Appeal dismissed; disciplinary fine invalid as not authorized by collective agreement under ZDR s. 175(1).

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

[JEDRO]

Skladno s 1. odstavkom 175. člena ZDR se denarna kazen kot

disciplinska sankcija lahko izreče le, če je določena v KP. Ker

KP za negospodarske dejavnosti, ki velja za toženo stranko (zavod

za šport X.), ne predvideva denarne kazni kot disciplinske

sankcije in je tožena stranka disciplinsko sankcijo denarne kazni

izrekla na podlagi internega pravilnika o disciplinski

odgovornosti delavcev, je izrečena disciplinska sankcija

nezakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se

razveljavi odločba tožene stranke št. Zkad4003 z dne 30.1.2004.

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti

stroške postopka v znesku 80.496,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje sodbe dalje, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je iz vseh pritožbenih

razlogov iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP -

Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pritožila tožena stranka.

Meni, da gre v obravnavani zadevi v skladu s 19. tč. 5. člena

Pravilnika o disciplinski odgovornosti delavcev (v nadaljevanju:

pravilnik) za ponovitev istovrstne lažje kršitve delovne

obveznosti v obdobju 6 mesecev. Sodišče prve stopnje je enostavno

zaključilo, da je priča F. U. izpovedala, da ključa garderobe

nima in tako ni mogla vedeti, ali je bila tožeča stranka res

odsotna. Takšen zaključek pa je ob vseh izvedenih dokazih v

disciplinskem postopku in postopku pred sodiščem prve stopnje,

absurden. Dejstvo je, da tožeče stranke ob navedenih urah ni bilo

na delovnem mestu. F. U. je pojasnil, da ima njegova skupina

malico prej, kot je določeno za ostale delavce, ker je zjutraj še

rosa. Zakoniti zastopnik tožene stranke je povedal, da je bila

tožeča stranka dolžna upoštevati navodila U., ter da je čas

malice praviloma od 10.30 do 11.00 ure, če ni drugačnih ustnih

navodil vodje objekta. V nobenem primeru pa čas malice ni bil

določen od 11.00 do 11.40 ure. Tudi če bi tožeča stranka bila na

malici, pa bi kršila zakonske določbe o trajanju odmora za

malico, ker je ta čas prekoračila. Sodišče prve stopnje je

napačno ocenilo izpoved F. U., ki je pojasnil, da sta s

sodelavcem S. obhodila celoten objekt znotraj ograje in če bi

bila tožeča stranka na območju tenis igrišča, bi jo videla in ni

možno, da bi se zgrešili. Ni jasno, zakaj sodišče ne verjame

toženi stranki in zaslišani priči. Pritožba še očita, da se

sodišče ni opredelilo do listinskih dokazov v spisu ter do

dokaznega postopka v disciplinskem postopku, temveč je samo na

podlagi zaslišanja priče F. U. zaključilo, da kršitve tožeči

stranki niso dokazane. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno

sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da

tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo

razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP

izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri

čemer je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo

materialnega prava in na bistvene kršitve določb pravdnega

postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2.

odst. 339. člena ZPP. Na podlagi izvedenega preizkusa je

pritožbeno sodišče prišlo do ugotovitev, pojasnjenih v

nadaljevanju.

Tožena stranka je na podlagi izvedenega disciplinskega postopka

ocenila, da je tožeči stranki dokazala očitano kršitev delovnih

obveznosti, t.j. neupravičene odsotnosti z delovnega mesta dne

1.10.2003, 9.12.2003, 11.12.2003 in 17.12.2003, zato ji je

izrekla kot disciplinski ukrep denarno kazen. Ne glede na razloge

v izpodbijani sodbi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje

disciplinsko odločbo razveljavilo, pa pritožbeno sodišče v okviru

preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti

ugotavlja, da bi bilo potrebno tudi sicer disciplinsko odločbo

zaradi zmotne uporabe materialnega prava razveljaviti. V času

izvršitve tožeči stranki očitanih kršitev delovnih obveznosti so

namreč že veljala določila novega Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02), ki v 1. odst. 175. člena določa, da

delodajalec lahko izreče disciplinsko odgovornemu delavcu opomin,

druge disciplinske sankcije, kot so npr. denarna kazen ali odvzem

bonitet pa le, če so določene v kolektivni pogodbi na ravni

dejavnosti. Za toženo stranko velja Kolektivna pogodba za

negospodarske dejavnosti v RS (KPND - Ur. l. RS, št. 18/91 in

nadaljnji), ki pa ne predvideva denarne kazni kot ene od možnih

disciplinskih sankcij. Tožeči stranki je bila tako izrečena

denarna kazen zgolj na podlagi določil pravilnika tožene stranke

o disciplinski odgovornosti delavcev, v kolektivni pogodbi

dejavnosti pa podlaga za navedeni ukrep ni podana. Ker v

obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj, ki ga za upravičenost

izreka disciplinskega ukrepa denarne kazni izrecno predpisuje 1.

odst. 175. člena ZDR, je v posledici zato potrebno sporno

disciplinsko odločbo razveljaviti.

Ne glede na zgoraj navedeno, so pritožbeni očitki, ki se nanašajo

na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, neutemeljeni. Na tem

mestu zato pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju v

celoti sprejema in soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami

prvostopenjskega sodišča, saj je to glede na zaključek, da tožeči

stranki ni mogoče z gotovostjo dokazati očitanih kršitev delovnih

obveznosti, sporno disciplinsko odločbo pravilno razveljavilo.

Do ostalih pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena za

obravnavano zadevo, se pritožbeno sodišče v skladu s 1. odst.

360. člena ZPP ni opredelilo.

Na podlagi vsega navedenega in ker sodišče druge stopnje tudi ni

ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere

je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene

stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.

člen ZPP).

Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, krije sama svoje stroške

pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi z 1. odst.

165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je moralo v skladu s 5. točko 31. člena Zakona

o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/04)

in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija

dopusti. V skladu s 1. odst. 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti

revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča

mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali

če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse

vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za

odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem

pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni

odločalo. V obravnavani zadevi ni podan noben od navedenih

primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da

revizije ne dopusti.