Appeal dismissed; service on old registered address valid until official gazette publication.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Čeprav 3. odstavek 42. člena ZIZ določa pogoje za razveljavitev

odločbe o izvršljivosti, se te določbe smiselno uporabljajo tudi

za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. Klavzulo o

pravnomočnosti je mogoče razveljaviti, če stranka dokaže, da je

bila sodba vročena napačno. Za tretje osebe, med katere spada

tudi sodišče, ki ne odloča o vpisu v sodni register, lahko

spremenjeni podatki o sedežu pravne osebe veljajo šele od datuma

objave oz. od objave vpisa spremenjenih podatkov v Uradnem listu

RS. Do datuma objave spremembe sedeža pravne osebe je moralo

sodišče vročati sodne pošiljke na naslov, naveden v sodnem

registru, zato je bila sodba pravilno vročena na ta naslov.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog

tožene stranke za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti zamudne

sodbe z dne 9.1.2003.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka, ki predlaga pritožbenemu

sodišču, "da izpodbijani sklep razveljavi in odpravi klavzulo o

pravnomočnosti in izvršljivosti ter odločanje v konkretni zadevi

vrne v stanje, kjer je tožena stranka podala odgovor na tožbo oz.

podrejeno, da zadevo vrne v stanje pred izdajo sodbe na prvi

stopnji". V pritožbi navaja, da je že večkrat izpostavila, da je

bilo vročanje toženi stranki nepravilno, zaradi česar zamudna

sodba ni mogla postati pravnomočna. Nepravilno je bilo že

vročanje tožbe in vabila na narok, ob tem vročanju pa je

vročevalec od sosedov tudi izvedel, kam se je tožena stranka

preselila. To dejstvo je bilo znano tudi tožniku, ki je ohranil

stik s predstavniki tožene stranke, tega pa ni sporočil sodišču

in na ta način zlorabil svoje pravice v postopku. Vročanje

zamudne sodbe je bilo nepravilno predvsem iz razloga, ker je bil

na dan izdaje zamudne sodbe in tudi na dan vročanja v sodnem

registru že vpisan spremenjeni sedež tožene stranke. Ta se tudi

ne more strinjati z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila

nezakonita vročitev sanirana že s tem, ko je pooblaščenec tožene

stranke dne 26.3.2003 vpogledal v spis, prav tako pa se ne

strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je imela tožena

stranka zoper zamudno sodbo še možnost vložiti pritožbo. Nadalje

navaja, da je iz vloge, s katero je predlagala vrnitev v prejšnje

stanje in razveljavitev klavzule o pravnomočnosti z dne

27.3.2003, razvidno, da ta vsebinsko ustreza tudi zahtevi za

obnovo postopka. V času te vloge so bili podani vsi razlogi za

obnovo postopka, kar je tožena stranka tudi izkazala.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem sporu je tožnik vložil tožbo na sodišče dne

24.9.2002, to tožbo s pozivom na odgovor pa je sodišče prve

stopnje toženi stranki najprej vročalo v oktobru 2002, nato pa še

v začetku novembra 2002. Štelo je, da je bila vročitev pravilno

opravljena in je zato dne 9.1.2003 izdalo zamudno sodbo. To sodbo

je spet vročilo na naslov tožene stranke, kot je bil naveden v

tožbi. Dne 3.2.2003 je potrdilo, da je sodba postala pravnomočna

dne 23.1.2003. Dne 26.3.2003 je pooblaščenec tožene stranke

pregledal spis v konkretni zadevi in dne 27.3.2003 priporočeno po

pošti sodišču posredoval vlogo, s katero je predlagal

razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in vrnitev v prejšnje

stanje, obenem pa je tudi odgovoril na tožbo. Sodišče prve

stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje kot prepozen

zavrglo s sklepom z dne 31.3.2003. Sklep je postal pravnomočen

dne 10.4.2003. Ker sodišče za tem ni odločilo tudi o predlogu za

razveljavitev klavzule o pravnomočnosti, je tožena stranka z

naknadno vlogo zahtevala od sodišča, da nemudoma odloči tudi o

tem predlogu. To je sodišče prve stopnje storilo z izpodbijanim

sklepom dne 16.11.2005.

S predlogom za vrnitev v prejšnje stanje je tožena stranka

predlagala vrnitev zadeve v stanje pred izdajo zamudne sodbe,

enako tudi s predlogom za razveljavitev klavzule o

pravnomočnosti. Vendar se predlog za razveljavitev klavzule o

pravnomočnosti lahko nanaša le na to klavzulo, s tem pa se zadeva

(v primeru ugoditve predloga) lahko vrne le v stanje neposredno

pred to klavzulo, t.j. stanje po izdaji (zamudne) sodbe, ne pa

pred tem. Pritožbeno sodišče na to izrecno opozarja, glede na

neustrezen predlog in pritožbeni predlog tožene stranke, da naj

pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v

stanje pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje. To že pojmovno ni

mogoče.

