Employment court dismisses severance pay claim against a public utility company director for gross breach of duty.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu (1. in 3. točka izreka) spremeni tako, da se v tem delu

glasi:

"Zavrne se zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 14.036.970,00

SIT, revalorizirane od 18.2.1998 do 20.4.1998 z rastjo

maloprodajnih cen, od 20.4.1998 pa z zakonskimi zamudnimi

obrestmi do plačila ter za plačilo davka od skupnega zneska.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v

znesku 2.020.510,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

17.11.2005 dalje.

Tožnik krije sam svoje stroške postopka."

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki pritožbene stroške v

znesku 461.500,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo, stroške odgovora na

pritožbo pa krije sam.

[JEDRO]

Iz individualne PZ je razvidno, da je direktor dolžan

organizirati in voditi delovni proces. V tej zvezi samostojno

odloča ter odgovarja za zakonito delo podjetja. Tožnik, ki je bil

kot direktor zadolžen za pravilno in zakonito poslovanje

podjetja, je kršil pogodbene obveznosti, če je prišlo do razpada

sistema AOP pri toženi stranki in se uporabnikom sploh niso

izstavljali računi za porabljeni plin, četudi so bile v tem

oddelku že dalj časa neurejene razmere.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi

stranki, da tožniku plača 14.036.970,00 SIT, valorizirano od

18.2.1998 do 20.4.1998 z rastjo maloprodajnih cen, od 20.4.1998

pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Zahtevek za

plačilo prispevkov in odškodnine v znesku 11.937.833,09 SIT s

pripadki je zavrnilo, toženi stranki je naložilo, da tožniku

povrne stroške postopka v znesku 440.025,90 SIT ter odločilo, da

svoje stroške postopka krije tožena stranka sama.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih

razlogov. Navaja, da ni pasivno legitimirana, ker je k plačilu

odpravnine po pogodbi o zaposlitvi zavezan ustanovitelj, to je

H.. To ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, zato so razlogi

izpodbijane sodbe v nasprotju z izrekom. Sodišče prve stopnje je

nadalje ugotovilo, da je tožnik onemogočal delovni proces in je

nastala materialna škoda - zato bi moralo zahtevek zavrniti, saj

je bil očitno razrešen iz utemeljenih razlogov. Samo gramatikalna

razlaga 14. člena pogodbe o zaposlitvi zato ne bi smela biti

odločilna. Sodišče prve stopnje se je napačno postavilo na

stališče, da tožnik ni kršil holdinških načel, ker ta niso

definirana, čeprav je povzročal škodo in oviral delovni proces.

Najbolj osnovna naloga direktorja, izhajajoča iz funkcije same,

je zagotavljanje nemotenega procesa dela in prepoved povzročanja

škode. Povzročitev popolnega zastoja v oddelku AOP so potrdile

številne priče, to dejstvo pa izhaja tudi iz listin. Vse je bilo

posledica tožnikovih nepravilnih odločitev in ravnanj, od njega

se je pričakovala sanacija stanja, vendar vse do razrešitve ni

ukrepal. Če sodišču prve stopnje niso bila jasna načela in cilji

H., bi se o njih lahko prepričalo z zaslišanjem direktorja

H.. Iz izpovedi zaslišanih prič pa je mogoče razbrati, da ta

načela pomenijo ravnanje dobrega - skrbnega gospodarja. Pritožba

očita sodišču prve stopnje, da je napačno presodilo dejansko

stanje še v zvezi z odločanjem Nadzornega sveta H.; ta je bil

pristojen za tožnikovo razrešitev in ne nadzorni svet tožene

stranke, nadalje je zmotno tolmačena izpoved priče V. o tem,

zakaj je nadzorni svet sprejel tako odločitev. Sodišče prve

stopnje je toženi stranki tudi neutemeljeno naložilo plačilo

davka in ni upoštevalo 16. člena pogodbe o zaposlitvi, po katerem

pripada delavcu odpravnina le, če mu z razrešitvijo delovno

razmerje preneha. Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi

disciplinskega ukrepa in ne zaradi razrešitve. Napačna je tudi

odločitev o stroških postopka, saj je tožnik uspel le v deležu

54%. Upoštevati bi bilo treba tudi to, da je imel tožnik do konca

mandata le še 8 mesecev. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in

zavrnitev zahtevka ter zahteva povrnitev stroškov

prvostopenjskega postopka in stroškov pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka vse navedbe tožene

