Appeal dismissed; employee denied right to defense without prior written accusation under Labor Law.

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep

sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ni moč šteti, da je bil delavcu v postopku izredne odpovedi PZ

omogočen zagovor v smislu 2. odstavka 83. člena ZDR, čeprav je

bil pred podajo odpovedi opravljen razgovor med njim in

delodajalcem, če delavcu ni bilo predhodno vročeno vabilo na

zagovor s pisno obdolžitvijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o

izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15.12.2003 ter

odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse

pravice iz dela, vključno s plačilom plače, kakršno bi prejel, če

bi delal, od teh plač odvesti davke in prispevke, tožniku pa

izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za

čas od dne 16.12.2003 do dne 31.7.2004. S posebnim sklepom pa je

plačilo stroškov postopka naložilo toženi stranki.

Zoper navedeno sodbo se v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov

pritožuje tožena stranka, predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo

tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev v

nov postopek pred sodišče prve stopnje. V pritožbi izpodbija

predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje, pri čemer navaja, da

je napačno presodilo pričanje Č. M., V. F. in O. M.. Prvi dve

navedeni priči sta namreč povedali o očitanem ravnanju tožnika

kot kršitvi prepovedi škodljivega ravnanja, vendar v izpodbijani

sodbi to ni upoštevano. Prav tako je sodišče prve stopnje povsem

sledilo izpovedbi tožnika glede postopka izredne odpovedi pogodbe

o zaposlitvi ter pri tem prezrlo dejstvo, da iz zaslišanja priče

Oberski izhaja nekaj popolnoma drugega (priča O. ni bila povsem

prepričana, da je šele ona tožniku izročila sklep o izredni

odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nadalje tudi ni potrdila dejstva,

da mu je hkrati posredovala tudi izvod vabila na zagovor). Brez

podlage v razlogih za prenehanje delovnega razmerja v sklepu o

izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje

ugotavljalo, ali želi tožnik prodati firmo tožene stranke, kar mu

ni bilo nikoli očitano. Nadalje ni ocenilo dokazne vrednosti

predloženega zapisnika z zagovora tožnika; glede vročitve vabila

na zagovor, sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi te

koriščenja dopusta s strani tožnika pa je sprejelo povsem

protispisne zaključke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v

mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno

z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS,

št. 36/04 - UPB2 - v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo

na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8.,

11., 12. in 14. točke 2. odstavka 399. člena ZPP ter na pravilno

uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da

sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po

uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko

stanje ter da je sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Ob presoji izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

že sodišče prve stopnje skladno z določilom odstavka 110. člena

Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 - v

nadaljevanju ZDR) pravilno ugotovilo, da lahko delodajalec

izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu le v primeru obstoja

enega izmed zakonsko določenih razlogov iz 1. odstavka 111. člena

ZDR, ter da mora biti razlog take narave, da z delovnim razmerjem

ni moč nadaljevati do izteka odpovednega roka. Utemeljen razlog,

ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazuje tista

stranka, ki podaja odpoved (2. odstavek 82. člena ZDR). V

konkretnem primeru je torej dokazno breme bilo na toženi stranki,

ki po zaključkih sodišča prve stopnje ni dokazala, da je podan

očitani razlog - naklepoma ali iz hude malomarnosti storjena

hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega

razmerja iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. S takšnim

stališčem soglaša tudi pritožbeno sodišče in ugotavlja, da so

pritožbene navedbe glede napačne presoje dokazov neutemeljene. Iz

dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnik škodljivo ravnal

napram toženi stranki storil. V izpodbijani sodbi je pravilna

ugotovitev, da nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila očitkov

iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (na primer zatrjevanega

dejstva, da naj bi po navedbah tožene stranke njenega konkurenta

klicala oseba z imenom G., ki jo je kot kupca salona tožene

stranke tja usmeril tožnik, ni potrdila nobena priča). Ob tem

pritožbeno sodišče dodaja, da je tožniku kot razlog za izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi poleg zatrjevanega moralnega

škodovanja toženi stranki očitana tudi povzročitev materialne

škode, v zvezi s tem pa tožena stranka pred sodiščem ni navajala

nobenih dejstev niti predložila dokazov. Glede na to, tudi ta

razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil podan, obe

ravnanji tožnika pa naj bi po vsebini izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi pomenili hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti

iz delovnega razmerja po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. O

zatrjevani povzročitvi materialne škode je sicer pavšalno

izpovedala priča Č. M., kar je v obrazložitvi izpodbijane sodbe

ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar izvedeni dokazi ne

nudijo opore ugotovitvi, da je tožena stranka zaradi kršitve

pogodbene obveznosti tožnika utrpela materialno škodo.

Prav tako so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o postopku

izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka namreč ni

uspela dokazati, da bi tožniku vročila listino z oznako "Pisno

opozorilo o možnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z

vabilom na zagovor" (priloga A4), niti ni dokazala vročitve

izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 18.12.2003. Držijo

sicer pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje v

izpodbijani sodbi ni izrecno opredelilo do predloženega zapisnika

z zagovora tožnika, vendar to na pravilnost odločitve v

izpodbijani sodbi nima vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč

ugotovilo, da dejstvo, da se je tožnik s toženo stranko dne

5.12.2003 pogovarjal, še ne pomeni, da mu je bil omogočen

zagovor, kot ga opredeljuje 2. odstavek 83. člena ZDR v zvezi z

177. členom istega zakona. V postopku pred sodiščem prve stopnje

ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik pred pogovorom dne 5.12.2003

prejel pisno opozorilo z dne 2.12.2003 (A4), ki po svoji vsebini

predstavlja pisno obdolžitev, kot jo v postopku pred izredno

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi opredeljuje 1. odstavek 177. člena

ZDR. Brez vročitve pisne obdolžitve pa delavec pravice do

zagovora ne more uspešno uveljaviti.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je v

izpodbijani sodbi odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi pravilna in zakonita ter da je sodišče prve

stopnje ugotovljena dejstva dovolj izčrpno obrazložilo, da je

sodbo moč preizkusiti. Povsem pravilna je zato ugotovitev, da

tožena stranka kot delodajalec ni dokazala, da je bil v

konkretnem primeru podan očitani zakonsko določeni razlog za

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je celoten postopek

izredne odpovedi izpeljala v skladu z določili ZDR.

S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnikovemu tožbenemu zahtevku

ugodilo, je pravilno odločilo tudi, da je tožena stranka dolžna

plačati tožniku stroške postopka. Ob tem pritožbeno sodišče še

dodaja, da bi moralo sodišče prve stopnje po 4. odstavku 163.

člena ZPP tudi o stroških postopka odločiti s sodbo, ne pa o tem

izdati poseben sklep.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti,

na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo

potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in

potrditi izpodbijano sodbo in sklep (353. člen ZPP).

O stroških postopka pritožnice pritožbeno sodišče ni odločalo,

ker le-ti niso bili priglašeni.