Appeal dismissed; union member denied union trustee allowance due to lack of formal appointment proof.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Iz statuta sindikata tožene stranke ne izhaja, da imajo člani

izvršilnega odbora in sekterar sindikata hkrati tudi funkcijo

sindikalnih zaupnikov. Zato je zahtevk za plačilo dodatka za

opravljanje funkcije sindikalnega zaupnika, ki ga tožnik zahteval

za obdobje, v katerem je bil član izvršilnega odbora sindikata

oz. sekretar sindikata, pravilno zavrnjen, saj tožnik ni dokazal,

da je bil s strani sindikata imenovan ali izvoljen za

sindikalnega zaupnika. Volitev in imenovanja sindikalnega

zaupnika ne more nadomestiti dopis sindikata, naslovljen na

delodajalca, v katerem sindikat sporoča imena sindikalnih

zaupnikov, med katerimi je naveden tudi tožnik.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da

je tožena stranka dolžna tožniku za čas od meseca julija 1998 do

novembra 2004 plačati dodatek za opravljanje funkcije

sindikalnega zaupnika in sicer v vsakokratnih mesečnih zneskih,

razvidnih iz izreka sodbe ter od bruto zneskov odvesti ustrezne

davke in prispevke pristojnim organom. Sodišče prve stopnje je v

skladu z uspehom v sporu odločilo, da je tožnik dolžan toženi

stranki povrniti stroške postopka v znesku 255.349,74 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila,

dočim tožnik sam trpi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da

tožnik v spornem času ni imel statusa sindikalnega zaupnika,

zaradi katerega bi bil upravičen do prejemanja ustreznega

dodatka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po

določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l.

RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04)

uporablja tudi v sporih pred delovnimi in socialnimi sodišči.

Navaja, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do

dopisov in obvestil, ki jih je na vodstvo tožene stranke naslovil

predsednik Sindikata voznikov iz katerih izhaja, kdo vse je imel

status sindikalnega zaupnika. Sodišče je dalo prevelik pomen

izpovedbama obeh direktorjev tožene stranke. Res je bil statut

sindikata glede opredelitve sindikalnih zaupnikov pomanjkljiv.

Vendar bi moralo sodišče njegove določbe razlagati širše.

Sindikat je pri svojem delu avtonomen. Tožena stranka bi morala

upoštevati seznam sindikalnih zaupnikov. Način njihovega

imenovanja ni bistven in glede tega ni bilo potrebno izdajati

nikakršne odločbe. Gre za avtonomno pravico sindikata, v katero

ne more nihče posegati. Zgolj v njegovi pristojnosti je, koga bo

imenoval za sindikalnega zaupnika. Tožnik je navedel, da je bil v

okviru sindikata demokratično izvoljen in imenovan za

sindikalnega predstavnika delavcev. Po funkciji je sedaj v

matični organizaciji sekretar. V takšni vlogi opravlja tudi druge

zadolžitve v korist delavcev. Prepričan je, da njegov sindikat

glede na velikost in število članov ne more imeti le enega

zaupnika. Izvolitev in delovanje sindikalnih zaupnikov primerja z

vlado, ki jo izvolijo državljani z namenom, da predstavlja

njihove interese. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni

sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno,

da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče

pravilno razsodilo. Pravno varstvo lahko uživa le tisti zaupnik,

ki je s strani sindikata izrecno izvoljen v to funckijo. Tožnik v

sporu tega ni dokazal. Tudi ne dejanske vloge v odnosu

komuniciranja z vodstvom tožene stranke. Zato predlaga, da

pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo

sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje

izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in

pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko

stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako

v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene

bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na

katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno

obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na pritožbene navedbe

tožnika še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil tožnik ob ustanovitvi

Sindikata voznikov v mesecu aprilu 1998 imenovan za člana

izvršilnega organa sindikata s tem, da ga je izvršilni organ na

volitvah dne 14.9.1998 izvolil za namestnika predsednika

sindikata. V nadaljevanju je bil na volitvah v letu 2002 izvoljen

za sekretarja sindikata za obdobje petih let. Vsi člani

izvršilnega organa in sekretar sindikata, vključno s tožnikom, so

se hkrati ob izvoljeni funkciji določili tudi za sindikalne

zaupnike, kar izhaja iz obvestila predsednika sindikata z dne

17.4.1998 upravi tožene stranke.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča iz najvišjega akta, to je

Statuta Sindikata voznikov LPP (v nadaljevanju: statut) ne

izhaja, da imajo člani izvršilnega organa in sekretar sindikata

hkrati funkcijo sindikalnih zaupnikov. V IV. poglavju statuta, s

katerim je opredeljena notranja organiziranost in metode

delovanja sindikata, je določeno, da ima vsaka organizacijska

oblika svojega sindikalnega zaupnika in nadalje opredeljene

pristojnosti sindikalnih zaupnikov (14. čl.). Vendar v določbah

statuta ni predpisano konkretno število sindikalnih zaupnikov ali

določene vsaj tiste organizacijske oblike, ki bi jih pokrival

posamezni sindikalni zaupnik.

