Appeal dismissed; employer failed to serve written notice and hearing details before summary dismissal. Employer must follow strict procedure for summary dismissal. Court upheld first instance ruling. Employer must follow strict procedure for summary dismissal.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Pred podajo izredne odpovedi PZ zaradi neuspešno opravljenega

poskusnega dela mora delodajalec delavcu vročiti pisno

obdoložitev - oceno o uspešnosti poskusnega dela ter mu določiti

čas in kraj, kjer lahko poda zagovor. Ker tožena stranka tega ni

storila, izredna odpoved PZ že zato ni zakonita in sodišču prve

stopnje izredne odpovedi PZ ne bi bilo potrebno presojati po

vsebini.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep

tožene stranke z dne 3.2.2004 o izredni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika z

dnem 4.2.2004 vrniti na delo, ga s tem dnem prijaviti v socialno

zavarovanje po osnovi najmanj 131.666,00 SIT, mu vpisati delovno

dobo v delovno knjižico ter mu povrniti pravdne stroške v znesku

135.300,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od odločitve

sodišča prve stopnje do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena

stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno

sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da

tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje tudi o vsebini

utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in še

podrejeno o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja zaradi

nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Navaja, da je

sodišče prve stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb postopka,

ker so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, predvsem v

nasprotju z izpovedbo strank kot tudi prič. Navaja, da je tožniku

26.1.2004 vročila oceno o uspešnosti poskusnega dela, vročitve

tožnik ni hotel podpisati, jo je pa vzel in bil opozorjen na

zagovor, vendar te pravice ni izkoristil. Prvi sklep o izredni

odpovedi je bil napisan res že 30.1.2004, sklep je tožnik prejel,

ni pa ga hotel podpisati. V vlogi z dne 26.5.2004 je priznal, da

je prejel sklep, čeprav je prej zatrjeval, da ga ni. Tožniku je

bila ocena vročena 26.1.2004, to je bil dan, do katerega je imel

tožnik čas predložiti poročilo o svojem delu. Tako ne drži, da je

moral podati zagovor isti dan, saj je od možnosti podaje zagovora

do vročitve odločbe o izredni odpovedi poteklo kar nekaj dni.

Navaja, da je tožnik očitno računal, da ni prejel ocene

poskusnega dela. Sodišče se v dejansko osnovo izredne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi ni spuščalo. Med postopkom je sodišče

ugotovilo, kar je tožnik tudi priznal, da je toženo stranko

prijavil na inšpekcijo, kar kaže na nekorektnost tožnika, zato

meni, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Zato bi

sodišče prve stopnje moralo ugotoviti trajanje delovnega razmerja

najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, če je smatralo, da je

odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožnik si je tudi

nezakonito prisvojil sredstva družbe, kar je dodatni razlog, da

nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Toženi stranki ni

razumljivo, zakaj se niso upoštevali njeni dokazi in je verjelo

samo tožniku. Navaja, da 2. odstavek 83. člena Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002) določa, da ni

potrebno omogočiti zagovor delavcu, če obstoji takšna okoliščina,

zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati,

da delavcu to omogoči, če delavec to odkloni, ali pa se ne odzove

na zagovor. Tožena stranka je povedala, da se tožnik ni odzval na

vabilo, tožnik pa je rajši šel na dopust, kot pa, da bi

izkoristil možnost podaje zagovora. Zato bi sodišče moralo

ocenjevati vsebino izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka neskladne navedbe tožene

stranke. Tožena stranka je vedela, kako poteka in se opravlja

poskusno delo, vendar se ji je mudilo in se je hotela tožnika

čimprej znebiti. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2.

odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS

št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je

tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku na

podlagi 4. alinee 111. člena ZDR/2002, ker ni uspešno opravil

poskusnega dela. Ugotovilo je, da tožniku ni bil omogočen

zagovor, kot to določa 2. odstavek 83. člena ZDR/2002 v postopku

pred izredno odpovedjo in ker mu v smislu določil 1. in 2.

odstavka 177. člena ZDR/2002 ni bila vročena negativna ocena

poskusnega dela na način, kot to določa 2. odstavek 180. člena

ZDR/2002. Na podlagi izvedenega postopka je zaključilo, da niso

bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca

neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči.

