Appeal dismissed: employer's uncertainty about orders does not justify fixed-term contracts under Labor Law.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča

prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Negotovost delodajalca glede bodočega obsega naročil ne

predstavlja zakonitega razloga za sklenitev PZ za določen čas,

zato se skladno s 54. členom ZDR šteje, da je sklenjena PZ za

nedoločen čas.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožeči

stranki delovno razmerje 31.5.2003 ni zakonito prenehalo in ji še

vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo

stranko pozvati nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja

delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico, z njo

skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter ji za čas

nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati nadomestilo

plače, zmanjšano za sredstva, ki jih je tožeča stranka prejela na

Republiškem zavodu za zaposlovanje iz naslova zavarovanja za

primer brezposelnosti, in plačati druge prejemke iz delovnega

razmerja, kot če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

18. dne v mesecu za pretekli mesec, ter druge pravice iz

delovnega razmerja, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni

zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna

tožeči stranki povrniti 179.992,00 SIT pravdnih stroškov, z

nakazilom na transakcijski račun Območne organizacije ZSSS

v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.10.2004 dalje

do plačila, da ne bo izvršbe.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh treh

pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004). Predlaga, da se

izpodbijani del sodbe razveljavi in zadeva vrne v ponovno

odločanje, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja,

da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da so razlogi

nejasni in med seboj v nasprotju. Tožena stranka je dokazala, da

je obrat v T. izdeloval varovalke izključno za tujega naročnika,

ki je sproti napovedoval obseg naročil. Zato je določeno številov

delavcev v tem obratu zaposlila za določen čas, saj vnaprej ni

mogla vedeti, v kakšni meri bo sodelovanje potekalo. Število

zaposlenih je nihalo od 29 do 37, torej ni bilo neprestano

zaposlenih okoli 30 oseb, kot je ugotovilo sodišče. Naročila so

nihala tedensko in mesečno tudi do 100 %. Priča B. M., ki ga

sodišče brez utemeljenega razloga ni zaslišalo, bi vedel

izpovedati vse o naročilih in dejanski izdelavi oz. prodaji

naročenih izdelkov. Sodišče je prezrlo izpoved J. B. na naroku

dne 27.10.2004 o tem, da je tožena stranka že dve leti vedela, da

partner pri izbiri strateškega partnerja mogoče ne bo izbral nje,

kar se je junija 2004 izkazalo za resnično. Tožena stranka je

bila zaradi negotove prihodnosti (sprotna in spreminjajoča se

naročila) prisiljena delo opravljati z zaposlovanjem delavcev za

določen čas. Tožnica je na naroku 27.10.2004 izjavila, da je

nameravala izkoristiti porodniški dopust s skrajšanim delovnim

časom do septembra 2004. Če ji delovno razmerje ne bi prenehalo

31.5.2003, bi ji bila tožena stranka dolžna do septembra 2004

plačevati le štiriurno delovno obveznost, ostalo plačo pa Center

za socialno delo. V zvezi z odločitvijo o stroških navaja, da je

do njihove povrnitve lahko opravičena le stranka v postopku,

območna organizacija ZZS Z. pa se ni izkazala kot upravičeni

prejemnik.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v okviru

pritožbenih razlogov in pri tem na podlagi 2. odstavka 350. člena

ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve

določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke

2. odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega

prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje navedenih

postopkovnih kršitev ni storilo, da je pravilno ugotovilo

dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo, ali je bilo enajst zaporedno

sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas med tožnico in

toženo stranko (v času od 16.8.2000 do 31.5.2003) sklenjenih

zakonito. Kot razlog za njihovo sklenitev je bil naveden povečan

obseg dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zgolj

zapis "povečan obseg dela" namesto "začasno povečan obseg dela"

kot je dikcija zakonskega razloga za sklenitev pogodbe o

zaposlitvi za določen čas iz 5. alinee 17. čl. Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) oz. iz 3.

alinee 1. odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02,

Ur. l. RS št. 42/02), še ne pomeni, da so bile pogodbe o

zaposlitvi sklenjene v nasprotju z zakonom. Zato je dokazni

postopek pravilno izvajalo v smeri ugotovitve, ali je bil

dejanski razlog za sklenitev spornih pogodb o zaposlitvi res

začasno povečan obseg dela, kot je to zatrjevala tožena stranka.

Po 1. odstavku 18. člena ZDR/90 se namreč šteje, da je bilo

sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov,

ki so na strani delodajalca, sklene delovno razmerje za določen

čas v nasprotju z zakonom. Tudi ZDR/02, ki je veljavna podlaga

glede sklenitve zadnjih dveh pogodb o zaposlitvi (z dne 3.1.2003,

28.4.2003), vsebuje tovrstno določbo v 54. členu, po kateri se

šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen

čas, če je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v

nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo. Namen obeh določil je

sankcioniranje navideznega sklepanja delovnega razmerja oz.

pogodb o zaposlitvi za določen čas.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka, v katerem

so bili izvedeni vsi potrebni dokazi, pravilno ugotovilo, da

pogodbe o zaposlitvi niso bile sklenjene zaradi začasno

povečanega obsega dela, ampak zaradi običajnega, pričakovanega

obsega dela. Pri obrazložitvi sodbe ni storilo kršitve iz 14. tč.

2. odstavka 339. člena ZPP, kot to uveljavlja pritožba, saj sodba

vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni niti niso

med seboj v nasprotju. Ugotovilo je, da pri toženi stranki v

spornem obdobju in tudi po 31.5.2003 (datum tožničinega

prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki) ni prišlo do

večjih odstopanj v številu zaposlenih oz. je v povprečju

zaposlovala približno enako število delavcev. Če bi šlo za

začasno povečan obseg dela, ne bi prišlo do sklenitve tolikšnega

števila pogodb o zaposlitvi v daljšem časovnem obdobju. Tožena

stranka torej ni dokazala, da je bil dejanski razlog za sklepanje

posameznih pogodb o zaposlitvi za določen čas začasno povečan

obseg dela. Pač pa iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so

bile sporne pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene zaradi

ekonomskega rizika poslovanja, ki je povezan z negotovostjo, ali

bo delodajalec obdržal poslovnega partnerja ali ne. Negotovost

glede sprotnih naročil pa ne predstavlja zatrjevanega razloga za

sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas niti ne predstavlja

katerega drugega izmed zakonsko dopustnih razlogov za sklenitev

pogodb o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je tako

pravilno štelo, da je tožena stranka s tožnico sklenila delovno

razmerje za nedoločen čas, da ji torej delovno razmerje z dnem

izteka zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni prenehalo.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve

stopnje pri odločitvi o nadomestilu plače za čas nezakonitega

prenehanja delovnega razmerja upoštevati tožničino izjavo, da je

imela namen izkoristiti pravico do dela s krajšim delovnim časom

do otrokovega tretjega leta, to je do septembra 2004. Izjava, ki

kaže zgolj na strankin namen v prihodnosti, ki ni bil realiziran,

ne more biti pravno relevantno dejstvo za odločitev o zahtevku iz

naslova reparacije za čas nezakonitega prenehanja delovnega

razmerja.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da organizacija ZZS

Z. ne more biti upravičeni prejemnik tožničinih stroškov

postopka, ker ne gre za stranko v postopku. Sodišče prve stopnje

je s tem, ko je toženi stranki naložilo plačilo tožničinih

stroškov omenjeni organizaciji, sledilo ravno zahtevi tožnice.

Ker takšna zahteva stranke o načinu plačila stroškov postopka ni

nedopustna, ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti niso podani

razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je

pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani

(ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 165. člena

ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP krije sama svoje

pritožbene stroške.