Appeal dismissed; no damages for job transfer without causal link to proven mental harm.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zahtevek za izplačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode

zaradi nezakonite razporeditve v drug kraj je bil pravilno

zavrnjen, saj ni bila izkazana vzročna zveza med

prerazporeditvijo in zatrjevano škodo iz naslova utrpelega

strahu. Tesnoba, depresivnost, nespečnost in utujenost so

bile pri tožeči stranki v enakem obsegu in intenzivosti

podane že pred prerazporeditvijo na delo v drug kraj.

Če je delavec razporejen na delo v drug kraj, mu s tem ni

kršena ustavna pravica do svobode izbire zaposlitve, pri

čemer ta pravica tudi ni osebnostna pravica. Sam poseg v

osebostno pravico tudi ne zadostuje za priznanje odškodnine

iz naslova nepremoženjske škode, ampak mora delavec

dokazati, da je utrpel pravno priznano škodo po 1. odstavku

200. člena ZOR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeni

zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz

naslova nepremoženjske škode, ki naj bi jo ta utrpela v posledici

nezakonite prerazporeditve, znesek 4.200.000,00 SIT, z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do plačila. Tožeči stranki

je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške

postopka v višini 263.352,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov

iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l.

RS, št. 26/99 in nadaljnji) pritožuje tožeča stranka. Sprva se

pritožuje zoper sklep z dne 5.10.2004, s katerim ni bilo ugodeno

zahtevi pooblaščenca tožeče stranke za izločitev predsednika

senata t.j. okrožnega sodnika - svetnika J.C.. Le-ta bi moral

biti izločen, saj je v osebnem sporu s pooblaščencem tožeče

stranke. Pritožba nadalje navaja, da sodba nima razlogov o

obširnih pravdnih navedbah tožeče stranke. Obstaja nasprotje med

razlogi sodbe in izvedenskim mnenjem, pa tudi med razlogi o

neobstoju pravnega temelja in postavitvi izvedenca o ugotavljanju

obsega škode. Sodba ima nejasne razloge, saj obširno navaja

teorijo in materialno pravo, čeprav tožeča stranka tega ni

vtoževala. Sodba nima dokazne ocene o nobenem dokazu, zlasti ne o

izvedenskem mnenju. Sodišče je nekritično povzelo izpovedbe prič,

ki so v delovnem razmerju pri toženi stranki, pa tudi sicer so

priče neverodostojno izpovedale. Sodba nima dokazne ocene in

razlogov o pravnomočni sodbi, s katero je ugotovljena nezakonita

prerazporeditev tožeče stranke v drug kraj in ki je temelj za

vložitev odškodninske tožbe. Sodišče sploh ni ugotavljalo

dejanskega stanja oz. je zmotno ugotovilo, da je tožena stranka

izvedla zakonit postopek prerazporeditve. Tudi materialno pravo

je zmotno uporabljeno. Sodba ne navede oblike odškodninske

odgovornosti; tožeča stranka je uveljavljala objektivno in

krivdno odgovornost. Odločitev je v nasprotju s sodno prakso.

Sodišče je spregledalo, da je pravica do dela temeljna osebnostna

pravica in podlaga za vse ostale osebnostne pravice. Tožeča

stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje pred

drugim predsednikom senata, toženi stranki pa naloži plačilo

pritožbenih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje

sodne odločbe do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP

izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri

čemer je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo

materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega

postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2.

odst. 339. člena ZPP. Na podlagi izvedenega preizkusa in v izogib

nepotrebnemu ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti soglaša in

povzema dejanske in pravne ugotovitve iz izpodbijane sodbe, glede

pritožbenih navedb pa pojasnjuje naslednje.

Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s sklepom, s katerim

ni bilo ugodeno zahtevi tožeče stranke za izločitev predsednika

senata. Pooblaščenec tožeče stranke je to zahtevo vložil zaradi

dvoma v nepristranskost (6. tč. 70. člena ZPP), vendar pa iz

spisa ne izhaja, da bi bil predsednik senata z njim v osebnem

sporu, kot se to zatrjuje v pritožbi in kar bi obenem

predstavljalo utemeljen razlog za izločitev. Predsednik senata,

katerega izločitev je bila zahtevana, je v zvezi s tem izjavil,

da je njegova žena v funkciji okrožne državne tožilke zoper

pooblaščenca tožeče stranke vložila zahtevo za preiskavo zaradi

suma kaznivega dejanja krive ovadbe in zlorabe zaupanja, vendar

pa to ne predstavlja okoliščine, ki bi terjala njegovo izločitev

v obravnavani zadevi. Okrožna državna tožilka je zoper

pooblaščenca postopala v okviru svojih pristojnosti, kar pa tudi

po oceni pritožbenega sodišča ne more biti razlog za

pristranskost predsednika senata. Navedbi iz spornega sklepa, ki

nakazuje, da je pravi razlog zahteve za izločitev iskati tudi v

tem, da predsednik senata ni ugodil predlogu pooblaščenca tožeče

stranke za preložitev obravnav, razpisanih za istega dne, kot je

bila kasneje tudi vložena zahteva za izločitev, t.j. 29.9.2004,

pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Zahteva za preiskavo zaradi

suma kaznivih dejanj je bila namreč vložena že dne 24.8.2004.

