Appeal dismissed; employer's disciplinary body appointment invalid due to missing identity between charges and sanction.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča

prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Župan občine je pristojen za imenovanje disciplinske komisije.

Čeprav 33. člen Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) določa, da

občinski svet imenuje in razrešuje člane komisij in odborov

občinskega sveta, to velja le za delovna telesa občinskega sveta

in ne za komisijo, ki na drugi stopnji odloča o pravicah in

obveznosti delavcev iz delovnega razmerja. V tem primeru je

potrebno uporabiti določbo 46. člena ZDDO, ki določa, da člane te

komisije imenuje vlada, v občini pa ima z vlado primerjiv položaj

župan kot izvršilni organ občine.

Če med dejanji v disciplinski obtožbi in med dejanji, za

katera je delavec spoznan za odgovornega, ni podana

objektivna in subjektivna ideniteta, je odločba disciplinskaga

organa oz. izrečena disciplinska sankcija nezakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je pod točko I. izreka izpodbijane sodbe

razveljavilo sklep Mestne občine X. (v nadaljevanju MOX), št.

181-1/2002 z dne 24.10.2002 o prenehanju delovnega razmerja

tožnika in sklep disciplinske komisije tožene stranke, št.

181-1/2002-10 z dne 4.12.2002, s katerim je bil tožnikov ugovor

zavrnjen. Nadalje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri

toženi stranki ni prenehalo dne 6.12.2002 in mu še vedno traja z

vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, zaradi

česar ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu za čas od

dne 6.12.2002 do vrnitve na delo vpisati delovno dobo v delovno

knjižico, obračunati in izplačati pripadajočo plačo, kot bi jo

prejemal, če bi delal ter odvesti vse davke in prispevke, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečno zapadlih

zneskov v plačilo. Pod točko II. izreka je zavrnilo del tožbenega

zahtevka tožnika za izplačilo odškodnine v višini 6,000.000,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.2002 dalje, pod

točko III. izreka pa odločilo, da krije vsaka stranka svoje

stroške postopka.

Zoper točki I. in III. izreka navedene sodbe se je iz vseh

pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka ter predlagala

spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožnikovega

tožbenega zahtevka v celoti. V pritožbi je najprej ugovarjala

načinu vodenja postopka pred sodiščem prve stopnje, ki je v

konkretnem individualnem delovnem sporu obsežno ugotavljalo

dejansko stanje ter zaslišalo številne priče, nato pa delno

ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika iz formalnih razlogov. Glede

vročitve zahteve za začetek disciplinskega postopka je navedla,

da je tožnik sam izpovedal, da je bil seznanjen tako z začetkom

disciplinskega postopka kot z očitanimi kršitvami, dodatnih

navedb pa tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni podala,

ker se to vprašanje ni postavilo kot sporno. Nadalje je

spodbijala presojo pobude oziroma zahtevka za uvedbo

disciplinskega postopka z dne 27.6.2002 in zahteve za ukrepanje z

dne 1.7.2002, kajti sodišče prve stopnje je pri odločanju prezrlo

listino v prilogi pod B36 z naslovom "Dopolnitev zahtevka" z dne

24.7.2002, v kateri je predhodna vloga inšpektorice (z dne

1.7.2002) izrečno označena kot zahteva za uvedbo disciplinskega

postopka. O sestavi disciplinske komisije je navedla, da ne gre

za komisijo kot delovno telo občinskega sveta, ki bi jo ta

imenoval, pač pa je pristojnost za imenovanje članov disciplinske

komisije podeljena županu, ki je vodja občinske uprave in ima v

lokalni skupnosti primerljiv položaj z vlado na državnem nivoju.

Poleg tega iz dokaznega postopka izhaja subjektivni element

očitane disciplinske kršitve tožnika, namreč njegov namen, da si

z kampanjskim delom pridobi več prostega časa. Sicer pa bi

sodišče prve stopnje moralo očitano ravnanje tožnika drugače

pravno kvalificirati, saj ni vezano na pravno presojo

disciplinskih organov tožene stranke. V zahtevi za začetek

disciplinskega postopka z dne 1.7.2002 je bila tožniku očitana

tudi zloraba položaja in prekoračitev pooblastil, o tem pa

izpodbijana sodba nima razlogov.

Tožnik je na pritožbo podal najprej laičen odgovor, nato pa še po

pooblaščencu. Sam je navedel, da pobude z dne 27.6.2002 in

predloga z dne 1.7.2002 ni moč šteti za zahtevo za začetek

disciplinskega postopka, v katerem tožnik niti ni bil zaslišan

niti ni bil sestavljen ustrezen zapisnik. Poleg tega tožena

stranka o disciplinskem postopku ni obvestila sindikata ter je

napačno datirala odločbo disciplinske komisije, v kateri je

naveden dan 3.12.2002, seja pa je potekala dne 4.12.2004, kar

kaže na montirani proces. Po pooblaščencu v odgovoru na pritožbo

z dne 30.3.2005 pa je navedel, da je s tem, ko je ugovarjal zoper

odločbi tožene stranke o izrečenem disciplinskem ukrepu,

spodbijal tako formalno kot materialno pravilnost le-teh. Nadalje

mu sama očitana disciplinska kršitev ni bila dokazana, saj

pritožbe zoper domnevno nezakonito izdane plačilne naloge niso

bile rešene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah

razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z

določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.

l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti

pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na

pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je

ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je na pravilno

ugotovljeno dejansko stanje sicer delno zmotno uporabilo

materialno pravo, vendar to ni vplivalo na odločitev o

utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika.