Pritožbeno sodišče se z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje

strinja ter glede na pritožbene navedbe le še dodaja:

Pritožbeno sodišče najprej pripominja, da ZDR/2002 ne predvideva

odpovedi pogodbe o zaposlitvi z odločbo (sklepom) delodajalca,

kot je to napačno storila tožena stranka. Novi ZDR je izpostavil

pogodbeno razmerje med delavcem in delodajalcem, in sicer z

določenimi posebnostmi, ki odstopajo od klasičnega pogodbenega

razmerja po civilnem pravu, ker je delavec v takšnem pogodbenem

razmerju šibkejša stranka.

Z ozirom na določbe novega ZDR se pogodba o zaposlitvi ne

odpoveduje na podlagi enostransko izdanega oblastvenega akta

delodajalca, temveč z odpovedjo kot izrazom volje ene od

pogodbenih strank. Navedena nepravilnost pa ni vplivala na samo

zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik in tožena stranka sta se v pogodbi o zaposlitvi z dne

24.10.2003 dogovorila o poskusnem delu v trajanju treh mesecev

(1. odstavek 125. člena ZDR/2002). Tožena stranka je na podlagi

ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu z dne

26.1.2004, tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Po določbi 82. člena ZDR/2002 je utemeljen razlog, ki opravičuje

izredno odpoved dolžna dokazati tista stranka, ki izredno

odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. Pred izredno odpovedjo pogodbo o

zaposlitvi mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor smiselno

upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR/2002, razen če

obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca

neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če

delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove

povabilu na zagovor (2. odstavek 83. člena ZDR/2002).

V postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi tožena

stranka morala tožniku podati pisno ugotovitev o neuspešno

opravljenem poskusnem delu, na podlagi te ugotovitve pa podati

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po postopku, ki ureja

izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je trdila, da je tožniku dne 26.1.2004 vročila

oceno o uspešnosti poskusnega dela, vendar je tožnik ni hotel

sprejeti, odklonil je tudi zagovor. Potem ko je tožena stranka

ocenila, da tožnik poskusnega dela ni opravil, mu je dne

30.1.2004 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki pa je

tožnik ni hotel sprejeti. S sklepom z dne 2.2.2004 je poskusno

delo podaljšala za 12 ur in razveljavila sklep o izredni odpovedi

pogodbe o zaposlitvi z dne 30.1.2004, dne 3.2.2004 pa tožniku

ponovno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je

ugotovilo, da tožena stranka ni spoštovala zakonskih določb glede

izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZDR/2002. Pritožbeno

sodišče se z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje strinja. V

postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec

delavcu vročiti pisno obdolžitev, v konkretnem primeru oceno o

uspešnosti poskusnega dela ter določiti čas in kraj, kjer lahko

delavec poda svoj zagovor.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni dokazala, da

je tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vročila

oceno o neuspešno opravljenem poskusnem delu in mu določila kraj

in čas, kjer naj poda svoj zagovor. Po določbi 2. odstavka 177.

člena ZDR/2002 mora delodajalec pisno obdolžitev delavcu vročiti

na način, kot ga določa 180. člen ZDR/2002 in sicer mu ga mora

vročiti osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na

naslovu prebivališča, s katerega delavec dnevno prihaja na delo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka

tožniku ni vročila ocene poskusnega dela na način, kot je določen

v 180. členu ZDR/2002 in mu omogočila zagovor. ZDR/2002 ne določa

izrecno roka, ki moral poteči od vročitve obdolžitve oziroma

ocene do trenutka zagovora, glede na to, da ne gre za formalen

postopek pri delodajalcu, temveč za poseben predpogoj za

veljavnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz okoliščin

konkretnega primera je potrebno presojati, ali je bil delavcu

zagovor omogočen, kar ne izključuje možnosti zagovora že

naslednjega dne oziroma celo isti dan. Iz dejanskih zaključkov

sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi tožnik zagovor zavrnil, kot

to zatrjuje pritožba, temveč da tožena stranka tožnika ni niti

vabila na zagovor po postopku, kot je določen v 177. členu

ZDR/2002. Ker tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbe o

zaposlitvi po postopku, ki sicer ureja izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi, je odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi

izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna. Sodišču prve

stopnje zato ni bilo potrebno obravnavati zadeve tudi po vsebini,

zato so vse pritožbene navedbe glede same vsebine odpovedi

pogodbe o zaposlitvi nerelevantne.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je

pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti

potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in tožnik sta priglasila pritožbene stroške in ker

tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni v

ničemer doprinesel k razjasnitvi zadeve, je pritožbeno sodišče

odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.