Pooblaščenec tožeče stranke je zahtevo za izločitev resda podal

pravočasno, vendar če bi zaradi navedenega dejanja okrožne

državne tožilke resnično dvomil v pristranskost predsednika

senata, bi zahtevo za njegovo izločitev podal najbrž neposredno

po vložitvi zahteve za preiskavo ali pa vsaj v pripravljalni

vlogi, ki jo je dne 24.9.2004 predložil sodišču prve stopnje, ne

pa šele dne 29.9.2004.

Sodišče druge stopnje na podlagi izvedenega preizkusa ni

ugotovilo v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka, prav tako pa niso podane tiste bistvene

kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni

dolžnosti. Pritožbena navedba, da izpodbijana sodba nima razlogov

o pravdnih navedbah tožeče stranke, ne drži. Sodišče prve stopnje

je kratko povzelo navedbe tožeče stranke, prav tako pa je glede

vsake posamezne vtoževane postavke nepremoženjske škode podrobno

obrazložilo, zakaj ne obstaja temelj vtoževane odškodnine. Prav

tako ne drži pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima dokazne

ocene o nobenem dokazu, zlasti ne o izvedenskem mnenju. Po oceni

pritožbenega sodišča je namreč odločitev v izpodbijani sodbi

povsem ustrezno podprta z ugotovitvami izvedenskega mnenja,

pritožbena navedba glede nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe

in izvedenskim mnenjem pa je tudi neutemeljena.

Pritožba neutemeljeno očita, da je izpodbijana sodba v nasprotju

s sodno prakso. Razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje

zavrnilo tožbeni zahtevek, so namreč tudi po oceni pritožbenega

sodišča pravilni ter ne pomenijo odstopanja od sodne prakse, ki

se je oblikovala na področju nepremoženjske škode. Za negmotno

škodo se je na podlagi 1. odst. 200. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji), ki je

veljal v času nastanka zatrjevane škode v obravnavani zadevi,

priznavala denarna odškodnina v naslednjih taksativno navedenih

primerih: za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne

bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti,

razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali

pravice osebnosti ali smrti bližnjega, in za strah.

Glede vtoževane odškodnine za duševne bolečine zaradi strahu

tožeče stranke za njeno prihodnost pritožbeno sodišče v tem delu

v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe, saj je upoštevaje

ugotovitve izvedenskega mnenja zaključek sodišča prve stopnje,

češ da ni podana vzročna zveza med prerazporeditvijo in

zatrjevano škodo iz naslova utrpelega strahu, pravilen. Tesnoba,

depresivnost, nespečnost in utrudljivost so bile namreč pri

tožeči stranki v enaki intenziteti podane tudi že pred

prerazporeditvijo, le da je tožeča stranka po sporni

prerazporeditvi te motnje počutja začela pripisovati oddaljenosti

kraja zaposlitve od doma.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v

delu, kjer tožeča stranka vtožuje odškodnino zaradi zatrjevanih

duševnih bolečin zaradi nevšečnosti tekom zdravljenja. Pritožbeno

sodišče se zato v celoti strinja in povzema dokazno oceno tudi v

tem delu izpodbijane sodbe. Vzročna zveza med prerazporeditvijo

in zatrjevanimi nevšečnosti ni podana, saj se je tožeča stranka

zaradi zdravstvenih težav zdravila pri psihiatru že pred

prerazporeditvijo, njena zdravstvena diagnoza pa je bila enaka

tako v času pred prerazporeditvijo kot po njej.

Pritožba napačno meni, da je tožena stranka s premestitvijo na

delo v drug kraj tožeči stranki kršila njeno pravico do svobode

dela, ki je določena v 1. odst. 49. člena Ustave RS (Ur. l. RS,

št. 33/91 in nadaljnji). S sklepom o prerazporeditvi je bilo

zgolj kršeno določilo panožne kolektivne pogodbe o razporejanju

delavca iz kraja v kraj, zato je bil ta sklep zaradi

nezakonitosti tudi že pravnomočno razveljavljen. Tudi sicer pa je

pravica do dela ustavno zagotovljena pravica in ne osebnostna

pravica, kot to napačno zatrjuje pritožba.