Zmoten je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da županja

tožene stranke ni imela pristojnosti za imenovanje disciplinske

komisije, ker je to v pristojnosti občinskega sveta. Res je

sicer, da občinski svet po določilu 33. člena Zakona o lokalni

samoupravi (Ur. l. RS, št. 72/93 in naslednji; v nadaljevanju

ZLS) imenuje in razrešuje člane nadzornega sveta ter člane

komisij in odborov občinskega sveta, vendar gre v tem primeru za

njegova delovna telesa in ne za komisije, ki bi odločale o

pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja na drugi stopnji.

Kot pravno podlago je zato potrebno vzeti določilo 46. člena

Zakon o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS, št. 15/90 in

naslednji; v nadaljevanju ZDDO), ki določa, da člane navedene

komisije imenuje vlada. V lokalni skupnosti pa ima primerljiv

položaj z vlado župan, ki je izvršni organ občine in po 2.

odstavku 49. člena ZLS usmerja in nadzoruje delo občinske uprave,

zaradi česar je pristojen za imenovanje članov disciplinske

komisije, ki v disciplinskem postopku odloča o ugovorih zoper

odločbe prestojnika. Ta njegova pristojnost sicer ni izrečno

navedena v 51. členu Statuta Mestne občine X. (Ur. l. RS, št.

26/01 in 28/01), vendar je iz preostalih nalog župana moč

ugotoviti, da njegov položaj v občini ustreza položaju vlade na

državnem nivoju.

Ugotovitev, da je bila županja tožene stranke pristojna za

imenovanje disciplinske komisije, pa ne vpliva na pravilnost

izpodbijane sodbe, kajti sodišče prve stopnje je pravilno

zaključilo, da tožena stranka v obeh aktih, ki jih je štela za

zahtevo za začetek disciplinskega postopka proti tožniku

("Zahteva za ukrepanje" z dne 1.7.2002 - priloga A14 in

"Dopolnitev zahtevka" z dne 24.7.2002 - B36) ni ustrezno

vsebinsko, časovno in pravno opredelila očitanih kršitev, kar je

pomembno ne le zaradi individualizacije dejanja, temveč so na

očitane storitve vezane tudi druge pravne posledice (nadaljevanje

in ponavljanje kršitev, zastaranje, načelo "ne bis in idem",

zagotavljanje učinkovite obrambe). Ob tem pritožbeno sodišče še

dodaja, da ne držijo navedbe tožene stranke v pritožbi, da je v

"Dopolnitvi zahtevka" (B36) "Zahteva za ukrepanje" (A14) izrecno

opredeljena kot zahteva za začetek disciplinskega postopka, saj

tega iz nje ni moč razbrati.

Nadalje pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve

stopnje, da je očitano ravnanje tožnika določno opredeljeno le v

aktu z naslovom "Zahtevek za uvedbo disciplinskega postopka" z

dne 27.6.2002 (priloga A13) in bi ga bilo moč po vsebini šteti za

zahtevo za začetek disciplinskega postopka. Vendar je omenjeni

akt v konkretnem individualnem delovnem sporu predstavlja pobudo,

na podlagi katere je morala oseba, pristojna za začetek postopka

(inšpektorica) vložiti ustrezno zahtevo za začetek disciplinskega

postopka. Na takšen pomen omenjenega akta kaže tudi dejstvo, da

ni bil naslovljen na predstojnika tožene stranke, ki po določilu

47. člena Zakona o delavcih v državnih organih (Ur. l. RS; št.

15/90 in nadaljnji) odloča o disciplinski odgovornosti kot organ

prve stopnje, marveč na inšpektorico B. C., ki je nato kot

pristojna za vložitev zahteve za začetek disciplinskega postopka

(49. člen ZDDO) na predstojnico naslovila listino z naslovom

"Zahteva za vaše ukrepanje" (priloga A14). Iz vsebine slednjega

akta pa, kot že navedeno, očitanih ravnanj ni moč določno

ugotoviti, zato po svoji vsebini ne more predstavljati podlage za

vodenje disciplinskega postopka.

