Appeal dismissed because plaintiffs failed to request an administrative decision before suing for increased insurance period.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

ZPIZ je na zahtevo tožnikov, da se za njihova delovna mesta

prizna zavarovalna doba s povečanjem, odgovoril z vlogo, da

njihovi zahtevi ne more ugoditi. Ker je sodno varstvo dopustno le

zoper dokončne odločitve zavoda, kar pa pisni odgovor ZPIZ ni,

niso podane procesne predpostavke za sodno varstvo. Tožniki bi

morali od ZPIZ glede priznanja zavarovalne dobe s povečanjem

zahtevati izdajo odločbe. V primeru molka bi imeli pravico do

pritožbe, kot da bi bil zahtevek zavrnjen. V tem primeru bi bile

podane procesne prepostavke za sodno varstvo, saj bi tožniki

najprej zahtevali priznanje pravic v upravnem sporu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo,

vloženo dne 10.12.2002, s katero so tožeče stranke uveljavljale

priznanje zavarovalne dobe s povečanjem v razmerju iz 12 na 16

mesecev za vse obdobje dela pri prvotoženi stranki na delih in

nalogah strojnika izvoznih strojev. Ugotovilo je, da v sporu ni

bila izkazana procesna predpostavka za vložitev tožbe.

Tožniki so se pritožili zoper sklep iz pritožbenih razlogov

zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe

materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. v

zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št.

26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih

in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi

v postopku v delovnih in socialnih sporih. Navajajo, da so se v

dosedanjem postopku skupaj s prvotoženo stranko zavzemali za

ureditev delovnopravnega statusa pri drugotoženi stranki, ki je

komunicirala z njimi samo v obliki dopisov, zaradi česar niso

imeli možnosti za vlaganje pravnih sredstev. Odločbe drugotožene

stranke niso mogli izpodbijati, ker jo ni izdala. Zato so se za

varstvo pravic obrnili na sodišče, saj druge možnosti rešitve

spora niso imeli. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče

izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje

v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče

prve stopnje pravilno odločilo. Poleg tega v svojem postopku v

zvezi z izdanim sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne

kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni

dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožnikov

še odgovarja.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS,

št. 12/92 s spremembami), ki se je uporabljal v času, ko so bili

tožniki še v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki, ureja

vprašanje zavarovalne dobe s povečanjem v II. poglavju šestega

dela. V določbi 211. čl. ZPIZ je predpisano, da določa delovna

mesta, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem ter

ustrezen postopek, poseben zakon o vštetju zavarovalne dobe s

povečanjem. Ker poseben zakon ni bil sprejet, je glede tega

potrebno izhajati iz določbe 317. čl. ZPIZ, po katerem se do

sprejema posebnega zakona uporabljajo predpisi in splošni akti

Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v R Sloveniji

o določitvi delovnih mest, na katerih se zavarovalna doba šteje s

povečanjem in o stopnji povečanja, ki so veljali do uveljavitve

tega zakona. Podrobnejše določbe glede zavarovalne dobe, ki se

šteje s povečanjem, je vseboval Statut Skupnosti pokojninskega in

invalidskega zavarovanja v RS (Ur. l. RS, št. 40/83 - 43/89) in

sicer v členih od 163 do 174. Skladno z navedenimi določbami

določa delovna mesta, na podlagi katerih se šteje zavarovalna

doba s povečanjem in stopnjo povečanja zavarovalne dobe ter

znižanja starostne meje, Skupnost pokojninskega in invalidskega

zavarovanja v skladu z zakonom. Vendar je odločitev, na katerih

delih in nalogah se zavarovalna doba šteje s povečanjem, vezana

na predpisan postopek, v katerem sodelujejo strokovne

institucije, sindikati, gospodarska zbornica in drugi organi. Na

podlagi splošnega sklepa posebna komisija skupnosti ugotovi, za

katera konkretna delovna mesta v organizaciji velja štetje

zavarovalne dobe s povečanjem in pripravi poimenski seznam

delavcev, ki opravljajo dela in naloge, na katerih se šteje

takšna zavarovalna doba. Zapisnik o ugotovitvah komisije je

podlaga za vpis podatkov v evidenco o delih in nalogah, na

katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem ter v evidence o

delavcih, zaposlenih na takšnih delih in nalogah. Navedene

evidence so osnova za ugotovitev zavarovalne dobe po predpisih o

vodenju matične evidence.

V konkretnem primeru so tožniki in poleg njih tudi prvotožena

stranka naslovili na Zavod za pokojninsko in invalidsko

zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ Slovenije) pisno

vlogo, za priznanje zavarovalne dobe s povečanjem na delih in

nalogah strojnika izvoznih strojev. ZPIZ Slovenije je tožnikom

odgovoril z vlogo z dne 20.4.2000, da glede zatrjevanega

delovnega mesta ni možno štetje zavarovalne dobe s povečanjem,

ker ta niso bila zapisniško ugotovljena. Po ugotovitvi

pritožbenega sodišča je v sporu za presojo odločilno, da tožniki

od ZPIZ Slovenije o tem vprašanju niso zahtevali izdajo odločbe,

kar bi bilo po določbah Zakona o upravnem postopku (ZUP, Ur. l.

RS, št. 80/99 in spremembe) najbolj pravilno, saj bi moral v

nadaljevanju ZPIZ Slovenije postopati v skladu z določbami od

210. do 222. čl. ZUP in glede tega izdati v predpisanem

enomesečnem roku ustrezno pisno odločbo šele v primeru, če jim

odločba v nadaljnem roku enega meseca ne bi bila vročena, bi

imeli pravico do pritožbe, kot da bi bil zahtevek zavrnjen (4.

odst. 222. čl. ZUP).

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami v izpodbijanem

sklepu, da pisen odgovor ZPIZ Slovenije tožnikom o tem, da

predlaganemu zahtevku ne more ugoditi, ne predstavlja upravne

odločbe v takšni vsebini in obliki, kot jo predpisuje ZUP. Če bi

tožniki zahtevali, da mora ZPIZ Slovenije o njihovem zahtevku

izdati odločbo, bi imeli v primeru molka organa pravico do

vložitve pritožbe, to je do uveljavljanja notranje poti varstva

pravic v upravnem postopku. Ker tako niso ravnali oz. na zadnji

pisen odgovor ZPIZ Slovenije z dne 20.4.2000 niso podali

pritožbe, da mora navedeni organ o njihovem zahtevku izdati

odločbo, sedaj vložitev tožbe s takšnim zahtevkom ni dopustna.

Zato predstavlja takšna opustitev na strani tožnikov v skladu z

določbo 63. čl. ZDSS-1 procesno predpostavko za uveljavljanje

sodnega varstva.

Pritožbeno sodišče je po navedenem preizkusu sklepa ugotovilo, da

pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Zato je zavrnilo pritožbo in

v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl.

ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnikov ni odločilo,

ker jih v pritožbi niso priglasili.