Appeal allowed: employer's statement void; vacation leave denial requires full factual review.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba:

- razveljavi v 2. odst. 1. tč. izreka, v 3. odst. 2. tč. izreka,

v 4. odst. 2. tč. izreka in v 3. tč. izreka ter se v tem obsegu

zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje,

- razveljavi in tožba zavrže v zvezi z zahtevkom, o katerem je

sodišče prve stopnje odločalo v 1. in 2. odst. 2. tč. izreka in

5. do 10. odst. 2. tč. izreka (t.j. odločitvi o celotnem

"podrejenem" tožbenem zahtevku).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Delavka je ugovarjala le zoper del sklepa o prenehanju delovnega

razmerja, ki vsebuje ugotovitev, da po podpisu tega sklepa

delodajalec do delavke nima več nobenih obveznosti. Ker taka

izjava tožene stranke nima pravnih učinkov, saj se delodajalec ne

more na tak način izogniti dolžnostim do delavca, ne gre za

odločitev o pravici, obveznosti ali odgovornosti delavca. Zato

delavka za izpodbijanje takšne izjave v postopku pred sodiščem

nima pravnega interesa.

Izplačilo enkratne sodidarnostne pomoči v določbi panožne KP

pomeni zgolj to, da se ob nastopu primera izplača le ena

solidarnostna pomoč in ne, da je delavec (če je npr. v

bolniškem staležu v obdobju dveh let) do solidarnostne

pomoči upravičen le enkrat.

Za izplačilo solidarnostne pomoči ne zadošča že trimesečna

bolniška odsotnost delvca, ampak je pri presoji termina

"dalj časa trajajoči bolniški stalež" potrebno izhajati

predvsem iz eventualne razlage partnerjev KP tožene stranke

oz. že obstoječe prakse. Če pa razlage ali prakse ni, je

potrebno upoševati, ali je bila tožnica v bolniškem staležu

zaradi ene ali več bolezni, ali je šlo za bolezen ali za

nesrečo pri delu, kako je bolezen vplivala na gmotno stanje

družine ipd. Prav tako bi bilo potrebno upoštevati tudi, da

je tožena stranka višino solidarnostne pomoči določila v

višini povprečne čiste plače v gospodarstvu v RS, kar bi

lahko pomenilo, da se ta izplača le v primerih daljše

odsotnosti delavca, ki povrzoči tudi večje poslabšanje

njegovega gmotnega položaja oz. prikrajšanja v dohodkih. V

nasprotnem primeru bi bil delavec v bolniškem staležu

priviligiran nasproti delavcu, ki opravlja delo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi

stranki, da tožnici izplača solidarnostno pomoč v znesku

143.355,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.8.2002 dalje

do plačila, v 8 dneh. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova je

zavrnilo (1. tč. izreka izpodbijane sodbe). V nadaljevanju je

zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je sklep

tožene stranke z dne 8.8.2002 nezakonit in se razveljavi, da se

razveljavi 5. tč. sklepa tožene stranke z dne 15.7.2002, zavrnilo

zahtevek tožnice za plačilo odškodnine za neizkoriščeni letni

dopust za leto 2001 v višini 73.143,52 SIT in za leto 2002 v

višini 51.630,72 SIT s pripadki, zahtevek tožnice za povračilo

stroškov postopka in v nadaljevanju zavrnilo tudi (napačno

poimenovani) podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica

ponovno zahtevala ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke

z dne 8.8.2002 in njegovo razveljavitev, vrnitev zadeve v ponovno

odločanje, ugotovitev, da je tožnica še vedno v delovnem razmerju

pri toženi stranki z vsemi pravicami in dolžnostmi, zahtevek

tožnice za reintegracijo od 10.8.2002 ter priznanje vseh pravic

iz delovnega razmerja za to obdobje z vpisom delovne dobe v

delovno knjižico, dodatno pa tudi izplačilo nadomestila plače z

vsemi bonitetami ter povrnitev stroškov postopka (odločitev v 2.

tč. izreka). Sodišče je odločilo tudi, da je tožnica dolžna

povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 128.835,00 SIT,

v 8 dneh (3. tč. izreka izpodbijane sodbe).

