Appeal partially allowed: Court voids first instance ruling on union trustee appointment due to lack of legal protection.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje

zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in pravne

neučinkovitosti sklepa (obvestila) o imenovanju sindikalnih

zaupnikov, prejetega dne 14.2.2005 in se tožba v tem delu zavrže;

v ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Udeleženec in nasprotni udeleženec lahko sama razvežeta pogodbo o

zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata in za to ne

potrebujeta sodne razveze. Zato je sodišče ob ugotovitvi, da je

predlagatelj to pogodbo že sam odpovedal, tožbeni zahtevek za

sodno razvezo pogodbe pravilno zavrnilo.

Delodajalac ne more zahtevati presoje zakonitosti imenovanja

oz. izvolitve sindikalnega zaupnika. Zoper obvestilo o

imenovanju sindikalnih zaupnikov po 2. odstavku 208. člena

ZDR ni predvideno pravno varstvo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek

udeleženca - predlagatelja na razvezo pogodbe o zagotavljanju

pogojev za delovanje sindikata, sklenjene med udeležencem in

nasprotnim udeležencem dne 14.5.1996 in zahtevek po ugotovitvi

nezakonitosti in pravne neučinkovosti sklepa (obvestila) o

imenovanju sindikalnih zaupnikov, prejetega dne 14.2.2005.

Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku

pritožuje predlagatelj tega kolektivnega delovnega spora zaradi

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe

materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni

tako, da se ugotovi prenehanje veljavnosti pogodbe o

zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata z dne 14.5.1996 z

dnem 10.2.2005 in ugotovi nezakonitost in pravno neučinkovitost

sklepa - obvestila nasprotnega udeleženca o imenovanju

sindikalnih zaupnikov, prejetega dne 14.2.2005, podrejeno pa, da

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje

sodišču prve stopnje. Navaja, da je postavil zahtevek za razvezo

pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin in vložil tožbo na sodišče

splošne pristojnosti, ki se je izreklo za nepristojno in zadevo

odstopilo delovnemu sodišču, ki pa v kolektivnih delovnih sporih

ni striktno vezano na tožbeni zahtevek, saj ima po določilu 53.

člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l.

RS, št. 2/2004) pravico odločiti glede na naravo razmerja. V

konkretnem primeru bi moralo v okviru tožbenega zahtevka zato

ugotoviti prenehanje veljavnosti sporne pogodbe. Lahko pa bi

sodišče skladno z določilom 285. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pozvalo predlagatelja

na dopolnitev tožbenega zahtevka. Predlagatelj se strinja s

stališčem sodišča prve stopnje, da je sporna pogodba prenehala

veljati že z odpovedjo predlagatelja, ne strinja pa se s

stališčem glede odpovednega roka. Volitve, ki jih je izvedel

nasprotni udeleženec namreč nimajo nobenega vpliva na odpovedni

rok po sporni pogodbi. Ker posebni odpovedni rok ni bil določen,

je sporna pogodba prenehala že naslednji dan po vročitvi

odpovedi, to je že z dnem 10.2.2005. Nerazumljiva je odločitev

sodišča, da je obvestilo, prejeto 14.2.2005 pravočasno, torej v

okviru odpovednega roka in da zato odpoved na veljavnost

izvolitve sindikalnih zaupnikov ne vpliva. Če je sporna pogodba

prenehala veljati z 10.2.2005, kot se zavzema predlagatelj,

obvestilo, prejeto 14.2.2005, ne more ustvarjati pravnih učinkov

nasproti predlagatelju.

Nasprotni udeleženec je podal odgovor na pritožbo, v katerem

prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Navaja,

da se predlagatelj trudi doseči, da bi pogodba prenehala pred

prejemom obvestila o izvolitvi sindikalnih zaupnikov, vendar je

sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v konkretnem

primeru potrebno upoštevati primerni odpovedni rok. Strinja se s

stališčem sodišča, da dejstvo, da v obvestilu ni bilo navedeno

število ur za sindikalno delo, ni take vrste pomanjkljivost, da

je mogoče šteti obvestilo kot neveljavno. V tem sporu pa ne gre

za spor o tem, kolikšno število sindikalnih zaupnikov je potrebno

glede na kriterije iz 6. člena pogodbe, temveč o tem, kateri od

tistih, ki so bili izvoljeni, so primerni za delodajalca.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na

pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve

pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena ZPP v zvezi

z 19. členom ZDSS-1. Na podlagi navedenega preizkusa je

ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je

odločalo o razvezi pogodbe o zagotavljanju pogojev za delovanje

sindikata, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na

ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo

ter da v tem delu postopka ni zagrešilo absolutno bistvenih

kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po

uradni dolžnosti. V delu, v katerem je odločalo o nezakonitosti

in neučinkovitosti sklepa (obvestila) o imenovanju sindikalnih

zaupnikov pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno

pravo, posledici česer je tudi zagrešilo absolutno bistveno

kršitev pravil postopka.

