Appeal dismissed; employer must repay overpaid severance as prior termination judgment was voided.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča

prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

[JEDRO]

Skladno s 4. odstavkom 210. člena ZOR, ki je veljal v spornem

obdobju, je potrebno vrniti tisto, kar je bilo dano na pravni

podlagi, ki je kasneje odpadala. Ker tožeči stranki (delavki)

delovno razmerje ni prenehalo kot trajno presežni delavki, mora

vrniti plačano odpravnino. Zahtevek tožeče stranke (delodajalca)

je zapadel z vročitvijo pravnomočne sodbe, s katero sta bila

sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici kot trajno

presežni delavki razveljavljena, zato od tega trenutka dalje

tečejo zastaralni roki.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj

terjatve tožeče stranke na dan 10.6.2005 v višini 683.880,67 SIT

(1. točka izreka), obstoj terjatve tožene stranke na isti dan v

višini 626.120,91 SIT (2. točka izreka) ter nato po pobotu teh

terjatev v 3. točki izreka toženi stranki naložilo plačilo

razlike (57.759,00 SIT) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dne 10.6.2005 dalje. V 4. točki izreka je odločilo, da je dolžna

tožeča stranka toženi povrniti 95.848,00 SIT stroškov postopka.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila

tožena stranka ter pri tem ugovarjala predvsem zmotno ugotovitev

obstoja terjatve tožeče stranke. Sodišče prve stopnje naj bi z

odločitvijo, da je tožeča stranka upravičena do vračila izplačane

odpravnine, poseglo v pravnomočni sodbi, s katerima je bilo

razsojeno, da je toženi stranki delovno razmerje prenehalo

nezakonito. Ker je tožeča stranka glede prenehanja delovnega

razmerja tožene stranke v celoti izgubila delovnopravni spor,

nima osnove za morebitne nadaljne zahtevke. Nadalje je ponovno

ugovarjala zastaranje vtoževane terjatve ter navedla, da je

tožeča stranka ni pravilno pozvala nazaj na delo. Glede višine v

pobot uveljavljane terjatve pa je navedla, da se je sodišče prve

stopnje glede plače v preveliki meri oprlo na podatke, ki jih je

posredovala tožeča stanka ter v celoti sledilo njenim izračunom.

Njena mesečna plača pred prenehanjem delovnega razmerja je namreč

znašala vsaj 70.000,00 SIT neto.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v delu, v

katerem tožena stranka ni uspela v sporu in v mejah razlogov, ki

so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z določilom 2.

odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št.

36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno

uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo,

da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev

določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje

ter da je sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi

zaključki sodišča prve stopnje, prav tako nima pomislekov v

pravilnost same dokazne ocene izvedenih dokazov. Iz spisovnih

podatkov izhaja, da je toženi stranki nezakonito prenehalo

delovno razmerje na podlagi sklepov z dne 3.4.2000 in 5.5.2000,

ki sta bila pravnomočno razveljavljena s sodbo Delovnega sodišča

v Ljubljani, Oddelka v K., opr. št. Pd X/Y z dne 15.5.2001 v

zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št.

Pdp V/Z z dne 9.1.2003. Tožeča stranka je bila dolžna toženo

pozvati nazaj na delo, kar je tudi storila, nato pa ji ponovno

ponovno izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja dne 5.6.2002

zaradi neopravičenih izostankov z dela. S sodno poravnavo,

sklenjeno dne 17.1.2003 v individualnem delovnem sporu pred

Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Oddelek v K., opr.

št. Pd X/Y, sta ga pravdni stranki razveljavili, tožeča stranka

je toženo pozvala nazaj na delo, na kar se ta neopravičeno ni

odzvala. Navedenim ugotovitvam sodišča prve stopnje pritožbeno

sodišče v celoti sledi, saj izhajajo iz uradnega zaznamka

kadrovske službe tožeče stranke z dne 20.1.2003 (priloga A11) in

pisnega poziva na delo z dne 21.1.2003 (priloga A10). Pritožbene

navedbe tožene stranke, da je bil poziv nazaj na delo neustrezen

in se mu zato ni bila dolžna odzvati, so neutemeljene.

