Appeal dismissed; security deposit request treated as amendment since interim order rejected.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika v delu, ki se nanaša na predlog za položitev

varščine, se šteje kot predlog za dopolnitev sklepa.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Če se delodajalec (tožena stranka) z delitvenim načrtom odloči,

da bo del premoženja prenesel na novo družbo, ni verejtno

izkazana nevarnost, da bo poplačilo trejatve kasneje onemogočeno

oz. precej oteženo, ker je izkazano, da bo tožena stranka tudi s

preostalim premoženjem uspešno poslovala.

Ker sodišče prve stopnje potem, ko je zavrnilo predlog za

izdajo začasne odredbe, ni odločilo o položitvi varščine,

kar je tožnik postavil kot podredni predlog, je pritožbeno

sodišče pritožbo v tem delu štelo kot predlog za izdajo

dopolnilnega sklepa.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo primarni

tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da se zaradi

zavarovanja denarne terjatve in v korist tožnika prepoveduje

odtujitev in obremenitev nepremičnin tožene stranke, vpisanih pri

vl. št. X. k.o. M.. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi

podredni tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da se zaradi

zavarovanja denarne terjatve v korist tožnika prepoveduje

odsvojitev in obremenitev toženi stranki lastnih premičnin, to je

konkretnih osebnih avtomobilov, vpisanih v evidenco registriranih

motornih in priklopnih vozil pri MNZ. Ugotovilo je, da je tožnik

v sporu sicer izkazal verjetnost obstoja terjatve zaradi plačila

dodatka za delovno dobo, vendar pa ni izkazal ostalih predpostavk

za izdajo začasne odredbe iz določbe 2. in 3. odst. 270. čl.

Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 -

16/04).

Tožnik se je pritožil zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po

določbi 1. odst. 338. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z

določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1,

Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi in

socialnimi sodišči. Navaja, da iz delitvenega načrta med toženo

stranko in prevzemno družbo ni razvidno, katera od družb bo

prevzela obveznost izplačila njegovih terjatev, ki so predmet

delovnega spora. V tej zvezi obrazlaga določbo 533.a čl. Zakona o

gospodarskih družbah in navezujoče določbe, po kateri mora

prevzemna družba, na katero je v skladu z delitvenim načrtom

prešlo premoženje iz prenosne družbe, prevzeti vse pravice in

obveznosti, ki se nanašajo na prenešeno premoženje. Upniki

prenosne družbe imajo pravico zahtevati zavarovanje njihovih

nezapadlih oz. pogojnih terjatev. Zato je bila tožena stranka

dolžna podati izjavo, katera od družb je nosilec za poravnavo

obveznosti, saj to iz delitvenega načrta ni razvidno. Gre za

vrednost terjatev, ki skupaj s predvidenimi zakonskimi zamudnimi

obrestmi in stroški postopka ne dosegajo višino 5.000.000,00 SIT.

Še vedno vztraja pri predlogu za položitev varščine, na katerega

se je skliceval v primeru, da bo zavrnjen predlog za izdajo

začasne odredbe. Sodišče prve stopnje o takšnem predlogu še ni

odločilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni

izpodbijani sklep tako, da njegovim predlogom v celoti ugodi oz.

podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je

ugotovilo, da vsebuje odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo

začasnih odredb pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve

stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo

materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom

kot izdanim sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne

kršitve. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno

obrazloženih razlogov v izpodbijanem sklepu na pritožbene navedbe

tožnika še odgovarja.

Z začasnimi odredbami se dolžniku prepove določene aktivnosti, da

se obstoječe dejansko stanje ne spremeni na škodo upnika, s čimer

se zavaruje uspešnost poznejše izvršbe na podlagi naslova, ki ga

ob izdaji začasne odredbe še ni. Vendar se z začasnimi odredbami

sporno razmerje le delno in začasno rešuje. V primeru, da upnik

uveljavlja zavarovanje denarne terjatve, kar sicer predstavlja

predmet sporne zadeve, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe

izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in

dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem

odločanju, ob tem da mora izkazati še obstoj nevarnosti, da bo

zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega

drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve

onemogočena ali precej otežena, pri čemer upnik ni dolžan

dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s

predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo (270. čl.