Predlagatelj je v tem kolektivnem delovnem sporu predlagal, da

sodišče razveže pogodbo o zagotavljanju pogojev za delovanje

sindikata, sklenjene med udeležencem in nasprotnim udeležencem

dne 14.5.1996. Sodišče prve stopnje je navedni predlog zavrnilo

iz razloga, ker je ugotovilo, da je predlagatelj že sam odpovedal

pogodbo o zagotavljanju pogojev za delovanje sindikata, ki je

bila sklenjena dne 14.5.1996. Ugotovilo je, da gre dejansko za

pogodbo, ki ima značaj kolektivnega dogovora oziroma pravilno

kolektivne pogodbe, s čimer se pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče sicer navaja, da je bila podlaga za sklenitev navedene

pogodbe Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo

Slovenije (Ur. l. RS, št. 9/98), ki v 57. členu določa, da se s

kolektivno pogodbo pri delodajalcu oziroma s pogodbo za

zagotavljanje pogojev za sindikalno delo med sindikati in

delodajalcem določijo materialni pogoji za delo sindikata (1.

odstavek). Navedena kolektivna pogodba je podlaga za današnje

urejanje materialnih pogojev za sindikalno delo, v letu 1996 pa

je bila to Kolektivna pogodba za kemično, nekovinsko in gumarsko

industrijo Slovenije, sklenjena v letu 1994 (Ur. l. RS, št.

37/94), ki je imela v 50. členu podlago za sklenitev pogodbe, in

sicer je bilo v 2. odstavku določeno, da se število sindikalnih

zaupnikov v organizaciji oziroma pri delodajalcu določi s

kolektivno pogodbo podjetja oziroma s pogodbo o zagotavljanju

pogojev za sindikalno delo med sindikati in organizacijo oziroma

delodajalcem, upoštevaje organiziranost delovnega procesa, dela v

izmenah, dislociranost in podobno.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba

med udeležencema sklenjena za nedoločen čas in da v pogodbi ni

urejen način odpovedi pogodbe, prav tako pa odpovedi tovrstne

pogodbe ne ureja noben specialen zakon. Pritožbeno sodišče pri

tem še ugotavlja, da odpoved pogodbe, s katero se urejajo

materialni pogoji za delo sindikata med sindikatom in

delodajalcem, ni urejena v Splošni kolektivni pogodbi, prav tako

pa tudi ne v kolektivni pogodbi dejavnosti, niti to vprašanje ni

bilo urejeno v 87. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega

razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 - 42/90), ki je v 2.

odstavku določal, da kolektivna pogodba določa način, postopek in

primere, ko se lahko zahteva sprememba pogodbe, ter pogoje, roke

in način za njeno odpoved. Zaradi tega je pravilen zaključek

sodišča prve stopnje, da je potrebno uporabiti splošna pravila

obligacijskega prava, pri čemer pa se sodišče prve stopnje zmotno

sklicuje na določbe Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št.

83/2001), saj je iz prehodne določbe 1060. člena OZ razvidno, da

se določbe tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja,

ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika, ki je stopil v

veljavo 1.1.2002, kot to določa 1062. člen. Zato je za sporno

razmerje potrebno uporabiti določbe Zakona o obligacijskih

razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji), ki se je v

Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis, ki je

odpoved trajnega dolžniškega razmerja urejal v določbi 358.

člena, ki je sicer enaka določbi 333. člena OZ, zato zmotno

sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe OZ nima nobenih

posledic. 358. člen ZOR določa, da v primeru, ko trajanje

dolžniškega razmerja ni določeno, ga lahko vsaka stranka prekine

z odpovedjo, ki mora biti vročena drugi stranki. Odpoved se sme

dati ob vsakem, vendar ne ob neprimernem času. Odpovedano

dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določen

odpovedni rok, če takšen rok ni določen s pogodbo, pa po preteku

z zakonom določenega, običajnega oziroma primernega roka. Stranki

se lahko dogovorita, da bo njuno dolžniško razmerje prenehalo s

samo vročitvijo odpovedi, če za določen primer zakon ne odreja

kaj drugega. Upnik ima pravico zahtevati tisto, kar je zapadlo,

preden je obveznost prenehala s pretekom roka ali z odpovedjo.

Predlagatelj v kolektivnem delovnem sporu zahteva, da sodišče

razsodi, da se razveže pogodba o zagotavljanju pogojev za delo

sindikata. Ker je sodišče ugotovilo, da lahko razvežeta pogodbo

stranki pogodbe, in da za to ni potrebna sodna razveza, je potem,

ko je ugotovilo, da je predlagatelj tega kolektivnega delovnega

spora sporno pogodbo že odpovedal, utemeljeno zavrnilo tožbeni

zahtevek na razvezo pogodbe.

