Appeal dismissed; termination for business reasons valid if need for work ceased and procedure followed.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Sprememba splošnega akta delodajalca - akta o sistemizaciji

delovnih mest ni pogoj za zakonitost redne odpovedi PZ iz

poslovnega razloga. Ta je zakonita, če je dokazano, da je

prenehala potreba po delu delavca. Ker je tožena stranka

ukinila tožničino delovno mesto, pred podajo odpovedi pa

tožnici izdala obvestilo o nameravani odpovedi, skladno z 3.

odstavkom 88. člena ZDR preverila, ali je tožnico mogoče

zaposliti pod spremenjenimi pogoji in ji odpoved podala v

rokih iz 5. odstavka 88. člena ZDR, je tožnici zakonito

redno odpovedala PZ iz poslovnega razloga.

Ker je direktor tožene stranke pisno pooblastil K.C. za vodenje

delovnopravnih postopkov zoper tožnico, je K.C. imela pooblastilo

za podajo odpovedi tožnici.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s 1. točko izreka izpodbijane sodbe

zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na razveljavitev odpovedi

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15.7.2004 in na

ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni

prenehalo dne 15.7.2004, zaradi česar jo je ta dolžna pozvati

nazaj na delo na delovno mesto, ki ustreza stopnji njene

izobrazbe, zdravju in zmožnostim, ji v delovno knjižico vpisati

delovno dobo ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja,

kot če bi delala. V 2. točki izreka je odločilo, da tožena

stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila

tožnica ter predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v

novo odločanje pred sodišče prve stopnje. V pritožbi je navedla,

da bi morala tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi

iz poslovnega razloga na veljaven način ukiniti delovno mesto

tožnice, spremembo ustrezno objaviti ter delavce o tem neposredno

obvestiti. Nadalje je ugovarjala dejstvu, da ji je K. C. v imenu

tožene stranke odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj naj bi s tem

prekoračila obseg pooblastila direktorja. Poleg tega pred samo

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici tožena stranka ni

preverila možnosti za premestitev na drugo ustrezno delovno

mesto.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z

določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.

l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti

pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na

pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je

ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno

ugotovilo dejansko stanje ter da je sodba materialnopravno

pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi

zaključki sodišča prve stopnje, prav tako nima pomislekov v

pravilnost same dokazne ocene izvedenih dokazov. Iz dokaznega

postopka namreč izhaja, da je bila tožnici dne 15.7.2004

odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1.

alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l.

RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR) in sicer na podlagi predvidene

reorganizacije poslovanja tožene stranke, kot je bila določena v

spremembi akta o sistemizaciji z dne 1.7.2004. Po določbi 2.

odstavka 81. člena ZDR je odpoved pogodbe o zaposlitvi dopustna

samo, če obstaja utemeljen in resen razlog, ki ga dokazuje

delodajalec, torej tožena stranka (1. odstavek 82. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil podan

poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (torej

prenehanje potreb po določenem delu zaradi ekonomskih,

organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov

na strani delodajalca), saj ima delodajalec vedno možnost, da

svoje poslovanje reorganizira in s tem racionalizira. S tem

namenom je tožena stranka s sklepom direktorja z dne 1.7.2004

(priloga B6) ukinila delovno mesto, na katerem je delala tožnica

in sistemizirala novo delovno mesto, za zasedbo katerega je

določila višjo stopnjo strokovne izobrazbe in dodatna znanja.

Sicer pa sprememba samega splošnega akta delodajalca (akta o

sistemizaciji delovnih mest) ni pogoj za zakonitost odpovedi

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in so pritožbene

navedbe tožnice v tej smeri neutemeljene. Bistveno za zakonitost

te odpovedi pogodbe o zaposlitvi je, da delodajalec dokaže, da je

prenehala potreba po delu delavca, kar je tožena stranka v

postopku pred sodiščem prve stopnje tudi storila. Kljub temu je

iz zaslišanj prič pred sodiščem prve stopnje (Z. N., K. C.)

razvidno, da je tožena stranka dne 1.7.2004 skladno z zakonskimi

zahtevami spremenila splošni akt "Sistemizacija delovnih mest

družbe P." (priloga B4) z dne 10.12.2003 in ukinila delovno mesto

tožnice. S spremembo so bili delavci seznanjeni prek oglasne

deske.

Prav tako neutemeljena je nadaljnja pritožbena navedba tožnice,

da K. C. ni imela pooblastila za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po

določilu 1. odstavka 18. člena ZDR v imenu delodajalca nastopa

njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali

od njega pisno pooblaščena oseba. V predmetnem individualnem

delovnem sporu je bilo predloženo pooblastilo (list. št. 26), iz

katerega izhaja, da je direktor, torej zastopnik tožene stranke,

dne 1.7.2004 pooblastil K. C. za vodenje delovnopravnih postopkov

po ZDR zoper delavko S. K. (tožnico) ter za izdajo dokumentov v

zvezi s tem. Skladno s tem je K. C. tožnici dne 8.7.2004 izdala

obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (3.

odstavek 83. člena ZDR) ter odpoved pogodbe o zaposlitvi dne

15.7.2004, znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka iz 5. odstavka

88. člena ZDR. Pred odpovedjo je skladno z določilom 2. odstavka

istega člena preverila, ali je tožnico možno zaposliti pod

spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali jo je mogoče

dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, ali prekvalificirati za

drugo delo. Ne držijo pritožbene navedbe tožnice, da tožena

stranka tega ni preverila, sicer pa je tudi sama ob zaslišanju na

naroku za glavno obravnavo dne 25.5.2005 izpovedala, da bi glede

na svojo izobrazbo lahko delala tajniška dela, takšno delovno

mesto pa v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki

ni bilo prosto. Za novo sistemizirano delovno mesto "asistent

programa Seat" pa tožnica ni imela predpisane VII. strokovne

stopnje izobrazbe in potrebnega aktivnega znanja angleškega in

nemškega jezika; te izobrazbe tudi ni mogla pridobiti v krajšem

obdobju, tako da ni obstajala možnost dokvalifikacije tožnice za

to delovno mesto.

Glede na zgoraj navedeno niso bili podani niti uveljavljani

pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče

po uradni dolžnosti, zaradi česar je bilo potrebno pritožbo

tožnice kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).