ZIZ).

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s sprejetimi razlogi v

izpodbijanem sklepu o verjetnosti obstoja tožnikove terjatve iz

naslova plačila dodatka za minulo delo. O tem je pritožbeno

sodišče že zavzelo stališče v sklepu z dne 17.10.2004, ko je

razveljavilo izpodbijano sodbo. Vendar kljub verjetnosti

tožnikove terjatve ni tožnik z nobeno listino izkazal zatrjevano

dejstvo, da bo tožena stranka z nameravanim prenosom dela

premoženja na novo družbo pripeljala svoje podjetje do stečaja

oz. v takšno likvidnostno stanje, zaradi katerega ne bo zmožna

poravnati tožnikove terjatve (2. odst. 270 čl. ZIZ).

Tožnik si zmotno obrazlaga določbe iz delitvenega načrta, da bo

tožena stranka prenesla na novo družbo celotno aktivno

premoženje, saj je med ostalim z določbo 20. čl. delitvenega

načrta opredeljeno, kateri del premoženja bo še vedno ostal v

njeni lasti. Tožena stranka tako s prenosom dela premoženja

nikakor ne bo prenehala poslovati, temveč bo še nadalje izvajala

svoje dejavnosti. To nenazadnje kaže njeno uspešno pozitivno

poslovanje in tudi predvidevanja za pozitivne rezultate v

prihodnosti, kar je izkazala s predloženimi listinami. Zato tudi

po stališču pritožbenega sodišča predvidene statusne spremembe

tožene stranke niso takšne narave, ki bi imele za posledico, da

bi bilo bodoče uveljavljanje tožnikovega zahtevka onemogočeno ali

precej oteženo. Poleg tega tožnik v zadevi tudi ni izkazal

razloga iz določbe 3. odst. 270. čl. ZIZ, saj se ni določno

opredelil do dejstva, kakšno škodo bi utrpel, če sodišče v sporu

ne bi izdalo začasne odredbe oz. na drugi strani, da bi tožena

stranka z ugoditvijo predloga utrpela le neznatno škodo.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo

izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, s katerim ni bilo ugodeno

tako primarnemu kot podrednemu predlogu tožnika za izdajo začasne

odredbe (2. tč. 365. čl. ZPP).

Vendar pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni

odločilo o predlagani varščini v primeru, da ne bo ugodilo

nobenemu od tožnikovih predlogov za izdajo začasne odredbe.

Tožnik je namreč v predlogu (list. št. 108) navedel, da se je

namesto s predlaganima začasnima odredbama pripravljen

zadovoljiti tudi s tem, da tožena stranka položi v roku 8 dni pri

pristojnem sodišču varščino v znesku 5.000.000,00 SIT.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je institut varščine urejen v

določbah 39., 274. in 275. čl. ZIZ. Do položitve varščine, ki se

praviloma polaga v gotovini, lahko pride na upnikov ali dolžnikov

predlog. Po določbi 1. odst. 274. čl. ZIZ lahko upnik predlaga

položitev varščine namesto začasne odredbe, vendar brez

dolžnikove izjave s takšnim predlogom ne bo mogel uspeti. Sodišče

določi višino varščine glede na vrednost uveljavljene terjatve

ter ob upoštevanju osebnih in premoženjskih razmer tistega, ki jo

je dolžan položiti. V takšnem primeru sodišče ustavi postopek in

razveljavi že opravljena dejanja, nastala v posledici izdane

začasne odredbe.

Glede na to, da se sodišče prve stopnje o tožnikovemu predlogu za

položitev varščine še ni izjasnilo, je pritožbeno sodišče takšen

predlog štelo kot dopolnitev izpodbijanega sklepa, o katerem je

potrebno v nadaljevanju še odločiti.

Izrek o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 3. odst. 165.

čl. ZPP.