Sodišče prve stopnje tudi pravilno ni štelo za dokazano, da bi

bila tožeči stranki v posledici prerazporeditve kršena katera

izmed osebnostnih pravic. Tudi sicer sam škodni poseg v

osebnostne pravice še ne zadošča za odškodninsko upravičenje,

ampak mora oškodovanec utrpeti eno izmed pravno priznanih oblik

škode. V zvezi s tem iz izvedenskega mnenja izhaja, da nastanka

tovrstne škode pri tožeči stranki ni bilo zaslediti, saj je bila

pri njej po prerazporeditvi podana enaka simptomatika kot pred

tem, tudi v enaki intenziteti, zaradi premestitve pa se ji tudi

ni bilo treba posebej vključevati v psihiatrično obravnavo.

Pritožbena navedba glede nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe

o neobstoju pravnega temelja in postavitvi izvedenca o

ugotavljanju obsega škode, ni utemeljena. Zatrjevane oblike

nepremoženjske škode v obravnavani zadevi so bile namreč takšne

narave, da za razjasnitev vseh potrebnih dejstev v zvezi s sporom

sodišče ni imelo potrebnega strokovnega znanja, zato je bila

postavitev izvedenca nujna. Sodišče prve stopnje je namreč šele

na podlagi ugotovitev izvedenskega mnenja lahko z gotovostjo

zaključilo, da zatrjevana nepremoženjska škoda ni podana v nobeni

izmed oblik, za katere je sicer v citiranem členu ZOR mogoče

prisoditi denarno odškodnino. Tožeča stranka pa je v zvezi z

obstojem zatrjevane škode tudi sama predlagala postavitev

izvedenca psihiatrične stroke.

Pritožba tudi očita, da v izpodbijani sodbi ni navedena oblika

odškodninske odgovornosti, tožeča stranka je namreč uveljavljala

tako krivdno kot objektivno. Po oceni pritožbenega sodišča se je

sodišče prve stopnje do trditvenega in dokaznega bremena v

izpodbijani sodbi ustrezno opredelilo. Ob ugotovitvi neobstoja

temelja vtoževane odškodnine bi bilo zato kakršnokoli nadaljnje

pojasnjevanje oblike odškodninske odgovornosti v obravnavami

zadevi odveč.

Pritožbeni očitek glede nekritičnega povzemanja izpovedb prič je

neutemeljen in povsem brez kakršnekoli podlage v podatkih spisa.

Sodišče prve stopnje namreč v obravnavani zadevi ni zaslišalo

nobene priče, ampak le tožečo stranko.

Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da izpodbijana sodba

nima dokazne ocene ter razlogov o pravnomočni sodbi, s katero je

bila ugotovljena nezakonitost prerazporeditve tožeče stranke. V

1. odst. 310. člena ZPP je določeno, da s sodbo sodišče odloči o

zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve, pri

čemer mora v skladu s 4. odst. 324. člena ZPP v obrazložitvi

navesti zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera

se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo

sodbo. Nezakonitost prerazporeditve je bila predmet drugega, že

pravnomočno končanega postopka (opr. št. Pd 125/99), zato sodišču

prve stopnje v izpodbijani sodbi ni bilo potrebno zavzemati

dokazne ocene o navedenem, pravnomočno končanem sporu - v skladu

z načelom materialne pravnomočnosti, po katerem so stranke in

sodišče vezani na vsebino sodne odločbe, ponovno sojenje o isti

zadevi pa je prepovedano, prvostopenjsko sodišče tega tudi ni

smelo. Sicer pa je v okviru ugotavljanja dejanskega stanja v

izpodbijani sodbi bistvo pravnomočne odločbe opr. št. Pd 125/99

kratko povzeto.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede zmotno

ugotovljenega dejanskega stanja, češ da je sodišče prve stopnje

zmotno ugotovilo, da je tožena stranka izvedla zakonit postopek

prerazporeditve tožeče stranke. V izpodbijani sodbi te ugotovitve

ni nikjer zaslediti, zato jo pritožba očitno navaja pomotoma.

Tudi sicer je bilo ugotavljanje dejanskega stanja glede

nezakonitosti prerazporeditve, kot že omenjeno, predmet drugega,

pravnomočno končanega postopka.

Prav tako je potrebno zavrniti pritožbeni očitek, da sta v

izpodbijani sodbi navedena tudi teorija oz. materialno pravo. V

skladu s 1. odst. 3. člena Zakona o sodiščih (ZS - Ur. l. RS, št.

1/94 in nadaljnji) je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije

vezan na Ustavo RS in zakone. Navajanje predpisov oz. teorije, na

katerih temelji sodna odločba, je torej v funkciji načela

zakonitosti, utemeljitev odločitve v ustreznih predpisih

materialnega prava pa zahteva tudi že citirani 4. odst. 324.

člena ZPP.

Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno

zavrnilo tožbeni zahtevek, saj zaradi nezakonitosti

prerazporeditve tožeča stranka ni utrpela zatrjevane

nepremoženjske škode. Drugostopenjsko sodišče je zato pritožbo

kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

(353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama krije stroške

pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP v povezavi z 1.

odst. 165. člena ZPP).