stranke v njeni pritožbi ter predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo

sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo še

nadaljnjih stroškov tega postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo ter prerekala

navedbe tožeče stranke v odgovoru na pritožbo, saj gre za

ponavljanje pravno neargumentiranih in zavajajočih navedb ter

predlaga zavrnitev navedb tožeče stranke v odgovoru na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur l. RS, št. 26/99,

96/2002, 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene

kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na

pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi z ugovorom tožene stranke glede pasivne legitimacije

pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v 15. členu pogodbe o

zaposlitvi sicer res določeno, da je odpravnino delavcu dolžan

izplačati ustanovitelj. Vendar pa iz uvoda pogodbe o zaposlitvi

izhaja, da je v tem primeru kot ustanovitelj (sicer nelogično)

mišljena tožena stranka.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je sprejelo

zaključek, da onemogočanje delovnega procesa ter posledično

povzročanje škode ni kršenje holdinških načel. Kaj takega iz

izpodbijane sodbe ne izhaja. Na 11. strani, na katero se sklicuje

pritožba, sodišče le povzema utemeljitev predloga za razrešitev

tožnika, pri čemer dokazna ocena sledi šele v nadaljevanju. Iz

nje pa izhaja, da so k opisanim razmeram v službi AOP prispevali

delovni in osebni konflikti med tožnikom in vodjem AOP M., pri

čemer pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je k tem ni prispeval

le tožnik, zato njegova krivda ni dokazana.

Pritožba tudi napačno nakazuje na bistveno kršitev določb

postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe

niso sami s sabo v nasprotju, saj pritožba povzemanje izvedenih

dokazov na strani 11 napačno razume kot dokazno oceno sodišča

prve stopnje.

Utemeljeno pa pritožba opozarja na napačno uporabo materialnega

prava. Tožnik je uveljavljal odpravnino zaradi razrešitve na

podlagi 14. in 15. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 22.12.1994. V

14. členu pogodbe o zaposlitvi je določeno, da v primeru

razrešitve in hkrati prekinitve delovnega razmerja pred iztekom

pogodbenega obdobja zaradi hujših kršitev direktorjevih

pristojnosti, ki jih ima po statutu in drugih aktih podjetja,

pripada njegova plača še 6 mesecev. Po 15. členu pogodbe o

zaposlitvi pa v primeru razrešitve brez ugotavljanja krivde in

hkrati prekinitve delovnega razmerja ali pa v primeru, da mu

krivda v smislu 14. člena te pogodbe ni dokazana, pripada

direktorju odpravnina v višini 30 - kratne njegove zadnje

izplačane plače pred razrešitvijo. Podlago za odpravnino

predstavlja tudi 37. člen statuta Javnega podjetja E. L. (v

nadaljevanju: JP E.), ki določa, da ima razrešeni direktor

pravico do odpravnine v višini 30 kratne njegove zadnje mesečne

plače, če je razrešen brez enega od razlogov, naštetih v 35.

členu statuta in brez krivde.

