Appeal dismissed; employer's business reason termination was timely despite prior cost-saving plan.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Ker je tožena stranka januarja 2003 zaradi zmanjšanja stroškov

ukinila tožnikovo delovno mesto samostojnega projektanta I, je

redna odpoved PZ iz poslovnega razloga, ki je bila tožniku podana

konec januarja 2003, pravočasna, čeprav je tožena stranka že

decembra 2002 ugotavljala, da bo potreben sanacijski program

podjetja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za

ugotovitev, da je odločba tožene stranke z dne 30.1.2003 o redni

odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika nezakonita, zaradi česar se

razveljavi; zavrnilo zahtevek za razveljavitev obvestila tožene

stranke z dne 22.1.2003 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika;

zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožnik na podlagi že

sklenjene pogodbe o zaposlitvi še dalje v delovnem razmerju pri

toženi stranki, da mu delovno razmerje pri njej ne preneha s

potekom odpovednega roka v trajanju 15 dni, ki prične teči

naslednji dan po vročitvi odločbe, temveč mu še traja z vsemi

pravicami iz dela in po delu. Sodišče prve stopnje je zavrnilo

podredni zahtevek, v kolikor je tožniku med sodnim postopkom pri

toženi stranki prenehalo delovno razmerje, da ga je ta dolžna

pozvati nazaj na delovno mesto, ki ga je zasedal pred nezakonito

odpovedjo pogodbe oz. pozvati na drugo ustrezno delovno mesto, mu

za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in

izplačati pripadajoče plače po predhodnem odvodu davkov in

prispevkov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti

posamezne mesečne plače dalje do plačila ter mu vpisati

manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico in priznati vse ostale

pravice iz dela in po delu. Sodišče prve stopnje je zavrnilo

zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške

postopka. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da vsaka

stranka nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena

stranka po pravilnem postopku in iz utemeljenih razlogov

odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po

določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l.

RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl.

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št.

19/94) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da

je tožena stranka zvedela za odpoved pogodbe že pri sprejemu

sanacijskega programa v mesecu decembru 2002, konkretno pa ob

reorganizaciji družbe s sprejemom nove mikro sistemizacije, ki je

stopila v veljavo dne 1.2.2003. Takrat mu je izdala pisno odpoved

pogodbe o zaposlitvi, katere prejem je podpisal dne 4.2.2003.

Poleg tega se tudi po vsebini ne strinja z odpovednim razlogom,

saj so opravila po njegovem delu, ki jih je skupaj z njim

izvajala še sodelavka, ostala nespremenjene še naprej. Tožena

stranka jih je zaupala zunanjemu pogodbenemu partnerju. Sodišče

prve stopnje glede tega ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tako, da

razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje

v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče

pravilno razsodilo. Navaja, da je za razloge nepotrebnosti

tožnikovega dela zvedela šele v sredini meseca januarja 2003.

Celotna reorganizacija podjetja je bila izvedena zaradi

zmanjšanja stroškov poslovanja. Pri odpovedi tožnikove pogodbe so

bili spoštovani vsi predpisani zakonski roki. Zato predlaga, da

pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo

sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu izpodbijane sodbe je

ugotovilo, da vsebuje v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in

pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko

stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako

v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene

bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na

katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno

obrazloženih razlogov na tožnikove pritožbene navedbe še

odgovarja.

Po določbi 2. odst. 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.

l. RS št. 42/02) lahko delodajalec redno odpove delavcu pogodbo o

zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. Pri

individualni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga

ni potrebno upoštevati kriterijev za določitev presežnih

delavcev. Če delodajalec oceni, da je potreba po delu delavca pod

pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala, mu v skladu z določbo

1. alinee 1. odst. 88. čl. ZDR redno odpove pogodbo o zaposlitvi

iz poslovnega razloga, pri čemer mora obstoj takšnega razloga

dokazati, saj je po določbi 1. odst. 82. čl. ZDR o tem dokazno

breme na delodajalcu. Poleg tega mora delodajalec v primeru

takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi preveriti, če je možno

zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih

oz. ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oz.

prekvalificirati za drugo delo (3. odst. 88. čl. ZDR).