Naslednji dan po izdaji sodbe je pritožbeno sodišče s posebnim

sklepom zavrglo predlog tožnice za vrnitev v prejšnje stanje.

Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje

najprej zavrglo, po razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča

pa zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice zoper ta

zavrnilni sklep zavrnilo in na isti seji senata odločalo tudi o

pritožbi zoper sodbo. To pritožbo je tožnica vložila po svoji

takratni pooblaščenki v pritožbenem roku in v njej izpodbija 2.

in 3. tč. izreka sodbe. Ta opredelitev obsega pritožbe je

netočna, saj iz vsebine pritožbe izhaja, da se tožnica dejansko

pritožuje ne le samo zoper 2. in 3. tč. izreka sodbe, temveč tudi

zoper 2. odst. 1. tč. izreka sodbe (zavrnitev njenega višjega

zahtevka iz naslova solidarnostne pomoči). To jasno izhaja iz 5.

tč. tožničine pritožbe z dne 13.5.2003. Pri tem v pritožbi

najprej napada 3. tč. izreka sodbe, to je odločitev o stroških

postopka, ki je po njenem stališču napačna, saj je z delom

zahtevka vendarle uspela. Prav zaradi tega bi ji sodišče prve

stopnje moralo odmeriti stroške postopka tudi z upoštevanjem

njenega uspeha v sporu. Ker tega ni storilo, je sodišče zmotno

uporabilo določbo 154. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l.

RS št. 26/99 - 2/2004). Nadalje navaja, da je zoper sklep o

prenehanju delovnega razmerja z dne 15.7.2002 ugovarjala dne

31.7.2002, in kot iz tega ugovora izhaja, smiselno zoper celoten

sklep in ne le zoper 5. tč. tega sklepa. O njenem ugovoru je

odločal drugostopenjski organ, ki za to ni bil pristojen, poleg

tega pa tožnica nikoli ni bila vabljena na sejo tega organa, kar

predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožnici je bilo

delovno razmerje napačno zaključeno že z 10.8.2002, saj je

drugostopenjski organ svoj sklep sprejel šele 8.8.2002.

Enomesečni odpovedni rok je lahko začel teči šele po vročitvi

sklepa drugostopenjskega organa. Tako leta 2000, kot leta 2001 je

bila na dalj časa trajajočem bolovanju, zaradi česar ji pripada

tudi izplačilo solidarnostne pomoči po podjetniški in panožni

kolektivni pogodbi. Nobena od pogodb ne omejuje števila izplačil

solidarnostnih pomoči, zaradi česar se ne strinja z nasprotnimi

zaključki sodišča prve stopnje. Tudi za izrabo letnega dopusta za

leto 2001 in 2002 je pravočasno zaprosila, izrabe pa ji ni

omogočila tožena stranka, zaradi česar ji pripada odškodnina za

neizrabljeni letni dopust. V svojem predlogu za sporazumno

prenehanje delovnega razmerja je tožnica navedla pogoj, da ji

tožena stranka v odpovednem roku omogoči izrabo letnega dopusta.

Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega zahtevka za

povrnitev odškodnine je tudi v nasprotju z listinami v spisu - s

sklepom drugostopenjskega organa tožene stranke z dne 8.8.2002,

iz katerega izhaja, da tožnica ni mogla koristiti letnega dopusta

za leto 2002, v trajanju 12 delovnih dni. Sodišče prve stopnje je

tudi brez obrazložitve zavrnilo njen podredni zahtevek.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v

mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po

uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka, kot to

izhaja iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo

materialnega prava. Ob takšnem preizkusu ugotavlja utemeljenost

pritožbenih razlogov.

