Appeal dismissed; employer's summary dismissal invalid due to lack of written accusation and defense hearing.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker delodajalec v postopku izredne odpovedi PZ delavcu ni izdal

pisne obdolžitve ter ga vabil na zagovor, je izredna odpoved PZ,

izdana po neformalno opravljenem razgovoru med strankama,

nezakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 12.12.2004

nezakonita. Ugotovilo je, da mu delovno razmerje pri toženi

stranki ni prenehalo, temveč mu še traja, zaradi česar ga je

tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter mu v delovno

knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega

prenehanja delovnega razmerja, nadalje mu plačati zaostalo

nadomestilo plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja do

ponovnega nastopa dela z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo

od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila. Glede

stroškov postopka je odločilo, da je tožena stranka dolžna

tožniku povrniti stroške postopka v znesku 179.982,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva odločitve

sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo,

in da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo

je, da je tožena stranka nezakonito izredno odpovedala tožniku

pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu pospeševalca prodaje.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih

razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1.

odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.

l. RS št. 19/94) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči.

Navaja, da je sodišče izdalo sodbo formalno na naroku brez

vsebinsko izvedenega dokaznega postopka. Presodilo je le na

podlagi listin, kar predstavlja bistveno postopkovno kršitev. S

tem, ko je zavrnilo vse predlagane dokaze, ji je odvzelo možnost

obravnavanja pred sodiščem. Sicer priznava, da tožniku ni vročila

pisne obdolžitve, niti mu ni omogočila zagovora. Vendar ga je na

sestanku, ki je bil pred izredno odpovedjo pogodbe in se ga je

udeležil skupaj z ženo, seznanila s spornimi ravnanji. To je

storila potem, ko jo je sam tožnik obvestil o njegovem in ženinem

konkurenčnem delovanju. Poleg tega so se na sestanku obravnavala

tudi ostala vprašanja glede vrnitve gotovine, odtujitve

hladilnikov, pijače in ostale opreme, ki jo je imel tožnik v

uporabi. Stranki sta bili ves čas sposobni komunikacije ter bi na

takšen način lahko uredili medsebojne odnose. V tožnikovem

primeru je izpolnila vse predpisane pogoje, ki jih določa zakon

za pravilno odpoved pogodbe. Če bi sodišče zaslišalo priče, ki

jih je predlagala, bi se lahko prepričalo, da je v postopku

zadostila pogojem iz določbe 83. čl. ZDR, ki predpisuje, da mora

delodajalec omogočiti delavcu zagovor. Ker je sodišče zmotno

razsodilo, predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako,

da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno

razsodilo. Dokler delavec ni seznanjen s kršitvami, da se o njih

tudi izjasni, mu delodajalec ne more odpovedati pogodbe. Delavcu

se mora to omogočiti samo na formalno izvedenem zagovoru. Če je

odnos med delavcem in delodajalcem porušen in nestrpen,

delodajalec ne more enostransko odločiti, da delavca iz teh

razlogov ne bo več prenašal in mu v nadaljevanju odpovedati

pogodbo o zaposlitvi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče

zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje

izpodbijana sodba pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče

prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno

uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim

postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne

kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo

pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno

sodišče v izogib ponavljanju pravilno sprejetih razlogov v

izpodbijani sodbi na pritožbene navedbe tožene stranke še

odgovarja.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, zakaj je

zavrnilo konkretne dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka.

Poleg tega je obrazložilo odločilna dejstva, ki so izhajala iz

predloženih listin ter utemeljilo odločitev o nezakonitosti

izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika. Sodišče namreč pri

presoji ni vezano na nobena dokazna pravila oz. katere dokaze naj

upošteva. Zato kakršnokoli pritožbeno opozarjanje na pomanjkljivo

izvedbo dokazov oz. katerim dokazom bi moralo sodišče pokloniti

verodostojnost, ne more biti sprejemljivo.

Po določbi 3. odst. 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.

l. RS št. 42/02) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o

zaposlitvi v primerih oz. iz razlogov, določenih z zakonom.

