Employment contract termination notice period invalidated; severance and notice pay awarded partially.

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje o

zavrnitvi tožbenega zahtevka in o povračilu stroškov postopka

delno spremeni tako, da se na novo glasi:

"1. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku H. M. z dne

5.1.2004 se v delu, ki se nanaša na odpovedni rok, razveljavi.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku M. J. z dne 5.1.2004

se v delu, ki se nanaša na odpovedni rok, razveljavi.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku V. B. z dne 5.1.2004

se v delu, ki se nanaša na odpovedni rok, razveljavi.

2. Ugotovi se, da tožniku H. M. pogodba o zaposlitvi ni prenehala

veljati 3.6.2004, ampak 6.7.2004.

Ugotovi se, da tožniku M. J. pogodba o zaposlitvi ni prenehala

veljati 20.3.2004, ampak 6.7.2004.

Ugotovi se, da tožniku V. B. pogodba o zaposlitvi ni prenehala

veljati 22.3.2004, ampak 8.7.2004.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku H. M. za čas od 4.6.2004 do

6.7.2004 obračunati nadomestilo v višini 70 % povprečne plače v

zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, ter mu po odvodu davkov in

prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila, v roku 8

dni, pod iz vršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku M. J. za čas od 21.3.2004 do

6.7.2004 obračunati nadomestilo v višini 70 % povprečne plače v

zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, ter mu po odvodu davkov in

prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila, v roku 8

dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožniku V. B. za čas od 23.3.2004 do

8.7.2004 obračunati nadomestilo v višini 70 % povprečne plače v

zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, ter mu po odvodu davkov in

prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila, v roku 8

dni, pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožnikom izplačati razliko

odpravnine, in sicer:

- H. M. znesek 899.872,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

6.7.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo,

- M. J. znesek 990.073,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

6.7.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo,

- V. B. znesek 691.319,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

8.7.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožnikom povrniti stroške postopka,

in sicer vsakemu po 9.500,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od dneva 30.11.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Kar zahtevajo tožniki več ali drugače, se zavrne."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem

delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožnikom povrniti stroške

pritožbenega postopka, in sicer vsakemu po 9.500,00 SIT, z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2006 dalje do plačila, v

roku 8 dni, pod izvršbo.

[JEDRO]

Ker ZDR v 92. členu določa minimalne odpovedne roke, je potrebno

skladno z 2. odstavkom 7. člena ZDR delavcu priznati odpovedni

rok skladno s KP za špedicijsko, skladiščno in pomorsko

agencijsko dejavnost (kP dejavnosti). Za obdobje od izteka

odpovednega roka po ZDR pa do izteka 6-mesečnega odpovednega roka

po KP dejavnosti je tožena stranka dolžna tožnikom izplačati

nadomestilo plače skladno s 24. členom KP.

Ker je odpravnina, določena v KP dejavnosti, za delavca

ugodnješa, se skladno z 2. odstavkom 7. člena pri izračunu

višine odpravnine uporabljajo določila KP.

Iz določbe 116. člena ZDR ne izhaja, da bi bil bolniški stalež

ovira za začetek teka odpovednega roka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da

se ugotovi, da so odpovedni roki za odpoved pogodbe o zaposlitvi,

ki jih je tožena stranka določila tožnikom z aktom redne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi z dne 5.1.2004 v nasprotju s Kolektivno

pogodbo za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko

dejavnost in se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi v tem delu

razveljavi (tč. 1 izreka), da je tožena stranka dolžna tožnikom v

skladu s Kolektivno pogodbo za špedicijsko, skladiščno in

pomorsko agencijsko dejavnost odmeriti šestmesečni odpovedni rok,

ki je pričel teči za M. H. in J. M. dne 7.1.2004, za V. B. pa

25.2.2004, ter jim izplačati razliko med izplačanim nadomestilom

ter nadomestilom, ki gre tožnikom v višini 70 % povprečne plače

za zadnje tri mesece dela pred odpovedjo pogodbe, z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska razlike do

plačila (tč. 2 izreka), ter da je tožena stranka dolžna tožnikom

izplačati razliko med izplačano odpravnino in odpravnino po

Kolektivni pogodbi za špedicijsko, skladiščno in pomorsko

agencijsko dejavnost kot sledi: M. J. znesek 990.073,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2004 dalje do plačila,

V. B. znesek 691.319,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od

22.3.2004 dalje do plačila, H. M. znesek 899.872,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.6.2004 dalje do plačila (tč. 3

izreka), ter da je tožena stranka tožnikom dolžna povrniti

stroške postopka. S sklepom je postopek v delu, ki se nanaša na

tožnika I. R., ustavilo (tč. I izreka) in tožnikom naložilo, da

so dolžni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini

98.600,00 SIT, v roku 8 dni, pod izvršbo (tč. II izreka).