Iz sklepa o razrešitvi z dne 18.2.1998 izhaja, da je predsednik

nadzornega sveta H. mesta L. (v nadaljevanju: H.) tožnika

razrešil s položaja glavnega direktorja JP E. na podlagi 2. točke

35. člena statuta JP E. in 14. točke 21. člena statuta H.. V 14.

točki 21. člena statuta H. je določena pristojnost nadzornega

sveta H. za imenovanje (in razrešitev) glavnih direktorjev v

H. povezanih javnih podjetij, v 2. točki 35. člena statuta JP

E. pa je določeno, da je glavni direktor lahko predčasno

razrešen, če generalni direktor H. zahteva njegovo razrešitev,

ker je grobo kršil holdinška načela, cilje in naloge. Navedena

določba pomeni, da je direktorja mogoče razrešiti tudi iz

razlogov, ki niso "krivdni", če se tako odloči nadzorni svet

Holdinga. Nadzorni svet H. je imel torej pravico tožnika

razrešiti s položaja direktorja JP E. kadarkoli, pri čemer je

tožnik upravičen do odpravnine le v primeru, če je razrešen brez

obstoja razlogov, določenih v statutu ali v primeru, če mu krivda

ni dokazana.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odpravnino v višini 30

kratne njegove zadnje izplačane plače pred razrešitvijo.

Ugotovilo je, da v statutu H. ni opredeljeno, kakšna so načela in

cilji H., zato tudi ni bilo mogoče ugotoviti in definirati, kaj

bi lahko bila kršitev holdinških načel. Zato se je postavilo na

stališče, da tožnikovega ravnanja, kot so ga opisale številne

zaslišane priče, ni mogoče označiti kot kršitev teh načel.

Nadalje je ugotovilo, da delovni in osebni odnosi v oddelku AOP

pri toženi stranki niso bili dobri, za kar pa krivde ni bilo

mogoče v celoti pripisati tožniku. Med tožnikom kot direktorjem

JP E. in vodjo službe AOP S. M. je vladala napetost v medsebojnih

odnosih, vendar pa zaradi tega tožniku ni mogoče očitati grobe

kršitve holdinških načel, ciljev in nalog.

Pritožbeno sodišče se s to oceno sodišča prve stopnje ne strinja.

Holdinška načela, cilji in naloge sicer v statutu res niso

izrecno opredeljeni, vendar jih je povsem jasno mogoče razbrati

iz določb statuta. Iz 1. člena statuta izhaja, da je H.

ustanovilo Mesto L. zaradi uskladitve delovanja in poslovanja

mestnih gospodarskih javnih služb z Zakonom o gospodarskih javnih

službah in z Zakonom o gospodarskih družbah. Namen te uskladitve

je racionalnejše in ekonomičnejše izvajanje gospodarskih javnih

služb, ki jih po zakonu in na njem temelječih odlokih zagotavlja

Mesto L.. Iz te določbe statuta torej jasno izhaja, kakšna so

holdinška načela in kakšni so holdinški cilji, ki so okvirno

označeni z racionalnejšim in ekonomičnejšim izvajanjem

gospodarskih javnih služb. Glavni cilj H. je, da skrbi za

racionalno in ekonomično poslovanje odvisnih družb, ki se vanj

povezujejo; glavni holdinški načeli pa sta načelo racionalnosti

in načelo ekonomičnosti.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v službi AOP

prišlo do zastoja v delovanju informacijskega sistema, kar je

priča S. M. pojasnil s tem, da tožnik ni dovolil vzdrževanja

saldakontov oz. sistema, zato ni bilo poskrbljeno za pravilnost

vnešenih podatkov. Nova aplikacija saldakontov ni bila

kompatibilna z obstoječim sistemom. Priča J. V. je povedal, da se

je datoteka na obračunu povečala do take mere, da je to

povzročilo anomalijo, ki se je prenašala po celem sistemu.