Delodajalec mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki

opravičuje izredno odpoved (2. odst. 82. čl. ZDR). Materialno

pravna podlaga za izredno odpoved je opredeljena v določbah 1.

odst. 111. čl. in 110. čl. ZDR. Po ugotovitvi pritožbenega

sodišča je takšna zakonska ureditev v skladu z določbo 4. čl.

Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo

delodajalca, po kateri delavcu ne preneha delovno razmerje, če za

to ni resnega razloga v zvezi z njegovo sposobnostjo ali

obnašanjem. Nadalje je po določbi 2. odst. 9. čl. navedene

konvencije ugotovitev obstoja utemeljenega in resnega razloga

bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga

mora dokazati delodajalec.

Pritožbeno sodišče povdarja, da mora delodajalec po določbi 2.

odst. 83. čl. ZDR pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi

omogočiti delavcu zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odst.

177. čl. ZDR, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi

bilo to od delodajalca neupravičeno pričakovati ali če delavec

odkloni zagovor ali se neupravičeno ne odzove vabilu. Iz navedene

določbe ZDR izhaja, da mora delodajalec vročiti delavcu pisno

obdolžitev ter določiti kraj in čas, kjer lahko delavec poda svoj

zagovor. V tej zvezi mora delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe

zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega

razmerja jasno predočiti, kaj mu očita, da se lahko delavec brani

oz. o tem izjasni svoje stališče. Zato mu mora vročiti ustrezno

pisno obdolžitev.

V konkretnem primeru je tožena stranka dne 12.12.2003 izredno

odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker je izdal

poslovne skrivnosti svoji ženi N. G., ki je kot samostojna

podjetnica prevzela posel, ki ga je tožena stranka imela pri

družbi S. ter mu očitala še ostale kršitve, ki jih je obrazložila

v pisni odpovedi. Tožena stranka je sprejela takšno odločitev po

razgovoru, ki ga je imela s tožnikom in njegovo ženo dne

17.11.2003, na katerem je tožnik navedel kršitvena dejstva, ki so

imela naravo njegovih samoobdolžitev. Zato tudi ni smatrala za

potrebno, da bi glede tega še posebej napravila pisno obdolžitev

ter ga formalno vabila na zagovor.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča sicer pritožba pravilno

opozarja, da postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po

določbah ZDR ni več tako formalen kot je bil disciplinski

postopek po prejšnjih predpisih. Vendar pa morata biti za

zakonitost izredne odpovedi izpolnjeni vsaj dve osnovni procesni

zahtevi in sicer najprej, da mora biti delavcu natančno

predočeno, kaj se mu očita, kar pomeni, da mora vedeti, da mu

zaradi očitanih delovnih zadolžitev grozi odpoved in s tem

prenehanje delovnega razmerja. Poleg tega mora biti delavec

seznanjen, da pomeni njegova izjava obrambo nasproti obdolžitvam

ter je glede tega poučen, da se lahko zoper njih brani s

strokovnim zagovornikom. Zato zgolj prostovoljna navajanja

delavca o določenih ravnanjih, če tudi bi vsebovala elemente

kršitev pogodbenih obveznosti, ne morejo zadostovati oz.

utemeljevati resnih razlogov odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Ne gre namreč prezreti dejstva, da predstavlja delovno razmerje

vrednoto. Z izgubo zaposlitve pride do številnih posledic na

strani delavca in njegove družine, predvsem pa do zmanjšanja

sredstev za preživljanje. Zato je potrebno, da delodajalec v

postopkih odpovedi pogodbe o zaposlitvi na strani delavca

upošteva predpisana zakonska pravila in določbe mednarodnih

konvencij. Ker tožena stranka v tožnikovem primeru glede očitanih

kršitvenih ravnanj ni izdala pisne obdolžitve ter ga ustrezno

vabila na zagovor, na katerem bi izrabil svoje pravice do

obrambe, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je izdala

tožniku dne 12.12.2003 po neformalno opravljenem razgovoru med

strankama, ni bila zakonita in ne predstavlja resnih razlogov za

prenehanje delovnega razmerja tožnika.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu izpodbijane sodbe

ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni.

Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti kot materialnopravno

pravilno potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih

stranki, to je tožena stranka v pritožbi oz. na drugi strani

tožnik v odgovoru na pritožbo, nista priglasili.