Zoper sodbo (del katere je tudi odločitev o stroških postopka iz

tč. II izreka sklepa) se pritožujejo tožniki H. M., M. J. in

V. B. iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo,

da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in samo odloči o zahtevku,

podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje. Navajajo, da je sodišče prve stopnje

zahtevek v celoti zavrnilo, ker je napačno ugotovilo, da

Kolektivna pogodba za špedicijsko, skladiščno in pomorsko

agencijsko dejavnost (Ur. l. RS, št. 14/99) ne more biti podlaga

za priznanje vtoževanih pravic. Sodišče prve stopnje je napačno

uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da je

potrebno uporabiti določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.

l. RS, št. 42/2002), ne pa določb navedene kolektivne pogodbe, ki

vtoževane pravice tožnikov določajo ugodneje. Ne strinjajo se, da

so po uveljavitvi ZDR določbe kolektivnih pogodb, ki se nanašajo

na t.i. presežne delavce, zaradi spremenjenega koncepta delovnih

razmerij postale neuporabne. Ker 2. odstavek 7. člena ZDR

odkazuje na uporabo določb kolektivnih pogodb, če te pravice

delavca določajo ugodneje od zakona, je s tem podana pravna

podlaga za uporabo navedene kolektivne pogodbe. Ne drži, da je

institut prenehanja delovnega razmerja iz poslovnih razlogov

povsem neprimerljiv z institutom prenehanja delovnega razmerja

zaradi operativnih razlogov. Vsebinsko gre v obeh primerih za

prenehanje potreb po delu zaradi ekonomskih, organizacijskih,

tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov. Gre torej za

sorodne institute, ki se nanašajo na ista vprašanja, z enakimi

pravnimi posledicami, s tem da sta odpravnina in odpovedni rok v

navedeni kolektivni pogodbi določena ugodneje od zakonskega

minimuma.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega

zahtevka oprlo na stališče, da novi ZDR, ki je začel veljati

1.1.2003, temelji na drugačnih načelih kot prej veljavna

delovnopravna zakonodaja, ter da so nekatere določbe sicer

veljavnih kolektivnih pogodb zaradi spremenjenega koncepta

delovnih razmerij po uveljavitvi novega ZDR postale neuporabne.

Med takšne določbe po oceni sodišča prve stopnje sodijo tudi

določbe, ki se nanašajo na t.i. trajno presežne delavce oz. na

prenehanje delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov.

Zato ni sledilo navedbam tožnikov, da bi morala tožena stranka

uporabiti za tožnike ugodnejše določbe kolektivne pogodbe. Menilo

je torej, da ne pride v poštev 2. odstavek 7. člena ZDR, ki

določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oz. kolektivno pogodbo lahko

določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše kot jih določa ZDR.

Postavilo se je na stališče, da je navedena zakonska določba

praviloma uporabljiva le glede kolektivnih pogodb in splošnih

aktov, sprejetih po uveljavitvi novega ZDR, glede kolektivnih

pogodb in splošnih aktov, sprejetih pred uveljavitvijo novega

ZDR, pa le v zvezi s tistimi določbami, ki se nanašajo na

institute, ki so v ZDR urejeni na podoben način, da je sploh

mogoče ugotavljanje, katera določba je za delavca ugodnejša.

V konkretnem primeru gre za vprašanje uporabe Kolektivne pogodbe

za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost,

(katere normativni del se je uporabljal do 30.6.2004), in sicer

24. člena iz poglavja Postopki, kriteriji in merila za

ugotavljanje presežkov delavcev. Ta člen v 1. odstavku določa, da

je organizacija dolžna delavcu v času 6-mesečnega odpovednega

roka izplačati nadomestilo v višini 80 % njegove plače (če

delavec v tem času dela, pa 100 % njegove plače), pri čemer 2.

odstavek kot osnovo nadomestila določa povprečno delavčevo plačo,

ki jo je prejemal v zadnjem tromesečju pred izdajo odločbe, s

katero mu je bilo odrejeno trajno prenehanje delovnega razmerja.