Predmet tega kolektivnega spora je bila le odpoved pogodbe in

sodišče ni bilo dolžno ugotavljati, kdaj je odpovedano razmerje

med strankama pogodbe prenehalo, glede na to, da v pogodbi ni bil

določen odpovedni rok, prav tako pa posebnega roka ne določa

zakon oziroma kolektivna pogodba. Vsekakor pa se pritožbeno

sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje v obrazložitvi,

ki pa za odločitev v tem kolektivnem delovnem sporu ni pomembna,

da je potrebno upoštevati primeren rok in da ni pravilno stališče

predlagatelja, da učinkuje odpoved pogodbe že z dnem vročitve

oziroma z naslednjim dnem. Zmotno je stališče pritožbe, da bi

sodišče prve stopnje o tem moralo odločiti na podlagi določbe 53.

člena ZDSS-1. Navedeni člen namreč našteva nekaj možnih odločitev

v primeru, da je zahtevek, o katerem odloča sodišče, utemeljen. V

tem kolektivnem sporu pa sodišče zahtevku ni ugodilo, zato ne

pride v poštev uporaba določb 53. člena ZDSS-1.

Ker je bila torej pogodba o zagotavljanje pogojev za delovanje

sindikata, sklenjena med udeležencema dne 14.5.1996 že odpovedana

pred vložitvijo tožbe oziroma predloga v tem kolektivnem delovnem

sporu in ker za odpoved pogodbe ni predpisana vložitev tožbe, je

sodišče prve stopnje pravilno predlog udeleženca v tem delu

zavrnilo. Zaradi navedenega je tudi pritožbeno sodišče pritožbo v

tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar

je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko

je presojalo predlog predlagatelja, to je delodajalca, za

ugotovitev nezakonitosti in pravne neučinkovitosti sklepa

(obvestila) o imenovanju sindikalnih zaupnikov, prejetega

14.2.2005. Zoper samo obvestilo namreč noben pravni predpis ne

predvideva sodnega varstva. Iz obvestila je razvidno, da je to

podano na podlagi 2. odstavka 208. člena Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR/2002 - Ur. l. RS, št. 42/2002). Gre zgolj za

obvestilo o dejstvu, kdo so bili izvoljeni sindikalni zaupniki

sindikata pri delodajalcu. Tudi sicer, pa delodajalec, niti nihče

drug izven sindikalne organizacije nima pravne podlage, da

zahteva presojo volitev sindikalnih zaupnikov oziroma tudi same

organiziranosti sindikata. Gre namreč za posebej občutljivo in

pomembno vprašanje sindikalne svobode, ki je opredeljeno v

številnih mednarodnih konvencijah, katere je sprejela tudi naša

država. Tako je pravica do sindikalne svobode urejena že kot

temeljna človekova pravica v Splošni deklaraciji človekovih

pravic OZN, nato v mednarodnem Paktu o ekonomskih, socialnih in

kulturnih pravicah, kjer je v 8. členu določena svoboda

sindikalnega organiziranja in prepoved vsakega ravnanja, ki bi

delovanje sindikatov omejilo. Sindikalna svoboda in varstvo

sindikalnih zaupnikov je urejeno tudi v Evropski socialni

listini, spremenjeni Sveta Evrope v 5. in 28. členu. Posebej pa

je sindikalna svoboda in varstvo sindikalnih zaupnikov urejeno v

Konvencijah mednarodne organizacije dela št. 87 in št. 98 ter št.

135. Ustava Republike Slovenije zagotovlja sindikalno svobodo v

76. členu, ki določa, da je ustanavljanje sindikatov ter

včlanjevanje vanje svobodno. Bistvo vseh navedenih določb je, da

sindikati sami v okviru pravil, ki so določena z zakoni in

statuti sindikatov, določajo, kdo so njihovi predstavniki.

Delodajalec tako na določitev konkretnih sindikalnih

predstavnikov, ki lahko, seveda v okviru zakona in dogovora med

sindikati in delodajalcem, pridobijo tudi status sindikalnega

zaupnika, ki uživa posebno varstvo, skladno s 113. členom

ZDR/2002, nima vpliva. Pravilno pa ugotavlja sodišče prve

stopnje, da v primeru, če ne pride do dogovora o številu

sindikalnih zaupnikov med delodajalcem in sindikatom ZDR

zagotavlja tak status enemu delavcu. Tudi v takem primeru

sindikalnega zaupnika imenuje sindikat in delodajalec na njegovo

izbiro nima vpliva.

Glede na zgoraj navedeno je predlagatelj v kolektivnem delovnem

sporu zahteval odločitev o predlogu, ki sploh ne spada v sodno

pristojnost, zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z

določbo 18. člena ZPP predlog v tem delu zavreči. Ker je odločalo

o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost, je storilo absolutno

bistveno kršitev pravil postopka, določeno v 3. točki 2. odstavka

339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in

sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter predlog

zavrglo. Za tako postopanje je imelo podlago v določbi 2.

odstavka 354. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1.

Pritožbeno sodišče je vzdržalo v veljavi odločitev o stroških

postopka, ki jih je priglasil le predlagatelj postopka, ki s

svojim predlogom ni uspel. O pritožbenih stroških pritožbeno

sodišče ni odločalo, ker jih udeleženci niso priglasili.