Tožnica je najprej postavila tožbeni zahtevek za ugotovitev

nezakonitosti drugostopenjskega sklepa tožene stranke z dne

8.8.2002 in zahtevala razveljavitev tega sklepa ter razveljavitev

5. tč. sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 15.7.2002. V

tej točki prvostopenjskega sklepa je tožena stranka zapisala le

to, da po podpisu tega sklepa (pravilno po podpisu prejema tega

sklepa) tožena stranka do delavke nima več nikakršnih obveznosti.

Peta točka sklepa z dne 15.7.2002 se torej ne nanaša na odločitev

o pravici, obveznosti in odgovornosti tožnice same, temveč

vsebuje deklaracijo tožene stranke o tem, da do delavke nima več

nikakršnih obveznosti. Takšna navedba po svoji naravi ne

predstavlja pravne podlage za to, da bi se tožena stranka lahko

(na ta način) izognila svojim eventualnim obveznostim do tožnice.

Gre zgolj za enostransko trditev nekoga (v konkretnem primeru

delodajalca), da do druge osebe (delavca) nima več obveznosti,

kar pa druge osebe ne more vezati. Pravno je takšna izjava brez

vsakih učinkov. Zato je bilo popolnoma nesmiselno ugovarjati

zoper ta del sklepa tožene stranke z dne 15.7.2002, pravno

nepomembno pa je v nadaljevanju tudi, kako je tožena stranka o

tem ugovoru odločila. Izjava tožene stranke v 5. tč.

izpodbijanega sklepa in odločitev o ugovoru tožnice zoper to

izjavo sta torej brez pravnih učinkov in ne predstavljata

odločitve o neki pravici, obveznosti in odgovornosti delavca.

Zato za izpodbijanje takšne izjave v postopku pred sodiščem ni

mogoče ugotoviti prav nobenega pravnega interesa, ki je

predpostavka vsake tožbe (ugotovitvene, dajatvene in oblikovalne,

čeprav ZPP to izrecno določa v 181. čl. le v zvezi z ugotovitveno

tožbo). Takšno stališče je v pravni praksi in teoriji nesporno.

V zvezi z navedenim je potrebno dodati, da je tožnica izrecno

ugovarjala le zoper 5. tč. sklepa tožene stranke z dne 15.7.2002,

kar jasno izhaja iz njenega ugovora. Tudi iz vsebine tega ugovora

nikakor ni mogoče sklepati, da bi tožnica ugovarjala zoper sklep

v ostalem obsegu, v katerem je bilo odločeno o tem, da ji delovno

razmerje pri toženi stranki preneha dne 10.8.2002 (na podlagi

njene pisne izjave, da želi prekiniti delovno razmerje - 1. tč.

1. odst. 75. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega

razmerja -ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v RS

uporablja kot republiški predpis, oz. 1. tč. 1. odst. 100. čl.

Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93).

Nasprotne navedbe tožnice tekom postopka in v pritožbi so

popolnoma neutemeljene in protispisne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče z vsebinskim odločanjem

(zavrnitvijo zahtevka) o zahtevkih tožnice za ugotovitev

nezakonitosti sklepa tožene stranke z dne 8.8.2002 in

razveljavitvi 5. tč. sklepa z dne 15.7.2002 povsem spregledalo

procesne predpostavke za odločanje v sodnem sporu (pravna korist

tožnice za vložitev tožbe) in ni postopalo v skladu s 1. odst.

274. čl. ZPP).

Glede na to in v skladu z 2. odst. 354. čl. ZPP, ki se smiselno

uporablja tudi v teh primerih, je pritožbeno sodišče sodbo v tem

delu (1. in 2. odst. 2. tč. izreka) razveljavilo in tožbo v zvezi

s tema zahtevkoma zavrglo.

Tožnica je tekom postopka postavila tudi podredni tožbeni

zahtevek, ki pa po svoji naravi to ni. 3. odst. 182. čl. ZPP

določa, da lahko tožeča stranka uveljavlja z eno tožbo dva ali

več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi tudi tako, da

naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti

zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Primarni in

podrejeni zahtevek morata biti v medsebojni zvezi, kar pa v

konkretni zadevi ni izkazano. S podrednim zahtevkom je namreč

tožnica najprej v celoti ponovila svoj prvotni zahtevek za

razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 8.8.2002, kar pomeni,

da ta zahtevek predstavlja identičen zahtevek kot prvotni

zahtevek, enako pa velja tudi za zahtevek za povrnitev stroškov

postopka. Nadalje je v tako imenovanem podrednem zahtevku namesto

prvotnega zahtevka za razveljavitev 5. tč. sklepa o prenehanju

delovnega razmerja z dne 15.7.2002 navedla, da zahteva vrnitev

zadeve v zvezi z odločanjem o ugovoru tožnice zoper sklep

15.7.2002 drugostopenjskemu organu tožene stranke (velja gornja

obrazložitev, da v tem delu ni mogoče ugotoviti njene pravne

koristi), v nadaljevanju pa ugotovitev nezakonitosti prenehanja

delovnega razmerja tožnice, njeno reintegracijo in reparacijo. Ti

tožbeni zahtevki nimajo prav nobene medsebojne povezave s

prvotnimi zahtevki, saj zahtevka za razveljavitev 5. tč. sklepa z

dne 15.7.2002 oz. drugostopenjskega sklepa z dne 8.8.2002, ki se

nanašata le na to, da tožena stranka do tožnice nima nobenih

obveznosti, ter zahtevka za plačilo solidarnostne pomoči in

odškodnine za neizrabljen letni dopust, niso v nobeni povezavi s

prenehanjem delovnega razmerja tožnice. Obenem je evidentno, da

tožnica ni ugovarjala in tudi tožbe ni vložila zoper sklep tožene

stranke z dne 15.7.2002 v delu, v katerem ta sklep (na njeno

željo) vsebuje odločitev o tem, da ji delovno razmerje preneha

dne 10.8.2002. To nadalje pomeni, da je sklep z dne 15.7.2002 o

prenehanju delovnega razmerja tožnici postal pravnomočen. Zato

tudi za izpodbijanje teh sklepov niso obstajale procesne

predpostavke, torej tudi v tem delu glede na določbo 274. čl. ZPP

ni bilo nobenih pogojev za sodno varstvo.

Ker, kot navedeno, tožbeni zahtevek tožnice, ki ga je ta tekom

spora označila kot podrejeni zahtevek, to sploh ni, temveč zaradi

medsebojne nepovezanosti prvotnih zahtevkov in kasneje

postavljenih zahtevkov lahko govorimo le o alternativnih tožbenih

zahtevkih, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti poseglo tudi

v odločitev sodišča prve stopnje v tem delu in razveljavilo sodbo

sodišča v 5. do 10. odst. 2. tč. izreka (ki se v celoti nanaša na

odločitev o "podrejenem" tožbenem zahtevku) in tožbo v zvezi s

temi zahtevki zavrglo.

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka delno zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnice za plačilo solidarnostne pomoči za leto 2000 in

2001. V zvezi s tem je zavzelo stališče, da je bila tožničina

odsotnost z dela zaradi bolezni v letu 2002 očitno daljša bolezen

v smislu določb podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke, ki

v 5. tč. 25. čl. predvideva izplačilo solidarnostne pomoči

delavcu tudi v primeru njegove daljše bolezni. Sodišče prve

stopnje pa je napačno štelo, da solidarnostna pomoč delavcu v tem

primeru lahko pripada le v enkratnem znesku oz. le enkrat, zaradi

česar jo je prisodilo le za leto 2002. Podlage za takšno stališče

pa podjetniška kolektivna pogodba in Kolektivna pogodba za

tekstilno, oblačilno, usnjarsko in usnjarsko - predelovalno

dejavnost (Ur.l. RS št. 5/98) ne dajeta. Izplačilo enkratne

solidarnostne pomoči v določbi panožne KP lahko pomeni zgolj to,

da se ob nastopu primera, ki upravičuje izplačilo solidarnostne

pomoči v posameznem letu delavcu izplača le ena solidarnostna

pomoč, ne pa, da je delavec do solidarnostne pomoči lahko

upravičen le enkrat. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je

ostalo nerazčiščeno, ali tožnici morda pripada solidarnostna

pomoč iz naslova daljše bolezni tudi za leti 2001 in 2002. V

zvezi s tem bo moralo sodišče prve stopnje šele ugotoviti vsa

relevantna dejstva. Glede na navedeno in v skladu s 355. čl. ZPP

je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo

sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu 1. tč. izreka

razveljavilo.

V nadaljnjem postopku v zvezi z zahtevkom tožnice za plačilo

solidarnostne pomoči bo odločilno predvsem, ali je bila tožnica v

letih 2000 in 2001 res v dalj časa trajajočem bolniškem staležu

oz. ali je njeno odsotnost mogoče opredeliti kot daljšo bolezen v

smislu 5. tč. 25. čl. KP tožene stranke. V prvi vrsti gre pri tem

za opredelitev pojma daljše bolezni. Pravica do solidarnostne

pomoči ni zakonska pravica, temveč je urejena v različnih

kolektivnih pogodbah, pa še to zelo različno. Tako je npr. daljša

bolezen, kot primer, ki utemeljuje izplačilo solidarnostne

pomoči, utemeljena že kot bolezen, ki traja tri mesece (glej

razlago Komisije za razlago KPNd - Ur.l. RS št. 81/2000), kot

bolezen nad tri mesece neprekinjeno, in sicer enkrat letno, ob

dodatnem upoštevanju stvarnih socialnih razmer (npr. 63. čl. KP

dejavnosti gostinstva in turizma in 4. tč. 52. čl. KP za

lesarstvo), ali bolezen najmanj 6 mesecev in več neprekinjeno

(145. čl. KP med delavci in družbami drobnega gospodarstva, 4.

tč. 54. čl. KP gradbene dejavnosti), oz. 6 mesecev ali več, v

primeru odsotnosti zaradi poklicne bolezni ali nesreče pri delu

pa že tri mesece nepretrgane odsotnosti (4. tč. 52. čl. KP za

dejavnost trgovine Slovenije), ali pa daljša bolezen časovno

sploh ni opredeljena (več primerov v panožnih kolektivnih

pogodbah), kar je nenazadnje tudi konkretni primer. V razlagi

tega, kaj se šteje za daljšo bolezen, zaradi katere je delavec s

področja gospodarstva upravičen do solidarnostne pomoči, je

zaslediti tudi sklicevanje na stališča komisije za razlago KP za

negospodarske dejavnosti, vendar je takšno stališče

nesprejemljivo, saj zgornji prikaz ureditev dokazuje zelo pestro

sliko po posameznih panožnih kolektivnih pogodbah s področja

gospodarstva. Glede na to ni mogoče enoznačno trditi, da za

izplačilo solidarnostne pomoči zadošča že trimesečna odsotnost

delavca, sicer pa je tudi stališče komisije za razlago KPNd v

nekaterih delih neprepričljivo. Še toliko bolj je zadeva

vprašljiva, ker pojma daljše bolezni ni mogoče enačiti s pojmom

"daljši bolniški stalež" ali "daljše zdravljenje", zaradi česar

bi bilo pri presoji konkretne zadeve potrebno izhajati predvsem

iz eventualno obstoječe razlage partnerjev podjetniške KP tožene

stranke, oz. že obstoječe prakse v takšnem primeru. Če pa razlage

ali prakse ni, bi bilo potrebno (kljub opredelitvi solidarnostnih

pomoči, kot pravice do prejemka zgolj ob nastopu primerov, ki

izplačilo utemeljujejo, v glavnem celo brez neposredne povezave z

ekonomskim stanjem nekoga, ki je do te dajatve upravičen)

vendarle upoštevati tudi podatke o tem, ali je bila tožnica v

bolniškem staležu zaradi ene same bolezni ali več bolezni, ali je

šlo morda za bolezen v posledici dela ali nesrečo pri delu in

tudi, kako je ta bolezen vplivala na njeno gmotno stanje in

gmotno stanje njene družine, ipd.. Na drugi strani bi bilo

potrebno tudi upoštevati, da je tožena stranka višino

solidarnostne pomoči določila celo v višini povprečne čiste plače

v gospodarstvu RS, kar bi lahko pomenilo, da se ta izplača le v

primerih daljše odsotnosti delavca, ki povzroči tudi večje

prikrajšanje pri njegovem dohodku, oz. večje poslabšanje

njegovega gmotnega stanja, saj bi bili v nasprotnem primeru

takšen delavec (delavec v bolniškem staležu) lahko celo

priviligiran napram delavcem, ki opravljajo delo. Navedenih

podatkov v dosedanjem postopku stranki niti okvirno nista

predstavili, zaradi česar pritožbeno sodišče opozarja na načelo

materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP) in dolžnost

predsednika senata, da poskrbi, da se med obravnavo navedejo vsa

odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih

dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo

na navedbe strank in da se sploh dajo vsa potrebna pojasnila za

ugotovitev spornega dejanskega stanja in pravnega razmerja, ki

sta pomembni za odločbo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo

odškodnine za neizkoriščeni letni dopust za leti 2001 in 2002

(odločitev v 3. odst. 2. tč. izreka sklepa). Štelo je, da tožnica

ni mogla izkoristiti letnega dopusta za leto 2001 zaradi njenega

bolniškega staleža, kar pa ne drži popolnoma, saj iz podatkov v

spisu, ki jih pravilno povzema tudi sodišče prve stopnje, izhaja,

da je tožnica že 5.3.2002 zaprosila za izrabo preostalega letnega

dopusta za leto 2001, tožena stranka pa je tudi sama jasno

navedla, katere dneve konkretno je bila tožnica v bolniškem

staležu v mesecu marcu, aprilu, maju in juniju 2002. Iz teh

podatkov ne izhaja, da je bila tožnica odsotna vse dni do

30.6.2002, na drugi strani pa je tudi tožena stranka sama

navedla, da ji dopusta takrat ni mogla odobriti zaradi potreb

delovnega procesa. Enako tudi za leto 2002 izhaja, da je tožena

stranka omogočila tožnici izrabiti le omejeno število dni letnega

dopusta, ne pa vsega, pa čeprav je tožnica za to ponovno

zaprosila v predlogu za sporazumno prenehanje delovnega razmerja

dne 10.7.2002. Popolnoma nepojasnjeno je, zakaj tožena stranka

tožnici ni omogočila izrabe večjega števila dni letnega dopusta.

V tem obsegu je torej sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno

ugotovilo dejansko stanje, zaključki sodišča prve stopnje v tem

obsegu pa delno tudi nasprotujejo izvedenim dokazom oz. listinam

v spisu. Glede na navedeno je tudi v tem obsegu pritožbeno

sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo (354.

in 355. čl. ZPP). Tudi v zvezi s tem bo sodišče prve stopnje

moralo v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva pozvati

stranki, da dopolnita svoje navedbe, sicer pa zaslišati tudi

tožnico, ki je, kot izhaja iz tožbe, tudi predlagala zaslišanje

strank.

V posledici razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje v 2. odst.

1. tč. izreka in v 2. in 3. odst. 2. tč. izreka ter vrnitve

zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče

razveljavilo tudi odločitev v 4. odst. 2. tč. izreka in v 3. tč.

izreka (odločitev o stroških postopka). Pritožbeni stroški

tožnice so nadaljnji stroški postopka (3. in 4. odst. 165. čl.

ZPP).