Povedal je tudi, da bi se to lahko saniralo v nekaj dneh, vendar

pa ni bilo nobenega vzdrževalca. Kasneje je bil problem rešen v

treh dneh, z angažiranjem dveh zunanjih sodelavcev. Priča S. Č.

je povedal, da je plačilni promet že celo leto 1997 občasno

izpadal, včasih pa celo stal. Kljub težavam se je vodsto odločilo

za obnovo in nakup nove aplikacije finančno materialnega

poslovanja in nove strojne opreme, ki bi omogočila hitrejše in

zanesljivejše funkcioniranje sistema. Po njegovem mnenju vodja

AOP S. M. ni spoštoval strategije in politike podjetja, ki mu je

nalagala, da sistem posodobi. Obnova sistema je tako trajala

nenormalno dolgo. Iz izpovedi priče J. G. izhaja, da se je spor

med direktorjem in vodjo AOP razširil tudi na sodelavce AOP in

uporabnike novega sistema, računovodstva in knjigovodstva, kjer

je bilo opazno, da sodelavke ne morejo več sodelovati pri prenovi

sistema. Ni šlo samo za računalniški, marveč tudi za kolaps

vodenja. Zaradi zastoja tožena stranka ni mogla izdajati faktur

porabnikom plina. Priča A. K. je povedal, da so bile vzrok

tožnikove razrešitve razmere, ki so bile sicer neurejene že

daljše obdobje, tožnik pa jih ni uspel urediti. Priča M. V. pa je

povedal, da je bila razrešitev posledica tega, ker sodelovanje s

tožnikom ni bilo več mogoče. Tožnik je sicer pojasnil, da so bile

razmere, zlasti na področju informatike, že pred njegovim

prihodom problematične, področje informatike je bilo zelo

zanemarjeno in pričakovalo se je, da bo probleme rešil. Zaradi

nepripravljenosti sodelovanja vodje službe AOP S. M. rešitev ni

bila možna, saj so bile v oddelku pogoste sabotaže, ki jih je

odkril s sodelovanjem posameznikov in ki jih je vodil vodja

službe AOP.

Iz navedenega izhaja jasen zaključek, da tožnik ni bil sposoben

rešiti problemov v službi AOP. Res so bile razmere že prej

neurejene, zato ni bilo mogoče in se tudi ni od tožnika

pričakovalo, da jih bo v celoti naenkrat rešil. Res je tudi, da

za neurejene razmere krivda ni bila le na njegovi strani.

Zagotovo pa je bila njegova krivda v tem, da kot direktor ni

ničesar ukrenil, saj se je od njega vendarle pričakovalo, da bo

probleme začel odpravljati, kar pa se ni zgodilo. Razmere so se

le še poslabšale in sicer do te mere, da javno podjetje svoje

gospodarske javne službe ni moglo več v celoti izvajati. Izpad

faktur porabnikom plina zagotovo pomeni grobo kršenje ciljev in

načel holdinga, ki se zavzema za racionalno in gospodarno

poslovanje odvisnih družb. Gre za to, da so se problemi in

notranja trenja odražali tudi navzen, kar se ob pravilnem vodenju

ne bi smelo zgoditi. Notranja nesoglasja nikakor ne bi smela

vplivati na delovanje gospodarske javne službe, zato je kolaps

računalniškega sistema, ki je imel za posledico to, da porabniki

plina določeno obdobje sploh niso prejemali računov, mogoče

označiti kot grobo kršitev holdinških načel, ciljev in nalog.

Razlogi za razpad informacijskega sistema in za nesoglasja v

službi AOP, ki so dobili take razsežnosti, da so imele konkretne

posledice tudi navzven, bi lahko bili tudi izven neposrednega

vpliva tožnika. Toda od direktorja se utemeljeno pričakuje, da bo

svoje delo opravljal tudi v razmerah, ki niso najbolj ugodne.