Potrdilo o pravnomočnosti nima značaja sklepa, zoper katerega ima

stranka pravico pritožbe, lahko pa predlaga sodišču, ki je to

potrdilo izdalo, njegovo razveljavitev. Vložitev takšnega

predloga časovno ni omejeno. Pravna podlaga za razveljavitev

klavzule o pravnomočnosti izhaja iz določbe 3. odst. 42. čl.

Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - UPB 1, Ur.l. RS. št.

40/2004), po kateri neutemeljeno potrdilo o izvršljivosti

razveljavi sodišče oz. organ, ki ga je izdal, na predlog ali po

uradni dolžnosti. Določba se sicer nanaša na potrdilo o

izvršljivosti in ne pravnomočnosti, vendar se smiselno uporablja

tudi v primeru razveljavitve potrdila o pravnomočnosti.

Po mnenju tožene stranke je potrdilo o pravnomočnosti

neutemeljeno, ker naj bi sodišče prve stopnje že tožbo in poziv

na odgovor ter sodbo nepravilno vročilo toženi stranki. Glede na

zgoraj pojasnjeno razlikovanje med predlogom za vrnitev v

prejšnje stanje in predlogom za razveljavitev potrdila o

pravnomočnosti, v primeru ugotavljanja utemeljenosti oz.

neutemeljenosti potrdila o pravnomočnosti ni več pomembno, kako

je sodišče prve stopnje vročalo toženi stranki tožbo in odgovor

na tožbo, temveč zgolj to, kako je vročalo sodbo. Le v primeru,

če je bila vročitev sodbe opravljena nepravilno oz. sploh ni bila

opravljena, je to lahko razlog za razveljavitev potrdila o

pravnomočnosti.

Sodišče prve stopnje je svoj zavrnilni sklep o predlogu za

razveljavitev potrdila o pravnomočnosti utemeljilo s tem, da je

imela tožena stranka po vpogledu spisa dne 26.3.2003 možnost

vložiti pritožbo zoper zamudno sodbo; ker tega ni storila, je rok

za pritožbo že potekel in je potrdilo o pravnomočnosti

utemeljeno. Pritožbeno sodišče se s takšnim razlogovanjem ne

strinja, saj je pooblaščenec tožene stranke vpogledal v spis šele

26.3.2003, torej že dalj časa po vročitvi sodbe sodišča prve

stopnje in po tem, ko je sodišče prve stopnje potrdilo, da je

sodba že pravnomočna. V času pregleda spisa s strani

(pooblaščenca) tožene stranke (26.3.2003), le-ta ni imela nobene

možnosti več za vložitev pritožbe zoper sodbo. To možnost bi

pridobila ravno v primeru, ko bi uspela s predlogom za

razveljavitev klavzule o pravnomočnosti, zaradi napačnega

vročanja izpodbijane sodbe.

Ne glede na navedeno pa je odločitev sodišča prve stopnje

pravilna iz drugih razlogov. Sodišče prve stopnje je zamudno

sodbo vročalo toženi stranki na naslov C., Ljubljana v začetku

leta 2003, to je v času, ko je že veljala prva sprememba in

dopolnitev Zakona o pravdnem postopku (ZPP-A, Ur.l. RS št.

96/2002) z dodanim 4. odst. 142. čl. ZPP, ki je tudi v primeru

osebnih vročitev določil, da ob neuspelem poskusu osebne vročitve

in vročitve sporočila osebam iz 3. odst. 142. čl. v povezavi s 1.

in 2. odst. 140. čl. ZPP (naj bo naslovnik določen dan ob

določeni uri v stanovanju oz. na svojem delovnem mestu, da prejme

pisanje), vročevalec enostavno v hišnem ali izpostavljenem

predalčniku oz. na vratih pusti sporočilo, naj bo oseba določen

dan ob določeni uri v stanovanju oz. na svojem delovnem mestu. Če

v takšnem primeru vročevalec niti po tem ne najde tistega, ki naj

bi mu pisanje vročil, ravna po 140. oz. 141. čl. ZPP (5. odst.

142. čl. ZPP). V konkretnem primeru je vročevalec postopal v

skladu s temi določbami, saj iz vročilnice izhaja, da je bilo dne

14.1.2003 toženi stranki na njenem naslovu C., Ljubljana najprej

puščeno obvestilo o tem, naj naslednjega dne med 9. in 10. uro

počaka na poštno pošiljko, in ker naslednjega dne vročevalec

naslovniku ali odraslim članom gospodinjstva, hišniku ali sosedu

ni mogel vročiti osebne pošiljke, obvestilo, da to lahko prevzame

na pošti. Ker tožena stranka tega ni storila v 15 dneh, je

sodišče v skladu z 2. odst. 141. čl. pravilno štelo, da je bila

vročitev opravljena na dan, ko je bilo na vratih oz.

izpostavljenem predalčniku puščeno obvestilo.

