Appeal dismissed; employer's failure to inform workers of unemployment benefits consequences voids termination agreement.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Čeprav določba o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi

sporazumne razveljavitve PZ pri uveljavljanju pravic iz naslova

zavarovanja za primer brezposelnosti (1. odstavek 79. člena ZDR),

predstavlja bistveno sestavino sporazumne razveljavitve PZ,

izostanek te določbe ne povzroči neveljavnosti sporazuma, saj je

takšna sankcija predvidena le za pomankanje pisne oblike

sporazuma (2. odstavek 79. člena ZDR).

Delavci so bili v zmoti o bistvenem elementu sporazuma o

razveljavitvi PZ, saj sporazum ne vsebuje določbe o posledicah

sklenitve sporazuma za delavce, niti o tem niso bili ustno

poučeni. Zmota je bila opravičljiva, saj delavcem ni mogoče

očitati, da pri sklepanju sporazuma niso ravnali s skrbnostjo, ki

se zahteva v pravnem prometu, ker jih je bil delodajalec dolžan

poučiti o posledicah, ki jim bodo nastale na področju

uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja za primer

brezposelnosti. Zato so bili sporazumi o razveljavitvi PZ ob

upoštevanju splošnih pravil civilnega prava (1. odstavek 11.

člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 46. člena OZ) pravilno

razveljavljeni.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s 1. točko izreka izpodbijane sodbe

razveljavilo sporazume o razveljavitvi pogodb o zaposlitvi,

sklenjene dne 18.8.2004 med tožniki in toženo stranko, in

ugotovilo, da tožnikom na podlagi navedenih sporazumov delovno

razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še vedno traja. V

2. točki izreka je naložilo toženi stranki, naj tožnike pozove

nazaj na delo, jim za ves čas, ko niso delali, prizna in plača

vse pravice iz delovnega razmerja in povrne stroške postopka v

višini 125.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne

17.3.2005 dalje.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem

pa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožila

tožena stranka in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev

zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi je

navedla, da je zmoten zaključek v izpodbijani sodbi, da tožniki

niso bili predhodno poučeni o posledicah sporazumnega prenehanja

delovnega razmerja - sodišče prve stopnje se je pri tem povsem

oprlo na njihove izpovedbe, ni pa upoštevalo izpovedb direktorjev

tožene stranke. Tožniki so na naroku za glavno obravnavo sicer

res enotno povedali, da o posledicah prenehanja delovnega

razmerja pred podpisom izpodbijanih sporazumov niso bili poučeni,

vendar gre za neresnične izjave. Iz izjav je razvidno, da so se

jih tožniki naučili, izrazi, ki jih uporabljajo, tudi ne tvorijo

del njihovega siceršnjega izrazoslovja. Poleg tega so svoje

izjave tekom postopka spreminjali. Sodišče prve stopnje bi moralo

to upoštevati in večjo težo pripisati izjavam tedanje direktorice

I. T. in sedanjega direktorja Ž. R.. Nadalje je tožena stranka

predlagala izvedbo novega dokaza z zaslišanjem priče Z. B., ki je

navedenega dne delal na bencinskem servisu. Ob tem je pojasnila,

da jo je ta šele po prejemu izpodbijane sodbe seznanil z

dejstvom, da je po razgovoru o prenehanju delovnega razmerja

prišel do njega tožnik D. R. in povedal, da ve za posledice, ki

sledijo sporazumnemu prenehanju delovnega razmerja. Tožena

stranka za njun pogovor pred tem ni vedela, zato v postopku pred

sodiščem prve stopnje tega dokaza ni predlagala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z 2.

odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št.

36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno

uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da

sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po

uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko

stanje ter da je sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi

zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz izpodbijane

sodbe, prav tako nima pomislekov v pravilnost same dokazne ocene

izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je kot podlago za

odločitev upoštevalo 1. odstavek 79. člena Zakona o delovnih

razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR), ki določa,

da je moč pogodbo o zaposlitvi razveljaviti le s pisnim

sporazumom, ki mora vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo

za delavca pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za

primer brezposelnosti. Ugotovilo je, da je zakonska zahteva glede

obličnosti le delno spoštovana, saj v Sporazumih o razveljavitvi

pogodbe o zaposlitvi z dne 18.8.2004 (priloge A7, A8 in A9)