Razlogi, da je prišlo do razpada sistema AOP in da računi za plin

niso bili posredovani porabnikom, so bili na strani tožnika kot

direktorja JP E., zadolženega za uspešno, gospodarno in nemoteno

poslovanje. Tožnik kot direktor je bil dolžan organizirati in

voditi delovni proces in poslovanje, samostojno odločati in bil

je odgovoren za zakonito delo podjetja. Te njegove pristojnosti

izhajajo iz 4. člena pogodbe o zaposlitvi, medtem ko so v statutu

JP E. definirane še natančneje. Vse te pristojnosti in naloge

vodijo k enemu glavnemu cilju, racionalnemu in ekonomičnemu

poslovanju javnega podjetja, ki opravlja naloge, zaupane kot

izvajalcu gospodarske javne službe. Zlasti je treba upoštevati,

da tožena stranka kot gospodarska javna služba ni ustanovljena le

z namenom pridobivanja dobička, ampak ima širši družbeni pomen,

saj je njena naloga zadovoljevati potrebe prebivalstva. Celotna

poslovna politika javnega podjetja se izvaja v okviru smernic

H. (12. člen statuta) in v skladu z njegovo poslovno politiko,

glavni direktor podjetja pa ima vsa pooblastila za njeno

izvajanje, sprejemanje ukrepov in za uveljavljanje vseh oblik

odgovornosti. Tako je bil tožnik kot direktor podjetja odgovoren,

da vzpostavi red tudi v službi AOP, pri čemer je imel vsa

pooblastila, da ustrezno ukrepa proti vodji službe, če ta ni

ravnal v skladu z njegovimi navodili in v skladu s poslovno

politiko. Tudi, če je k razpadu sistema prispeval le S. M. sam,

je bil za to odgovoren tožnik kot glavni direktor.

Sodišče prve stopnje je zato napačno uporabilo materialno pravo,

ko je ob ugotovitvah, kot so predhodno obrazložene, zavzelo

stališče, da tožniku ni mogoče očitati grobe kršitve holdinških

načel, ciljev in nalog, ker ti niso definirani in ker krivde za

nastalo situacijo ni mogoče pripisati le tožniku. Ugotovitev, da

tožniku krivda ni dokazana, materialnopravno ni pravilna. Treba

je upoštevati, da v primeru krivdnih razlogov za razrešitev ne

gre za krivdo v "kaznovalnem" smislu, ampak za subjektivno

odgovornost direktorja za pravilno, nemoteno in zakonito

poslovanje podjetja. Ta pa je v spornem primeru nedvomno

izkazana. Zato pogoji, pod katerimi bi bil tožnik zaradi

razrešitve upravičen do odpravnine, niso izpolnjeni.

Ker je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki so bili

potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev in je dejansko stanje

popolno ugotovilo, le napačno je uporabilo materialno pravo, je

pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijani

del sodbe v 1. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevek za

plačilo odpravnine v višini 14.036.970,00 SIT s pripadki

zavrnilo. Posledično pa je spremenilo tudi izrek o stroških

postopka. Tožnik z zahtevkom ni uspel, zato krije sam svoje

stroške postopka. Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve

vseh stroškov, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje sicer

delno napačno (po vrednosti spornega predmeta bi jih lahko za

odgovor na tožbo le v višini 1300 točk, za ostala opravila pa

ustrezno manj, poleg tega pa vsi priznani stroški niso bili

potrebni). Vendar pa se na sklep o stroških tožnik ni pritožil. V

odločitev o stroških so všteti že tudi priznani stroški tožene

stranke, to pa pomeni, da jih v pritožbenem postopku ni mogoče

več odmeriti v manjšem znesku od že prisojenih 2.020.510,00 SIT.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do

povrnitve pritožbenih stroškov v višini 1.375 točk oz. 151.250,00

SIT za pritožbo, povečano za DDV pa 181.500,00 SIT. Stroški takse

za pritožbo znašajo 280.000,00 SIT. Stroški odgovora na odgovor

na pritožbo niso bili potrebni. Zato je tožena stranka upravičena

do povrnitve pritožbenih stroškov v znesku 461.500,00 SIT.

Tožnikov odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato krije sam

svoje stroške, ki so mu s tem nastali.