Peti odstavek določa, da delavcu, ki ima dokončno odločbo kot

trajno presežni delavec, pripada odpravnina glede na izpolnjeno

delovno dobo v organizaciji. Šesti odstavek tega člena pa določa,

da znaša odpravnina najmanj 60 % delavčeve povprečne mesečne

plače v zadnjih preteklih treh mesecih za vsako leto dela v

organizaciji.

Vrhovno sodišče RS se je v odločbi VIII Ips 358/2005 z dne

31.1.2006 postavilo na stališče, da je delavec, ki mu je bila

pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz poslovnega razloga,

torej delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi

novega ZDR, lahko upravičen do odpravnine po kolektivni pogodbi

dejavnosti, ki je bila sprejeta še v času veljavnosti starega

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91,

71/93). Pri tem je izpostavilo, da ZDR v 1. alinei 1. odstavka

88. člena poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi

opredeljuje podobno kot je ZDR/90 v 29. členu določal operativne

razloge, zaradi katerih je delavcu v posledici prenehanja potreb

po njegovem delu prenehalo delovno razmerje. Iz dikcije 4.

odstavka 109. člena ZDR, da odpravnina ne sme presegati

10-kratnika osnove, razen če v kolektivni pogodbi dejavnosti ni

določeno drugače, je sklepalo na to, da se tudi glede odpravnin

upošteva 2. odstavek 7. člena ZDR. Iz takšnega razlogovanja

Vrhovnega sodišča RS izhaja, da so zgoraj povzeta pravna stališča

sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna (čeprav so sicer

skladna z dosedanjo prakso pritožbenega sodišča).

Glede na to, da 92. člen ZDR izrecno določa zgolj minimalne

odpovedne roke za primer redne odpovedi iz poslovnega razloga, je

potrebno ob upoštevanju 2. odstavka 7. člena ZDR ugotoviti, da je

priznanje daljšega odpovednega roka po Kolektivni pogodbi za

špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost v skladu

z ZDR. Tožena stranka je tožnikom v odpovedih določila odpovedni

rok 150 dni za tožnika M. in odpovedni rok 75 dni za tožnika

J. in B.. Iz 1. odstavka 24. člena navedene kolektivne pogodbe

izhaja, da so vsi trije tožniki, ne glede na delovno dobo pri

toženi stranki, upravičeni do 6-mesečnega odpovednega roka. Torej

so odpovedi v delih, kjer določajo, da pogodbe o zaposlitvi

prenehajo veljati po izteku 75-dnevnega oz. 150-dnevnega

odpovednega roka, nezakonite in tožniki v tem delu utemeljeno

zahtevajo razveljavitve odpovedi in upoštevanje 6-mesečnega

odpovednega roka.

Kot datum vročitve odpovedi sta tožnika M. in J. navajala

6.1.2004, tožena stranka pa 5.1.2004. Iz odpovedi, predloženih s

strani tožene stranke, izhaja, da sta bili tožnikoma vročeni

5.1.2004, torej je začel odpovedni rok skladno s 93. členom ZDR

teči naslednji dan - 6.1.2004. Tudi iz izračunov odpravnin

izhaja, da je prvi dan odpovednega roka za ta dva tožnika

6.1.2004, medtem ko naj bi bil zadnji dan odpovednega roka za

tožnika M. 3.6.2004, za tožnika J. pa 20.3.2004. Ob upoštevanju

šestmesečnega odpovednega roka je potrebno ugotoviti, da jima

pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati 3.6.2004 oz. 20.3.2004,

ampak 6.7.2004.

Iz izračuna odpravnine je glede tožnika B. kot prvi dan

odpovednega roka razbrati 8.1.2004, kot zadnji pa 22.3.2004.

