.2000, ki je bila v tem delu

sicer razveljavljena, vendar le na pritožbo tožene stranke, ki se

tudi sedaj edina pritožuje zoper takšno odločitev.

Ker stranki s pritožbama zoper navedeni sklep in sodbo nista

uspeli, krijeta sami svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl.

ZPP v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP), oz. tožnik tudi svoje

stroške odgovora na pritožbo tožene stranke (1. odst. 155. čl.

ZPP). Odgovor namreč ni bil potreben za spor, sicer pa se v tem

odgovoru tožnik na nekaterih mestih tudi napačno in neutemeljeno

sklicuje na to, naj bi bilo o njegovi odškodnini zaradi

konkurenčne klavzule po temelju že odločeno. To že pravno

formalno ne drži, saj se pravnomočnost lahko nanaša le na izrek

sodbe, ne pa na njegove elemente, to je na dejansko stanje in na

mnenje o pravnih pravilih.

Pač pa je utemeljena pritožba obeh strank zoper odločitev o

stroških postopka, vendar ne iz razlogov, na katere se stranki

izrecno sklicujeta v svojih pritožbah, temveč iz razlogov po

uradni dolžnosti. Odločitve o stroških postopka sodišče prve

stopnje namreč ni sprejelo v pravilni sestavi (1. tč. 2. odst.

339. čl. ZPP), na to kršitev pa pritožbeno sodišče pazi po uradni

dolžnosti - 2. odst. 350. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč

v konkretnem sporu odločalo v senatu dne 9.11.2004, nato pa iz

nerazumljivih razlogov o stroških postopka odločalo kar po

predsednici senata, skoraj 3 mesece po tem, dne 4.2.2005. Takšno

postopanje je napačno, saj po 4. odst. 163. čl. ZPP o zahtevi za

povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim

se konča postopek pred njim. Le v primeru, kadar sodišče ustno

razglasi sodbo ali sklep, s katerim se nalaga povrnitev stroškov,

lahko odloči, da bo zahtevek stroškov odmerilo v pisnem odpravku

sodbe oz. sklepa, če je treba sklep vročiti strankam (5. odst.

163. čl. ZPP). To pomeni, da tudi v primeru ustne razglasitve

sodbe ali sklepa sodišče odloči, katera stranka stroške nosi in

le odmero stroškov pridrži pisnemu odpravku odločbe. O tem sporu

pa sodišče prve stopnje sodbe ni niti ustno razglasilo, torej ni

imelo nobene podlage za to, da bi o glavni stvari odločal senat,

o stroških postopka pa posebej in naknadno predsednica senata.

Glede na navedeno (podobne nepravilnosti je pritožbeno sodišče

zasledilo tudi pri nekaterih drugih zadevah istega sodišča prve

stopnje) je pritožbeno sodišče sklep o stroških postopka

razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v

nov postopek. Sklenilo je tudi, da so zaznamovani stroški

pritožbe obeh strank zoper sklep z dne 4.2.2005 nadaljnji stroški

postopka (3. odst. 165. čl. ZPP).