Appeal dismissed; employer's business reason termination was timely despite prior cost-saving plan.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court rejected the employee's challenge to the employer's termination of his contract for business reasons. Although the employer had identified cost-saving needs in December 2002, the court held that the statutory right to terminate for business reasons only arose on January 1, 2003, making the January 2003 notice timely. The court further ruled that the employee could not legally appeal the preliminary notice of termination, as only the final termination decision is actionable under labor law.
Legislator headnote
AI generatedZDR 5. odst. 88. čl.; ZPP 353. čl. An employer's decision to terminate a contract for business reasons is valid if made within the statutory period following the determination of economic necessity, and a preliminary notice of termination is not subject to judicial review.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
Ker je tožena stranka januarja 2003 zaradi zmanjšanja stroškov
ukinila tožnikovo delovno mesto samostojnega projektanta I, je
redna odpoved PZ iz poslovnega razloga, ki je bila tožniku podana
konec januarja 2003, pravočasna, čeprav je tožena stranka že
decembra 2002 ugotavljala, da bo potreben sanacijski program
podjetja.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za
ugotovitev, da je odločba tožene stranke z dne 30.1.2003 o redni
odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika nezakonita, zaradi česar se
razveljavi; zavrnilo zahtevek za razveljavitev obvestila tožene
stranke z dne 22.1.2003 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika;
zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožnik na podlagi že
sklenjene pogodbe o zaposlitvi še dalje v delovnem razmerju pri
toženi stranki, da mu delovno razmerje pri njej ne preneha s
potekom odpovednega roka v trajanju 15 dni, ki prične teči
naslednji dan po vročitvi odločbe, temveč mu še traja z vsemi
pravicami iz dela in po delu. Sodišče prve stopnje je zavrnilo
podredni zahtevek, v kolikor je tožniku med sodnim postopkom pri
toženi stranki prenehalo delovno razmerje, da ga je ta dolžna
pozvati nazaj na delovno mesto, ki ga je zasedal pred nezakonito
odpovedjo pogodbe oz. pozvati na drugo ustrezno delovno mesto, mu
za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in
izplačati pripadajoče plače po predhodnem odvodu davkov in
prispevkov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti
posamezne mesečne plače dalje do plačila ter mu vpisati
manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico in priznati vse ostale
pravice iz dela in po delu. Sodišče prve stopnje je zavrnilo
zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške
postopka. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da vsaka
stranka nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena
stranka po pravilnem postopku in iz utemeljenih razlogov
odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.
Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po
določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l.
RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl.
Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št.
19/94) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da
je tožena stranka zvedela za odpoved pogodbe že pri sprejemu
sanacijskega programa v mesecu decembru 2002, konkretno pa ob
reorganizaciji družbe s sprejemom nove mikro sistemizacije, ki je
stopila v veljavo dne 1.2.2003. Takrat mu je izdala pisno odpoved
pogodbe o zaposlitvi, katere prejem je podpisal dne 4.2.2003.
Poleg tega se tudi po vsebini ne strinja z odpovednim razlogom,
saj so opravila po njegovem delu, ki jih je skupaj z njim
izvajala še sodelavka, ostala nespremenjene še naprej. Tožena
stranka jih je zaupala zunanjemu pogodbenemu partnerju. Sodišče
prve stopnje glede tega ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.
Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi tako, da
razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje
v novo sojenje.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče
pravilno razsodilo. Navaja, da je za razloge nepotrebnosti
tožnikovega dela zvedela šele v sredini meseca januarja 2003.
Celotna reorganizacija podjetja je bila izvedena zaradi
zmanjšanja stroškov poslovanja. Pri odpovedi tožnikove pogodbe so
bili spoštovani vsi predpisani zakonski roki. Zato predlaga, da
pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo
sodišča prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega
izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve
določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.
350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu izpodbijane sodbe je
ugotovilo, da vsebuje v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in
pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko
stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako
v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene
bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na
katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.
Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno
obrazloženih razlogov na tožnikove pritožbene navedbe še
odgovarja.
Po določbi 2. odst. 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.
l. RS št. 42/02) lahko delodajalec redno odpove delavcu pogodbo o
zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. Pri
individualni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga
ni potrebno upoštevati kriterijev za določitev presežnih
delavcev. Če delodajalec oceni, da je potreba po delu delavca pod
pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala, mu v skladu z določbo
1. alinee 1. odst. 88. čl. ZDR redno odpove pogodbo o zaposlitvi
iz poslovnega razloga, pri čemer mora obstoj takšnega razloga
dokazati, saj je po določbi 1. odst. 82. čl. ZDR o tem dokazno
breme na delodajalcu. Poleg tega mora delodajalec v primeru
takšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi preveriti, če je možno
zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih
oz. ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oz.
prekvalificirati za drugo delo (3. odst. 88. čl. ZDR).
Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka v redni
odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 30.1.2003 ugotovila
izredno visoke stroške dela na področju režijskih in proizvodnih
delavcev, zaradi česar je sprejela ukrepe za smotrnejšo in
racionalnejšo organizacijo dela ter zmanjšanje zaposlenih
delavcev. Med ostalim je ugotovila nepotrebnost dela samostojnega
projektanta I., ki ga je tožnik izvajal skupaj s sodelavko.
Opravila tega delovnega mesta je zaradi racionalizacije in
zmanjšanih stroškov predala zunanjemu izvajalcu. Z obvestilom z
dne 22.1.2003 je tožnika obvestila o nameravani redni odpovedi
pogodbe iz poslovnih razlogov, nakar mu, kot je že navedeno, z
dnem 30.1.2003 pisno odpovedala pogodbo, o čemer je bil tožnik
seznanjen dne 4.2.2003, ko je podpisal prevzem odpovedi. Tožena
stranka ni ugotovila možnosti, da bi tožnik še nadaljeval delo
bodisi pod spremenjenimi pogoji ali z ustrezno dokvalifikacijo
ali prekvalifikacijo.
Nesprejemljiva je pritožba, ki opozarja na neobstoj poslovnega
razloga, ker so pri toženi stranki še nadalje obstajale potrebe
po opravilih iz tožnikovega delovnega mesta. Po ugotovitvi
pritožbenega sodišča potrebe po določenih delih ne morejo
narekovati delodajalcu, da nadaljuje z delovnim razmerjem z
delavcem, ki takšna dela opravlja, če ugotovi, da bi bili stroški
takšnih opravil v sodelovanju z zunanjim izvajalcem manjši. Zato
je utemeljeno pričakovati odločitev delodajalca, da se bo z
namenom zmanjšanja stroškov poslovanja odločil za odpoved pogodb
delavcem na delovnih mestih z večjimi stroškovnimi obremenitvami.
Poleg tega delavec ne more pogojevati delodajalcu, ki nosi
tveganje dejavnosti gospodarske družbe, kako naj posluje oz. s
katerim delavcem bi moral izvajati delovni proces.
Neutemeljena je pritožba, da je tožena stranka pri odpovedi
tožnikove pogodbe o zaposlitvi prekoračila roke iz določbe 5.
odst. 88. čl. ZDR. Iz izvedenih dokazov je sicer razvidno, da je
tožena stranka že v mesecu decembru 2002 sprejela sanacijski
program glede poslovanja podjetja, v katerem je med ostalim
ugotovila tudi povečanje stroškov na določenih delovnih mestih.
Vendar je za presojo odločilno, da je ZDR začel veljati z dnem
1.1.2003, ki je tudi uvedel institut redne odpovedi pogodbe o
zaposlitvi. Zato je pri sprejetih ekonomskih razlogih potrebno
izhajati iz dogodkov v letu 2003 in iz ugotovitev makro
organizacije tožene stranke v mesecu januarju 2003, ki je
določila ukinitev delovnega mesta samostojnega projektanta I., ki
ga je zasedal tožnik. Tožena stranka je o tem, da bo postalo
tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno,
dokončno ugotovila do dne 22.1.2003, ko je tožnika pisno
obvestila o nameravani odpovedi pogodbe. Ker mu je podala odpoved
dne 30.1.2003, ni v nobenem primeru kršila šestmesečnega
objektivnega 30 dnevnega subjektivnega roka iz navedene zakonske
določbe za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz
poslovnih razlogov.
Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožnik poleg odpovedi
pogodbe izpodbijal tudi obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe.
Glede tega je potrebno povdariti, da pisno opozorilo samo po sebi
v ničemer ne posega v pravice in interese delavca, saj ima zgolj
namen pisne seznanitve o (kasnejši) nameravani redni odpovedi
pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Odločilno je, da
lahko posega v delavčeve pravice in interese samo odpoved
pogodbe, zoper katero je po določbah ZDR zaradi ugotovitve njene
zakonitosti oz. nezakonitosti dopustno vložiti tožbo. Vsekakor pa
takšno sodno varstvo ni predpisano za pisno obvestilo, glede
katerega delavec nima zakonske podlage, da ga izpodbija v
postopku pred sodiščem.
Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da
uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Zato je zavrnilo
pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.
čl. ZPP).
Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer
tožnik v zvezi z vloženo pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z
vloženim odgovorom na pritožbo. Ker tožnik s pritožbo ni uspel,
sam krije svoje pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je takšno
odlčitev sprejelo tudi glede odgovora tožene stranke, saj
delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja, kar velja
tudi v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v skladu z
določbo 2. odst. 22. čl. ZDSS nosi svoje stroške, ne glede na
izid postopka.