Glede seznanjenosti tožnika z očitano disciplinsko kršitvijo,

protožbeno sodišče soglaša z zaključkom iz izpodbijane sodbe, da

tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da bi vse

navedene akte, ki so predstavljali podlago za vodenje

disciplinskega postopka, tožniku vročila. Le-to bi bila dolžna

dokazati s predložitvijo vročilnic ali na drug ustrezen način

tako, da bi bilo moč brez dvoma ugotoviti, ali in kdaj je tožniku

vročila zahtevo za začetek disciplinskega postopka, kljub

dejstvu, da tožnik sicer seznanjenosti z očitanimi kršitvami ni

ugovarjal.

Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega pritrjuje zaključkom iz

izpodbijane sodbe, da tožena stranka ni dokazala na podlagi

katere listine je začela disciplinski postopek proti tožniku in

da je bila ta listina tožniku tudi vročena. Neutemeljene so tako

njene pritožbene navedbe, da pred sodiščem prve stopnje v tej

smeri ni podala dodatnih navedb in predlagala dokazov, ker se

vprašanje seznanjenosti tožnika z začetkom disciplinskega

postopka ni pojavilo kot sporno. Tožena stranka bi morala po

pravilu o dokaznem bremenu dokazati vse okoliščine, na podlagi

katerih bi bilo moč ugotoviti, da je vodila disciplinski postopek

skladno z zakonom. Ker tega ni dokazala, je sodišče prve stopnje

pravilno zaključilo, da njeno postopanje ni bilo zakonito.

Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da opis dejanja v nobenem

izmed navedenih aktov (priloge A13, A14 in B36) ni enak zapisu v

1. odstavku obrazložitve odločbe št. 181-1/2002 z dne 30.10.2002

(priloga A2), s katero je bilo na prvi stopnji odločeno o

disciplinski odgovornosti tožnika. Dopolnitev zahteve za začetek

disciplinskega postopka nadalje tudi ni omenjena v odločbah, s

katerima je tožena stranka tožniku izrekla disciplinski ukrep

prenehanja delovnega razmerja oziroma zavrnila njegov ugovor. Ker

tako v konkretnem individualnem delovnem sporu ni podana

identiteta med obtožbo in obsodbo v disciplinskem postopku, sta

izdani odločbi tožene stranke nezakoniti tudi iz tega razloga.

Ker je tožena stranka s tem, ko disciplinskega postopka ni vodila

na podlagi zahteve, kot izhaja iz določila 49. člena ZDDO

oziroma, ko ni dokazala vročitve listin (A13, A14 in B36), ki so

predstavljale podlago za ugotavljanje disciplinske kršitve

tožnika, zagrešila absolutne bistvene kršitve disciplinskega

postopka, sta z izpodbijano sodbo pravilno razveljavljeni izdani

odločbi št. 181-1/2002 z dne 24.10.2002 in št. 181-1/2002-10 z

dne 4.12.2002. Pri tem je nadaljna meritorna presoja citiranih

odločb nepotrebna in sodišče prve stopnje ni bilo dolžno

ugotavljati, ali je tožnik očitane kršitve res storil. Pritožbene

navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni bilo vezano na

pravno kvalifikacijo disciplinskih organov sicer držijo; je bilo

pa v celoti vezano na opis očitanega ravnanja. Ker pa v

konkretnem individualnem delovnem sporu disciplinska organa

tožene stranke disciplinskega postopka nista vodila na podlagi

ustrezne zahteve za začetek disciplinskega postopka, iz katere bi

bilo moč ugotoviti, na podlagi katerega dejanskega stanja se

tožniku očita disciplinska kršitev, je pritožbeno sodišče

ugotovilo, da sodišče prve stopnje pravilno ni posegalo v pravno

kvalifikacijo disciplinskih organov tožene stranke. Ob tem še

dodaja, da je bila v disciplinskem postopku presojana le kršitev

iz 1. alinee 1. odstavka 45. člena ZDDO; za navedeno je bil

tožniku z odločbo z dne 24.10.2004 (priloga A2) izrečen

disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, iz "Zahtevka" z

dne 27.6.2002 (priloga A13) pa izhaja, da se tožniku poleg tega

očita tudi storitev disciplinske kršitve iz 5. alinee 1. odstavka

citiranega člena.

Zaključkov iz izpodbijane sodbe, da tožena stranka ni dokazala

protipravnega namena tožnika in pritožbenih navedb tožene stranke

glede tega, pritožbne sodišče ni presojalo, ker za odločitev v

presojanem individualnem delovnem sporu niso relevantne.

Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v konkretnem

individualnem delovnem sporu sodišče prve stopnje sicer zmotno

uporabilo materialno pravo glede vprašanja o pristojnosti za

imenovanje disciplinske komisije, vendar je nadalje pravilno

razsodilo, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke nezakoniti.

Posledično je utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in

reparacijskemu delu tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal

na vpis delovne dobe v delovno knjižico in na obračun ter

izplačilo plače za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega

razmerja do vrnitve na delo k toženi stranki.

Ker je izdana sodba sodišča prve stopje pravilna in zakonita, je

bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi

izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), saj niso bili podani niti

uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka

165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor

tožnika pa ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega

delovnega spora, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka

sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.