Tožnik B. je kot začetek odpovednega roka namesto navedenega

datuma uveljavljal 25.2.2004, pri čemer je navajal, da je bil od

23.11.2003 do 23.2.2004 v bolniškem staležu. Skliceval se je na

116. člen ZDR, ki določa, da delavcu, ki mu je odpovedana pogodba

o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je ob poteku odpovednega

roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi

bolezni ali poškodbe, delovno razmerje preneha z dnem ugotovitve

zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih

mesecev po izteku odpovednega roka. Ker se je tožnikov bolniški

stalež iztekel že 23.2.2004, določba 116. člena ZDR v tem primeru

ni uporabljiva, sploh pa ne v smislu kot je to uveljavljal

tožnik, da je bolniški stalež ovira za začetek teka odpovednega

roka. Tudi temu tožniku pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati

ob izteku odpovednega roka, določenega v odpovedi, ampak po

izteku 6-mesečnega odpovednega roka, to je 8.7.2004.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnikom

do izteka odpovednih rokov, določenih v odpovedi, izplačevala

celotno plačo. Zato tožniki do vtoževanega nadomestila za ta čas

ne morejo biti upravičeni. Na podlagi kolektivne pogodbe, na

katero se sklicujejo tožniki, jim je tožena stranka dolžna za

preostali čas do izteka 6-mesečnega odpovednega roka izplačati

nadomestilo v vtoževani višini 70 % povprečne plače za zadnje tri

mesece dela pred odpovedjo (po kolektivni pogodbi bi bili sicer

upravičeni do 80 % nadomestila, ker pa tega ne vtožujejo, jim

sodišče tega ne more priznati, saj po 1. odstavku 2. člena ZPP ne

sme prekoračiti tožbenega zahtevka).

Tožena stranka je tožnikom priznala odpravnino za primer odpovedi

iz poslovnega razloga v višini po 3. alinei 2. odstavka 109.

člena ZDR, ki določa, da pripada delavcu 1/3 osnove (povprečna

mesečna plača, ki jo je prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal v

zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) za vsako leto dela pri

delodajalcu, če je pri njem zaposlen nad 15 let. Iz izračunov

odpravnin izhaja, da znaša odpravnina po ZDR za tožnika

M.a (za 26 let delovne dobe) 1.124.852,39 SIT, za tožnika

J. (za 23 let delovne dobe) 1.237.615,69 SIT, tožnik B. (za 18

let delovne dobe) pa 864.151,40 SIT. Osnova za odmero odpravnine

po 109. členu ZDR je skladna z osnovo, določeno v 6. odstavku 24.

člena Kolektivni pogodbi za špedicijsko, skladiščno in pomorsko

agencijsko dejavnost (delavčeva povprečne mesečna plača v zadnjih

preteklih treh mesecih). Iz izračunov odpravnin izhaja, da znaša

osnova za odmero odpravnine za tožnika M. 129.790,66 SIT, za

tožnika J. 161.428,13 SIT, za tožnika B. 144.025,23 SIT. Ob

upoštevanju navedene določbe kolektivne pogodbe, da znaša

odpravnina najmanj 60 % osnove za vsako leto dela, so tožniki

upravičeni do vtoževane razlike odpravnine, in sicer tožnik

M. v višini 899.872,00 SIT, tožnik J. v višini 990.073,00 SIT,

tožnik B. v višini 691.319,00 SIT. Do zakonskih zamudnih obresti

od navedenih zneskov so upravičeni šele od dnevov prenehanja

pogodbe o zaposlitvi (6.7.2004 oz. 8.7.2004), torej ne že od

vtoževanih datumov zapadlosti - 3.6.2004 (M.), 20.3.2004 (J.),

22.3.2004 (B.).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358.

člena ZPP pritožbi tožnikov v večjem delu ugodilo in odločitev

sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožbenemu

zahtevku v večjem delu ugodilo. Višji tožbeni zahtevek tožnikov

(glede odmere odpovednih rokov od 7.1.2004 oz. od 25.2.2004,

izplačila nadomestila za čas odpovednih rokov v trajanju 75 dni

oz. 150 dni ter glede datuma zapadlosti vtoževanih razlik

odpravnin) je neutemeljen. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s

353. členom ZPP pritožbo tožnikov v preostalem delu zavrnilo in

potrdilo nespremenjeni del odločitve sodišča prve stopnje.

Glede na takšno odločitev pritožbenega sodišča je bilo potrebno

na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP spremeniti tudi odločitev o

stroških prvostopenjskega postopka. Ker tožniki le s sorazmerno

majhnim delom svojega zahtevka niso uspeli, jim je tožena stranka

dolžna na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP povrniti njihove

stroške postopka. Tožniki so priglasili le stroške sodnih taks.

Vsak je plačal po 4.750,00 SIT takse za tožbo in po 4.750,00 SIT

takse za sodbo. Zato je tožena stranka dolžna povrniti vsakemu po

9.500 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje

prvostopenjske odločbe.