Tožena stranka sicer samemu načinu vročanja ne oporeka,

nasprotuje pa pravilnosti vročitve iz razloga, ker naj bi že z

notarskim zapisom dne 2.10.2002 spremenila tudi svoj sedež, ta

sprememba pa je bila vpisana v sodni register že 9.1.2003, torej

že pred začetkom vročanja zamudne sodbe sodišča prve stopnje

(vročanje je bilo sicer opravljeno 14. in 15.1.2003). Tožena

stranka torej trdi, da je v času vročanja sodne pošiljke imela že

drug naslov in je bila vročitev na naslov C., Ljubljana

opravljena na naslov, na katerem tožena stranka ni več bila in ga

je tudi formalno že spremenila.

Takšno stališče tožene stranke ni utemeljeno, saj vpis

posameznega podatka v sodni register nasproti tretjim osebam

učinkuje šele od dneva objave vpisa tega podatka v sodni register

v Uradnem listu RS (1. odst. 8. čl. Zakona o sodnem registru -

ZSReg-UPB 1, Ur.l. RS št. 114/2005). 4. odstavek istega člena

zakona določa, da se subjekt vpisa lahko proti tretjemu sklicuje

na vpisane podatke in vsebino listin, na katerih temelji vpis v

sodni register ali, ki jih je treba zaradi javne objave

predložiti sodnemu registru, šele potem, ko je vpis teh podatkov

ali predložitev listin sodnemu registru objavljen v Uradnem listu

RS, razen če dokaže, da je tretji vedel za te podatke ali vsebino

teh listin. Iz navedenega izhaja, da za tretje osebe, med njimi

tudi sodišče, ki ne odloča o vpisu v sodni register, lahko

spremenjeni podatki o sedežu pravne osebe veljajo šele od datuma

objave teh spremenjenih podatkov oz. objave vpisa teh

spremenjenih podatkov v Uradnem listu RS. To je bilo v konkretnem

primeru šele 23.1.2003 (Ur.l. RS št. 6-7/2003), saj je bil šele v

tem uradnem listu na str. 341 (uradne objave) objavljen podatek o

spremembi sedeža tožene stranke iz C. na D., Ljubljana. Vse do

tega datuma je sodišče moralo oz. je bilo celo dolžno vročati

sodne pošiljke toženi stranki na naslov, naveden v registru, kar

je tudi sicer pravilo pri vročanju sodnih pošiljk subjektom vpisa

v register, in kar izhaja iz 3. odst. 139. čl. ZPP. Tožena

stranka je bila vse do datuma objave spremembe njenega sedeža

dolžna poskrbeti za to, da je prejemala pošiljke, med temi tudi

sodne pošiljke, na njenem starem naslovu. V razmerju do tretjih

oseb je bil to namreč še vedno njen edini naslov. Glede na to je

sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno vročilo zamudno

sodbo na njen stari naslov oz. njen sedež, ki je bil še v času

vročanja sodbe edini vpisan v sodni register. Sodišče prve

stopnje pri vročanju zamudne sodbe tudi ni bilo dolžno še posebej

preverjati eventualno drugačnega naslova tožene stranke glede na

to, da je že ob vročanju tožbe in poziva na odgovor na tožbo

vročevalec zabeležil, da ima tožena stranka pisarno "nekje na

D. v Ljubljani" (kar so mu povedali lastniki prostorov v isti

stavbi, s pristavkom, da niti ne vedo točno kje), saj je edini

pomemben podatek podatek o naslovu, navedenem v registru (3.

odst. 139. čl. ZPP in zadnji odstavek 141. čl. ZPP).

Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na zlorabo

pravic s strani tožnika, saj je ta vložil tožbo v konkretni

zadevi dne 24.9.2002, to je v času, ko tožena stranka še niti ni

pristopila k spremembi svojega naslova, naslov tožene stranke, ki

ga je navedel v tožbi, pa odgovarja njenemu takratnemu naslovu

oz. sedežu v sodnem registru.

Tožena stranka se v pritožbi tudi neustrezno in neutemeljeno

sklicuje na to, da je njeno vlogo z dne 27.3.2003, s katero je

predlagala razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in vrnitev v

prejšnje stanje ter odgovorila na tožbo, vsebinsko mogoče šteti

kot predlog za obnovo postopka. S tem v zvezi je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo, da takšnega predloga ni bilo, saj v

vlogi ni omenjen niti z besedo in nanj nikakor tudi ni mogoče

sklepati iz same vsebine vloge. Dodaten komentar ali obsežnejša

pojasnila o razlikovanju med predlogom za vrnitev v prejšnje

stanje, za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in predlogom

za obnovo postopka ni potreben.

Glede na navedeno in v skladu z 2. tč. 365. čl. ZPP je pritožbeno

sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep

sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela,

sama krije tudi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP).