Unemployed persons in public works gain employee rights including reimbursement for field work expenses.

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela, ima skladno s

53. in 53a. členom ZZZPB nekatere pravice, ki jih imajo delavci v

delovnem razmerju. Čeprav v teh določbah ni izrecno navedeno, da

bi imela takšna oseba tudi pravico do povračila stroškov v zvezi

z delom, ki nastanejo v zvezi z opravljanjem dela na terenu oz.

na službenem potovanju, to je v primeru, da je delavec napoten na

delo izven sedeža zavoda in svojega stalnega prebilaišča, pa gre

pri opravljanju javnih del za razmerje, podobno delovnemu

razmerju. Zato je tudi v tem primeru potrebno smiselno uporabiti

določbe zakona oz. KP v zvezi z terenskim delom in službenimi

potovanji, če brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela

dokaže, da ji je bilo s strani izvajalca javnih del oz.

delodajalca takšno delo odrejeno in da so ji dejansko nastali

stroški v zvezi z opravljanjem javnih del.

Med materialne stroške, ki jih zagotavlja oz. krije naročnik

oz. izvajalec javnih del, spadajo dejanski potni stroški

(javni prevoz, kilometrina), ki so nastali brezposelni osebi

v zvezi z opravljanjem javnih del za izvajalca.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo kilometrine v

znesku 124.216,26 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

posameznih zneskov, navedenih v izreku sodbe, do plačila (1.

točka izreka) ter sklenilo, da stranki trpita vsaka svoje

stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki, tožeča stranka

iz vseh pritožbenih razlogov, tožena pa iz pritožbenega razloga

zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer tožeča stranka

smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev

tožbenemu zahtevku oz. njeno razveljavitev, tožena stranka pa se

zavzema za spremembo odločitve o stroških postopka tako, da bo

sodišče tožeči stranki naložilo povračilo stroškov postopka ter

pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sodišče ni odgovorilo na

ugovore in navedbe strank, ampak je pavšalno zavrnilo zahtevek.

Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko

stanje povsem nepojasnjeno. Tožnik navaja, da uveljavlja denarni

zahtevek, zato ni bilo potrebno predhodno uveljavljanje zahtevka

pri toženi stranki gled na 2. odstavek 83. člena ZTPDR. Tudi

drugi razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki je po stališču

sodišča prve stopnje v tem, da v pogodbi o zaposlitvi ni izrecno

navedena pravica do povračila stroškov, ki so nastali zaradi

opravljanja dela, ni pravilen. Res je, da 53. člen ZZZPB določa

vsebino posebne pogodbe o zaposlitvi, ki jo skleneta brezposelna

oseba in izvajalec javnih del, vendar pa je pri tem potrebno

upoštevati predpise o delovnih razmerjih, po katerih ima

delavec pravico do povračila stroškov v zvezi z delom. Glede

povračila dejanskih stroškov pri opravljanju dela iskalec

zaposlitve ne more biti v slabšem položaju kot redno

zaposleni delavec. Tožena stranka mora po III. odstavku 53.a

člena ZZZPB pokrivati materialne stroške v zvezi z delom in

nikakor ni dolžnost delavca oz. brezposelne osebe, vključene

v javna dela, da na svoj račun opravlja storitve za toženo

stranko izven sedeža tožene stranke in izven kraja svojega

bivanja. Tožeča stranka se sklicuje na določbe 42. člena

KPGND, po kateri je delavec upravičen do povračila stroškov

za službena potovanja. Tožnik je moral delo opravljati na

terenu, tožena stranka pa mu ni izdala potnih nalogov,

čeprav je od tožnika zahtevala, da delo opravlja izven kraja

bivanja. Sklicevanje tožene stranke, da je tožnik upravičen

le do povračila tistih stroškov, ki jih priznava Zavod za

zaposlovanje, je sprenevedanje. Zavod na podlagi ZZZPB

refundira tiste stroške, ki jih uveljavlja delodajalec,

delodajalec sam pa mora kriti materialne stroške, ki nastanejo v

zvezi z delom po določbi 53.a člena ZZZPB. Tožnik ni bil v

situaciji, da bi delodajalcu lahko postavljal zahteve za

izdajanje potnih nalogov. Dejstvo pa je, da mu je tožena stranka

odrejala delo na terenu, na podlagi tožnikovega dela pa je

pridobila prostovoljne prispevke. Tožnik pa je bil prikrajšan,

ker mu je tožena stranka plačala le plačo, ni pa mu povrnila

dejanskih stroškov. Stroški so nastali s pridobivanjem konkretnih

strank, kot izhaja iz priloženih dokazil o nakazilih

prostovoljnih prispevkov.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka z

utemeljitvijo, da bi moralo sodišče prve stopnje ob dejstvu, da

je tožnik v sporu propadel, tožniku naložiti, da toženi stranki

povrne stroške postopka v skladu z določbami 154. člena ZPP.

Tožba naj bi bila očitno neutemeljena, ker pogodba pravic, ki jih

je v tem postopku zatrjeval, tožniku ni omogočala, niti mu teh

pravic ne daje kakšen predpis. Nevzdržno je, da državljani

vlagajo očitno neutemeljene tožbe, ki povzročijo škodo - stroške

sodnega postopka - institucijam humanitarnega pomena, ne da bi

sami nosili riziko povračila stroškov v primeru neuspeha.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem po uradni

dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in

absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 2.

odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 -

2/2004 - ZPP). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da

sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev

pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni

dolžnosti. Izpodbijana odločitev pa je nepravilna, saj je

prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje zaradi

zmotne uporabe materialnega prava.

Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni

upravičen do povrnitve potnih stroškov, ki so mu nastali pri

opravljanju dela izven sedeža tožene stranke - delodajalca, z

zbiranjem humanitarnih prispevkov na področju Ž. in V. zato, ker

pravica do povračila potnih stroškov ni bila dogovorjena v

posebni pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med brezposelno osebo -

tožnikom, ki je bil v spornem obdobju v letu 2001 vkjučen v javna

dela in izvajalcem javnih del (toženo stranko) oz. zato, ker

tožnik za posamezna potovanja, ki jih je opravil za toženca, ni

zahteval izdaje potnih nalogov.

Skladno s 53. členom Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za

primer brezposelnosti (ZZZBP - Ur.l. RS št. 5/91 do 65/2000) se

za brezposelne osebe, ki so vključene v javna dela na podlagi

posebne pogodbe o zaposlitvi, ki jo sklepajo z izvajalcem javnih

del, uporabljajo predpisi o delovnih razmerjih, ki urejajo

delovni čas, odmore in počitke, nočno delo, minimalni letni

dopust, varnost in zdravje pri delu ter posebno varstvo delavcev.

Brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela, ima pravico do

plače v višini izhodiščne plače tarifnega razreda ustrezne

kolektivne pogodbe za delo, ki ga opravlja v programu javnih del,

pravico do povrnitve stroškov prevoza na delo z javnim prevoznim

sredstvom in do povrnitve stroškov prehrane ter do vključtve v

program usposabljanja in izobraževanja (1. in 4. odstavek 53.

člena ZZZBP). Glede na citirane določbe ima brezposelna oseba, ki

je vključena v javna dela, nekatere pravice, kot jih imajo

delavci v delovnem razmerju. V navedenih določbah ni izrecno

navedeno, da bi imela takšna oseba tudi pravico do povračila

stroškov v zvezi z delom, ki nastanejo v zvezi z opravljanjem

dela na terenu oz. na službenem potovanju, to je takrat, kadar je

tak delavec napoten na delo izven sedeža zavoda in svojega

stalnega prebivališča. Ker pa gre za razmerje, podobno delovnemu

razmerju, je po stališču pritožbenega sodišča tudi za te primere

potrebno smiselno uporabiti določbe zakona oz. kolektivnih pogodb

o povračilu stroškov v zvezi s terenskim delom in službenimi

potovanji, če brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela,

dokaže, da ji je bilo s strani izvajalca javnih del oz.

delodajalca takšno delo odrejeno in da so ji dejansko nastali

stroški v zvezi z opravljanjem javnih del. Prav za tak primer pa

gre v obravnavani zadevi. Zato je zmotno stališče, da tožnik do

povračila stroškov ni upravičen (čeprav sodišče prve stopnje ne

dvomi, da so mu potni stroški z zbiranjem humanitarnih prispevkov

nastali). Upoštevati je namreč potrebno zlasti določbe 53.a člena

ZZZBP, na katere se utemeljeno sklicuje tožnik. V 53.a členu

navedenega zakona je med drugim v 3. odstavku določeno, da

naročnik oz. izvajalec javnih del zagotavljata sredstva za

pokrivanje stroškov razlike do izhodiščnih plač (del

stroškov po izhodiščni plači po 2. odstavku istega člena

ZZZPB krije Zavod za zaposlovanje) in stroškov za

nagrajevanje uspešnosti brezposelnih oseb, ki so vključene v

program javnih del, ter materialnih stroškov, vključno s

stroški prostorov in potrebne opreme. Med materialne

stroške, ki jih zagotavlja oz. krije naročnik oz. izvajalec

javnih del, pa nedvomno spadajo tudi dejanski potni stroški

(javni prevoz, kilometrina), ki so nastali brezposelni osebi

v zvezi z opravljanjem javnih del za izvajalca.

Iz navedenih razlogov je pritožba tožeče stranke utemeljena.

Zaradi zmotnega stališča, da tožeča stranka do povračila stroškov

v zvezi z delom ni upravičena, sodišče tudi ni ugotavljalo

dejanskega stanja v zvezi z višino tožbenega zahtevka in je v tem

delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je bilo potrebno

izpodbijano sodbo razveljaviti (vključno z odločitvijo o

stroških, glede katere se pritožuje tudi tožena stranka).

Ker so pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pravdni stanki v

svojih pritožbah podani, je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo

in na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo ter

zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.