Tudi v Podjetniški kolektivni pogodbi (v nadaljevanju: PKP) ni

predpisano kolikšno število sindikalnih zaupnikov ima tožnikov

sindikat. Sicer je v 60. čl. PKP opredeljeno, da ima vsak

sindikat enega ali več sindikalnih zaupnikov, in da si pridobi

sindikalni zaupnik status pooblaščenega predstavnika delavcev z

dnem, ko je glavni direktor obveščen o njegovi izvolitvi ter

nadalje v 74. čl. PKP določeno nadomestilo sindikalnemu zaupniku.

Kaj več pa ni določeno, čeprav bi, najmanj kar je, moral biti v

statutu predpisan način imenovanja sindikalnih zaupnikov in

njihovo število ter v nadaljevanju s PKP določeno konkretno

število sindikalnih zaupnikov, ki bi nasproti toženi stranki

zastopali interese članov sindikata.

Pritožbeno sodišče se nadalje sklicuje na določbo 3. odst. 40.

čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd,

Ur. l. RS, št. 40/97), po kateri določi sindikat število

sindikalnih zaupnikov pri delodajalcu v skladu s svojim statutom

ter s pogodbo o zagotavljanju materialnih pogojev za sindikalno

delo. Da mora sindikat izmed svojih članov imenovati ali izvoliti

sindikalnega zaupnika, je predpisano tudi z določbo 1. odst. 208.

čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/02). V

primeru, da sindikat ne imenuje ali izvoli sindikalnega zaupnika,

zastopa člane predsednik sindikata. Tudi Konvencija MOD št. 135 o

varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju

(Mednarodne konvencije, Ur. l. SFRJ št. 14/82) označuje tiste

delavske predstavnike, ki imajo takšen status po državnih organih

ali v praksi (3. čl.).

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnik v postopku pred

sodiščem prve stopnje v skladu s trditvenim bremenom ni dokazal,

da bi bil v obdobju od leta 1998 do 2004 s strani sindikata

imenovan ali izvoljen za sindikalnega zaupnika, ki bi zastopal

katero od njegovih organizacijskih oblik, kot je to predpisano z

določbo 14. čl. statuta. V tej zvezi zgolj navedbe imen

sindikalnih zaupnikov iz dopisov upravi tožene stranke z dne

17.4.1998 in 23.9.1998, ki jih je povzel izvršilni organ izmed

svojih članov, ne more nadomestiti postopka imenovanja in

izvolitve sindikalnih zaupnikov, kot je to predvideno v določbah

SKPgd in ZDR. Navedeno dejstvo je za presojo odločilnega pomena,

kot nadalje dejstvo, da bi moralo biti v spornem obdobju že s

pogodbo o zagotavljanju materialnih pogojev za sindikalno delo

pri toženi stranki dogovorjeno konkretno število sindikalnih

zaupnikov, ki bi bili upravičeni do pripadajočega dodatka iz 74.

čl. PKP. Sodišče prve stopnje je v skladu s tako ugotovljenimi

razlogi pravilno odločilo, da tožnik v spornem času, ko je bil

član izvršilnega organa in sekretar Sindikata voznikov ni

upravičen do zahtevanega dodatka iz naslova opravljanja funkcije

sindikalnega zaupnika.

Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v

obrazložitvi sodbe ni izrecno opredelilo, in ki se nanašajo na

sindikalno avtonomijo, primerjavo sindikata z vlado ter na

razlago mednarodnih konvencij, pa niso pomembni oz. ne vplivajo

na drugačno sodno presojo (1. odst. 360. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da

uveljavljani pritožbeni razlogi tožnika niso utemeljeni. Zato je

zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

(353. čl. ZPP).

Tožena stranka je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasila

stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njen odgovor ni v

ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato odločilo, da

sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v

zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).