manjka zgoraj opisana določba o posledicah, ki nastanejo za

delavce. Glede dejstva, da tožniki o tem, da po prenehanju

delovnega razmerja niso upravičeni do nadomestila za primer

brezposelnosti, niso bili niti ustno poučeni, se je sodišče prve

stopnje po zaslišanju prič postavilo na stališče, da tožena

stranka te svoje obveznosti ni izpolnila. Pritožbeno sodišče v

takšno dokazno presojo ne dvomi in šteje pritožbene navedbe

tožene stranke, da so tožniki o izostanku opozorila lažno

pričali, za neutemeljene. V izpodbijani sodbi so namreč navedeni

izčrpni razlogi, zaradi katerih jim je sodišče prve stopnje

verjelo; poleg tega je tudi navedlo, da je bila tožena stranka

tista, ki je bila dolžna dokazati, da jih je poučila o posledicah

podpisa sporazuma o razveljavitvi pogodb o zaposlitvi, zato je

potrebno v dvomu odločiti v njeno škodo.

Določba o posledicah za delavce v sporazumu o razveljavitvi

pogodbe o zaposlitvi sicer po 1. odstavku 79. člena ZDR

predstavlja bistveno sestavino, vendar njen izostanek ne povzroči

neveljavnosti sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi v

celoti, saj je takšna sankcija v 2. odstavku citiranega člena

izrečno predvidena le za pomanjkanje pisne oblike. Izpodbijani

sporazumi z dne 18.8.2004 tako niso neveljavni že s tem, ker ne

vsebujejo določbe o posledicah, ki so za tožnike nastale na

področju uveljavljanja pravic iz naslova brezposelnosti.

Nadalje je zato potrebno sklenjene sporazume o razveljavitvi

pogodb o zaposlitvi presoditi v luči splošnih pravil civilnega

prava, ki se po določbi 1. odstavka 11. člena ZDR smiselno

uporabljajo glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih

vprašanj pogodbe o zaposlitvi, če ni z ZDR ali drugim zakonom

drugače določeno. Tako mora biti po 2. odstavku 18. člena

Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01; v nadaljevanju OZ)

izjava za sklenitev pogodbe (torej sporazuma o razveljavitvi

pogodbe o zaposlitvi) svobodna in resna, torej prosta napak.

Napake volje so nadalje urejene v 45. do 50. členu OZ. Glede tega

pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, ki

je na podlagi določbe 46. člena OZ presodilo, da so bili tožniki

v zmoti o bistvenem elementu sporazuma o razveljavitvi pogodbe o

zaposlitvi, ker ta ne vsebuje določbe o posledicah za delavce in

ker ob podpisu niso bili niti ustno poučeni. Bili so torej v

zmoti o bistvenem elementu sporazuma o razveljavitvi pogodbe o

zaposlitvi, takšna zmota pa je bila bistvena (saj v primeru, ko

bi bili seznanjeni s posledicami, ne bi pristali na sporazumno

razveljavitev pogodb o zaposlitvi) in opravičljiva (tožena

stranka jih je bila namreč dolžna poučiti o posledicah, ki jim

bodo nastale na področju uveljavljanja pravic iz naslova

zavarovanja za primer brezposelnosti zaradi sporazumne

razveljavitve pogodb o zaposlitvi), je sodišče prve stopnje z

izpodbijano sodbo pravilno razveljavilo Sporazume o razveljavitvi

pogodbe o zaposlitvi z dne 18.8.2004. Nadalje je utemeljeno

ugodilo delu tožbenega zahtevka tožnikov, ki se glasi na poziv

nazaj na delo, ter priznanje in plačilo pravic iz delovnega

razmerja za čas, ko niso delali.

Glede dokaznega predloga z zaslišanjem priče Z. B., ki ga je

tožena stranka podala v pritožbi, pritožbeno sodišče ugotavlja,

da je bil ta že zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne

11.3.2005. Navedbam tožene stranke, da njegovega zaslišanja pred

tem ni predlagala, ker ni vedela, da bi lahko karkoli izpovedal

glede poučenosti tožnikov o pravici do nadomestila za

brezposelnost, pritožbeno sodišče ne sledi. Iz njegove izpovedbe,

dane pred sodiščem prve stopnje, namreč izhaja, da je v času, ko

so tožniki podpisali sporazume o razveljavitvi pogodbe o

zaposlitvi, koristili letni dopust, zato o tem ne ve ničesar.

Ker tako niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi,

niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot

neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje

(353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka

165. člena ZPP. Ker tožena stranka v pritoženem postopku ni

uspela, sama krije svoje stroške, ki so ji nastali v zvezi s

pritožbo.