Appeal dismissed; employer lacked legal basis to reassign employee due to expired prior employer's re-hire obligation.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker tožena stranka (delodajalec) ni imela pravne podlaga za

razporeditev tožnice nazaj na delo k preješnjemu delodajalcu, saj

je ta obveznost glede na pogodbo med toženo stranko in tožničinim

prejšnjim delodajalcem ugasnila, niti ne gre za spremembo

delodajalca po 73. členu ZDR, ni moglo priti do izredne odpovedi

PZ po 5. odstavku 73. člena ZDR, ker naj bi tožnica odklonila

prehod oz. opravljanje dela pri novem delodajalcu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je sklep

o razporeditvi tožnice M. G. nazaj na delo k prvemu delodajalcu

I.d.d. z dne 27.1.2005 nezakonit in se razveljavi. Poleg tega je

toženi stranki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delovno mesto

čistilke in ji povrne stroške postopka v znesku 139.500,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25.5.2005.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila

tožena stranka ter predlagala njeno spremembo in zavrnitev

tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v

ponovno sojenje pred sodišče prve stopnje. V pritožbi je navedla,

da bi moralo sodišče prve stopnje v pravdo pritegniti I. d.d. kot

stranskega intervenienta, kajti le tako bi lahko ugotovilo

vsebino dogovora med njim in toženo stranko glede prevzema

delavk. Na podlagi sklepa z dne 27.1.2005 bi se tožnica namreč

morala zaposliti pri I. d.d., ki je delo čistilke potrebovala in

se tudi zavezala, da bo delavke prevzela v primeru prekinitve

pogodbe o čiščenju s toženo stranko.

Na pritožbo je tožnica odgovorila ter pri tem navedla, da tožena

stranka kljub sklenjenim pogodbam z I. d.d. ni imela podlage za

izdajo sklepa o razporeditvi tožnici; obveznost glede prevzema

delavcev je namreč ugasnila že v letu 1997. Sklep o razporeditvi

na delo k prvemu delodajalcu tako ni mogel ustvariti dolžnosti

le-tega, da tožnico ponovno zaposli, niti ni mogel predstavljati

razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z

določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.

l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti

pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na

pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je

ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih

bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno

sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo

dejansko stanje ter da je izpodbijana sodba materialnopravno

pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi

zaključki sodišča prve stopnje; prav tako nima pomislekov v

pravilnost same dokazne ocene izvedenih dokazov. Iz izvedenega

dokaznega postopka namreč izhaja, da je bila tožnica zaposlena

pri toženi stranki od dne 1.9.1995 dalje na podlagi Pogodbe o

prevzemu delavcev na delo v drugo organizacijo (priloga A9),

sklenjene med toženo stranko in njenim prejšnjim delodajalcem,

I. d.d.. Ta je s toženo stranko pred tem sklenil Pogodbo o

medsebojnem sodelovanju (priloga B2), Pogodbo o čiščenju (priloga

B1) ter Aneks k pogodbi o čiščenju (priloga A9). V zgoraj

navedeni pogodbi o prevzemu delavcev je v 7. členu dogovorjen rok

dveh let od sklenitve delovnega razmerja prevzetih delavcev pri

toženi stranki (torej do dne 1.9.1997), znotraj katerega se je

I. d.d. zavezala prevzete delavce ponovno zaposliti v primeru

nujnih operativnih razlogov na strani novega delodajalca (tožene

stranke). Iz 2. člena Aneksa k pogodbi o čiščenju pa izhaja

dolžnost I. d.d. po ponovni zaposlitvi prevzetih delavcev v

primeru prekinitve pogodbe o čiščenju v času poskusnega obdobja

do dne 31.12.1995. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje

pravilno zaključilo, da dne 21.7.2005 tožena stranka ni imela

pravne podlage za sprejem Sklepa o razporeditvi tožnice nazaj na

delo k prejšnjem delodajalcu, I. d.d. ter posledično za odpoved

pogodbe o zaposlitvi z dnem 31.1.2005. V vmesnem obdobju je

namreč ugasnila obveznost prejšnjega delodajalca tožnice glede

ponovne zaposlitve prevzetih delavcev, morebitnega kasnejšega

dogovora z njim pa tožena stranka tekom postopka pred sodiščem

prve stopnje ni dokazala. Prav tako ne gre za primer spremembe

delodajalca po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS,

št. 42/02; v nadaljevanju ZDR), s katerim so urejene pravne

posledice za delavce, kadar pride do pravnega prenosa podjetja,

združitve ali delitve; torej spremembe pravnoorganizacijske

oblike delodajalca. Iz tega razloga tudi ni moglo priti do

izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici po določilu 5.

odstavka citiranega člena, če bi odklonila prehod ali dejansko

opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku.

Nadalje je pritožbeno sodišče ob presoji izpodbijane sodbe še

ugotovilo, da bi morala tožena stranka v primeru obstoja

poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po 1.

alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, kot smiselno izhaja iz njenih

navedb, upoštevati določbe istega zakona o postopku pred

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalca (83. člen ZDR).

Dejstva, da je ravnala skladno z zakonom in izpolnila predpisane

zahteve, pa tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni niti

zatrjevala niti izkazala.

Nadaljnje pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče

prve stopnje v pravdo pritegniti stranskega intervenienta

I. d.d. ter se tako prepričati o obstoju dogovora o ponovni

zaposlitvi tožnice, so neutemeljene. Morebiten takšen dogovor bi

namreč tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji lahko

predložila (oziroma morala predložiti), pa tega ni storila, iz

izvedenih dokazov pa jasno izhaja, da zatrjevana obveznost

I. d.d. po ponovnem prevzemu delavcev v času, ko je tožena

stranka tožnici izdala sklep o razporeditvi na delo k prvemu

delodajalcu, torej dne 27.1.2005, ni (več) obstajala. Sodišče

prve stopnje je zato na naroku za glavno obravnavo dne 25.5.2005

pravilno zavrnilo predlog za pritegnitev stranskega intervenienta

v pravdo.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti

tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je

bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka

165. člena ZPP. Ker odgovor tožnice na pritožbo tožene stranke ni

pripomogel k razrešitvi tega individualnega delovnega spora, sama

krije svoje stroške pritožbenega postopka.