Na podlagi zgornjih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno

odločilo, da je s tem, ko sta bila razveljavljena sklepa tožeče

stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka

z dne 3.4.2000 in 5.5.2000 in je bilo ugotovljeno, da toženi

stranki delovno razmerje pri tožeči ni prenehalo, odpadla pravna

podlaga za izplačilo odpravnine. Tožena stranka je namreč kot

presežna delavka ob prenehanju delovnega razmerja prejela

odpravnino v znesku 487.532,50 SIT. Po določilu 4. odstavka 210.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78,

39/85 in 57/89), ki je veljal v spornem obdobju, nastane

obveznost vrnitve tistega, kar je bilo prejeto glede na pravno

podlago, ki je kasneje odpadla. Ker toženi stranki dne 6.11.2000

delovno razmerje pri toženi stranki kot presežni delavki ni

prenehalo, je morala vrniti prejeto odpravnino. Zahtevek tožeče

stranke na vračilo pa je zapadel z vročitvijo pravnomočne sodbe,

s katero sta bila sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne

3.4.2000 in 5.5.2000 razveljavljena. Zaradi tega je neutemeljen

pritožbeni očitek tožene stranke, da je vtoževana terjatev

zastarala, saj je zastaranje začelo teči šele tedaj, kot je

pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Prav tako zmotna je

navedba, da tožeča stranka na podlagi tega, da je izgubila spor o

nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, ne more sedaj

vtoževati vračila izplačane odpravnine. Kot že pojasnjeno, je

njen zahtevek utemeljen ravno zato, ker je bilo prenehanje

delovnega razmerja nezakonito, kar je bilo tudi ugotovljeno s

pravnomočno sodbo.

Glede same višine v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke iz

naslova plač za obdobje od novembra 2000 do julija 2001 je

sodišče prve stopnje skladno z delno pripoznavo tožeče stranke

ugodilo toženi stranki v pripoznani višini, saj tožena stranka v

postopku ni z ničemer dokazala, da je pred prenehanjem delovnega

razmerja prejemala višjo plačo. Od neto plače je sodišče prve

stopnje odštelo denarna nadomestila, ki jih je tožena stranka v

vtoževanem obdobju prejela iz naslova zavarovanja za primer

brezposelnosti ter upoštevalo zakonske zamudne obresti od

zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska do izdaje izpodbijane

sodbe, torej do dne 10.6.2005. Poleg tega je ugotovilo tudi

obstoj terjatve iz naslova regresa za letni dopust za leto 2001,

kar znaša skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dne 10.6.2005

187.015,21 SIT. Pritožbena navedba tožene stranke, da sodišče

prve stopnje pri izračunu plač ne bi smelo upoštevati prejetih

denarnih nadomestil, saj jih ni izplačevala tožeča stranka,

marveč Zavod za zaposlovanje, so neutemeljene. Gre namreč za

prejemek, do katerega je bila tožena stranka upravičena, ker ji

je delovno razmerje prenehalo in ji v primeru, ko bi v tem

obdobju prejemala plačo, ne bi bil izplačan. To denarno

nadomestilo pa bo tožena stranka obdržala, saj bo povračilo Zavod

za zaposlovanje po določilu 2. odstavka 54. člena Zakona o

zavarovanju in zaposlovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. SRS,

št. 5/91 in naslednji) terjal od delodajalca, torej tožeče

stranke. Glede na to je terjatev tožene stranke do tožeče stranke

iz naslova neizplačanih plač utemeljena le do višine razlike med

prejetim denarnim nadomestilom za primer brezposelnosti in

pripadajočo plačo.

Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je z

izpodbijano sodbo pravilno ugotovljena višina terjatve tako

tožeče kot tožene stranke ter posledično pravilno odločeno o

presežku tožbenega zahtevka tožeče stranke. Ker niso bili podani

niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo

tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča

prve stopnje (353. člen ZPP).

Glavnična terjatev tožeče stranke, ki jo uveljavlja v tem

individualnem delovnem sporu, ne dosega revizijskega minimuma (2.

odstavek 367. člena ZPP), zaradi česar je bilo potrebno skladno z

določilom 5. točke 31. člena Zakon o delovnih in socialnih

sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04; v nadaljevanju ZDSS-1) in 32.

členom citiranega zakona odločati o tem, ali se revizija dopusti.

Po določilu 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo

le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati

odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča

druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede

pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi

sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti,

vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne

gre za nobenega izmed naštetih primerov, zaradi česar je

pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.