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka v redni

odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 30.1.2003 ugotovila

izredno visoke stroške dela na področju režijskih in proizvodnih

delavcev, zaradi česar je sprejela ukrepe za smotrnejšo in

racionalnejšo organizacijo dela ter zmanjšanje zaposlenih

delavcev. Med ostalim je ugotovila nepotrebnost dela samostojnega

projektanta I., ki ga je tožnik izvajal skupaj s sodelavko.

Opravila tega delovnega mesta je zaradi racionalizacije in

zmanjšanih stroškov predala zunanjemu izvajalcu. Z obvestilom z

dne 22.1.2003 je tožnika obvestila o nameravani redni odpovedi

pogodbe iz poslovnih razlogov, nakar mu, kot je že navedeno, z

dnem 30.1.2003 pisno odpovedala pogodbo, o čemer je bil tožnik

seznanjen dne 4.2.2003, ko je podpisal prevzem odpovedi. Tožena

stranka ni ugotovila možnosti, da bi tožnik še nadaljeval delo

bodisi pod spremenjenimi pogoji ali z ustrezno dokvalifikacijo

ali prekvalifikacijo.

Nesprejemljiva je pritožba, ki opozarja na neobstoj poslovnega

razloga, ker so pri toženi stranki še nadalje obstajale potrebe

po opravilih iz tožnikovega delovnega mesta. Po ugotovitvi

pritožbenega sodišča potrebe po določenih delih ne morejo

narekovati delodajalcu, da nadaljuje z delovnim razmerjem z

delavcem, ki takšna dela opravlja, če ugotovi, da bi bili stroški

takšnih opravil v sodelovanju z zunanjim izvajalcem manjši. Zato

je utemeljeno pričakovati odločitev delodajalca, da se bo z

namenom zmanjšanja stroškov poslovanja odločil za odpoved pogodb

delavcem na delovnih mestih z večjimi stroškovnimi obremenitvami.

Poleg tega delavec ne more pogojevati delodajalcu, ki nosi

tveganje dejavnosti gospodarske družbe, kako naj posluje oz. s

katerim delavcem bi moral izvajati delovni proces.

Neutemeljena je pritožba, da je tožena stranka pri odpovedi

tožnikove pogodbe o zaposlitvi prekoračila roke iz določbe 5.

odst. 88. čl. ZDR. Iz izvedenih dokazov je sicer razvidno, da je

tožena stranka že v mesecu decembru 2002 sprejela sanacijski

program glede poslovanja podjetja, v katerem je med ostalim

ugotovila tudi povečanje stroškov na določenih delovnih mestih.

Vendar je za presojo odločilno, da je ZDR začel veljati z dnem

1.1.2003, ki je tudi uvedel institut redne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi. Zato je pri sprejetih ekonomskih razlogih potrebno

izhajati iz dogodkov v letu 2003 in iz ugotovitev makro

organizacije tožene stranke v mesecu januarju 2003, ki je

določila ukinitev delovnega mesta samostojnega projektanta I., ki

ga je zasedal tožnik. Tožena stranka je o tem, da bo postalo

tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno,

dokončno ugotovila do dne 22.1.2003, ko je tožnika pisno

obvestila o nameravani odpovedi pogodbe. Ker mu je podala odpoved

dne 30.1.2003, ni v nobenem primeru kršila šestmesečnega

objektivnega 30 dnevnega subjektivnega roka iz navedene zakonske

določbe za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnih razlogov.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožnik poleg odpovedi

pogodbe izpodbijal tudi obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe.

Glede tega je potrebno povdariti, da pisno opozorilo samo po sebi

v ničemer ne posega v pravice in interese delavca, saj ima zgolj

namen pisne seznanitve o (kasnejši) nameravani redni odpovedi

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Odločilno je, da

lahko posega v delavčeve pravice in interese samo odpoved

pogodbe, zoper katero je po določbah ZDR zaradi ugotovitve njene

zakonitosti oz. nezakonitosti dopustno vložiti tožbo. Vsekakor pa

takšno sodno varstvo ni predpisano za pisno obvestilo, glede

katerega delavec nima zakonske podlage, da ga izpodbija v

postopku pred sodiščem.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da

uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Zato je zavrnilo

pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.

čl. ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer

tožnik v zvezi z vloženo pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z

vloženim odgovorom na pritožbo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel,

sam krije svoje pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je takšno

odlčitev sprejelo tudi glede odgovora tožene stranke, saj

delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja, kar velja

tudi v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v skladu z

določbo 2. odst. 22. čl. ZDSS nosi svoje stroške, ne glede na

izid postopka.