Appeal allowed; first-instance court erred by misclassifying dismissal reason, requiring retrial.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljni stroški postopka.

[JEDRO]

Ker je tožnik v tožbi kot razlog za izredno odpoved PZ navedel

razloge po 1. in 3. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR, bi sodišče

ravnanje tožene stranke lahko presojalo le v luči navedenih

razlogov.

Ker tožena stranka tožniku za čas čakanja na delo ni

zagotavljala dela, niti mu ni izplačala zakonsko določenega

nadomestila plače, ampak za 14% nižje nadomestilo, je podan

razlog za izredno odpoved PZ po 1. alinei 1. odstavka 112.

člena ZDR. S tem dejstvom se je tožnik seznanil s prejemom

plačilne liste.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati

odpravnino v višini 3,437.961,32 SIT, odškodnino v višini

2,046.258,00 SIT in nadomestilo plače za neizrabljeni del dopusta

v višini 640.861,10 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Poleg tega je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki

povrniti njene stroške postopka v znesku 459.620,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2004 dalje.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil

tožnik in predlagal spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane

sodbe. Glede zatrjevanega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja je navedel, da mu tožena stranka ni

zagotavljala dela ne le do dne 24.5.2004, ampak vse do izredne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi, s tem, ko mu je odvzela pisarno,

preklicala vsa pooblastila in onemogočila dostop do informacij.

Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do nameravane redne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca ter drugih njegovih

ukrepov, ki so sledili odločitvi tožnika, da ne bo odsvojil

poslovnega deleža v družbi A.. Glede navedenega je sledilo

izpovedi direktorja tožene stranke, da je tožniku onemogočal

opravljati delo z namenom preprečitve uhajanja zaupnih

informacij. Sodišče prve stopnje nadalje ni izvedlo predlaganih

dokazov glede poizvedb pri KDD o prenosu delnic z družbe A. na

N., prav tako je zanemarilo listinske dokaze, s katerimi je

tožnik dokazoval namen direktorja tožene stranke, da izsili

prodajo njegovega poslovnega deleža. Glede razžalitev pa je

tožnik navedel, da bi o njegovi škodi na zdravju na zaslišanju

izpovedala klinična psihologinja - tudi tega dokaza sodišče prve

stopnje ni izvedlo. Prav tako ni upoštevalo žalitve, ki jo je

tožnik utrpel s tem, ko je direktor tožene stranke njegovo nalogo

negativno ocenil ter pri tem uporabil zaničevalne izraze. O

razlogu zmotne uporabe materialnega prava je tožnik navedel, da

bi mu morala tožena stranka za čas, ko mu ni zagotavljala dela,

izplačati zakonsko določeno nadomestilo, ne pa nižjega.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila ter pri tem navedla, da

tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazal razlogov

za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je

izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Nadalje je še dodala, da

je tožnik v vsakem primeru zamudil rok za podajo odpovedi pogodbe

o zaposlitvi z dne 21.6.2004 iz razloga, ker mu tožena stranka ni

zagotavljala dela, saj ga je pozvala nazaj na delo že dne

24.5.2004. Na poziv se je tožnik odzval, kar pomeni, da

okoliščine pri toženi stranki niso bile tako nevzdržne, da bi mu

onemogočale delo do izteka odpovednega roka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z

določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.

l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti

pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na

pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je

ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je zmotno

uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko

stanje nepopolno ugotovljeno.

V presojanem individualnem delovnem sporu je tožnik kot delavec

izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, za kar mora po 1.

odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št.

42/02; v nadaljevanju ZDR) obstajati razlog, določen s citiranim

zakonom. Tožnik je kot razlog za izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi v tožbi navedel 1. alineo 1. odstavka 112. člena ZDR

(delodajalec delavcu več kot dva meseca ni zagotavljal dela in mu

ni izplačal zakonsko določenega nadomestila plače) in 6. alineo

1. odstavka 112. člena ZDR (delodajalec je delavca žalil ali se

nasilno vedel do njega). Sodišče prve stopnje bi moralo ravnanje

tožene stranke presojati le v luči navedenih dveh razlogov, na

podlagi katerih lahko delavec izredno odpove pogodbo o

zaposlitvi, in je nepravilno upoštevalo tudi 3. alineo 1.

odstavka citiranega člena, ki govori o bistveno zmanjšanem

plačilu za delo. Bilo je namreč vezano na očitano ravnanje tožene

stranke, kot ga je v tožbi navedel in v postopku zatrjeval

tožnik, kajti po določbi 2. odstavka 82. člena ZDR mora tista

pogodbena stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi,

navesti in dokazati utemeljen razlog, ki to opravičuje in je kot

tak naveden v zakonu.

Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da v

presojanem individualnem delovnem sporu ni bil podan razlog iz 1.

alinee 1. odstavka 112. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi delavca. Pri tem je štelo, da bi bil podan zgoraj

opisani razlog le v primeru, ko delodajalec delavcu vsaj dva

meseca kumulativno ne bi zagotavljal dela in mu ne bi izplačal

nobenega nadomestila plače. S takšno presojo se pritožbeno

sodišče ne strinja in meni, da s tem, ko je tožnik za čas čakanja

na delo (od 2.2.2004 do 24.5.2004) prejemal le nadomestilo plače

v višini osnovne plače po VII. členu Pogodbe o zaposlitvi z dne

17.1.1998 (priloga A2), brez upoštevanja dodatkov za delovno dobo

in stalnost (njegovo nadomestilo plače je znašalo 14% manj kot

njegova povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih dela), ni

prejemal zakonsko določenega nadomestila. Po določilu 7. odstavka

137. člena ZDR pripada namreč delavcu nadomestilo plače v višini

njegove povprečne mesečne plače iz zadnjih treh mesecev v vseh

primerih, ko višina nadomestila ni posebej predpisana, torej tudi

v primeru, ko je odsoten z dela iz razlogov na strani delodajalca

(1. odstavek 137. člena ZDR). Ker torej tožniku tožena stranka za

čas čakanja na delo od 2.2.2004 do 24.5.2004 ni zagotavljala dela

in ni izplačala zakonsko določenega nadomestila plače, torej

nadomestila plače v višini, kot jo določa zakon, je podan razlog

po 1. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR in je tožnik imel

zakonsko podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem

je spoštoval 15-dnevni subjektivni rok iz 2. odstavka 110. člena

ZDR, saj se je z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi

(torej z dejstvom, da ni prejel zakonsko določenega nadomestila

plače) seznanil šele s prejemom plačilne liste za mesec maj 2004,

torej dne 19.6.2004. Poleg tega je toženo stranko predhodno pisno

opomnil na izpolnitev obveznosti z dopisom z dne 14.6.2004

(priloga A17) ter o kršitvah pisno obvestil inšpektorja za delo

dne 17.6.2004 (priloga A18), nato pa znotraj 8-dnevnega roka dne

21.6.2004 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (priloga

A20) ter s tem izpolnil zakonske zahteve iz 1. odstavka 112.

člena ZDR. Nezagotavljanje dela in izplačilo nadomestila plače v

znesku, nižjem od tistega, ki je določen v zakonu, pomeni, da ob

upoštevanju navedenih okoliščin in interesov pogodbenih strank ni

bilo moč nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega

roka (1. odstavek 110. člena ZDR).

Pritožbene navedbe tožnika, da mu tožena stranka ni zagotavljala

dela tudi po pozivu na delo dne 21.5.2004 (priloga A3), šteje

pritožbeno sodišče za neutemeljene. Iz dokaznega postopka pred

sodiščem prve stopnje namreč izhaja, da je tožena stranka tožniku

naslednjega dne po vrnitvi na delo dne 24.2.2004 zagotovila

(sicer manjšo) pisarno in računalnik, direktor mu je tudi dal

konkretno zadolžitev (analiza strategije dodelitve koncesije), za

katero ni potreboval zaupnih podatkov ter pooblastil, ki jih je

imel pred čakanjem na delo, nato pa so bila ta pooblastila

preklicana. Iz navedenega je moč ugotoviti, da je tožena stranka

tožniku zagotavljala delo po pogodbi o zaposlitvi, le pod drugimi

pogoji kot prej, hkrati pa mu je izplačala v pogodbi o zaposlitvi

dogovorjeno plačo v celoti (torej skupaj z dodatkom za delovno

dobo in stalnost). Stališče tožnika, da je tudi za obdobje po dne

25.5.2004 izpolnjen pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi

iz 1. alinee 1. odstavka 112. člena ZDR, ne drži, saj je v tožnik

v tem obdobju delo opravljal. Kaže edino na poslabšanje odnosov

med njim in toženo stranko kot delodajalcem.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče zaključilo, da je

tožnik imel zakonsko podlago za izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR

zaradi česar nadaljna presoja, ali je imel za svoje ravnanje

podan dodatni razlog (po 6. alinei 1. odstavka istega člena), za

odločitev v tem individualnem delovnem sporu niti ni bistvena.

Vseeno pa pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom iz izpodbijane

sodbe, da v konkretni zadevi razlog za izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi iz 6. alinee 1. odstavka 112. člena ZDR ni bil podan.

Kot je že navedeno zgoraj, je po določilu 2. odstavka 82. člena

ZDR utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi, dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje

pogodbo o zaposlitvi, torej tožnik. Pritožbeno sodišče glede

navajanih žalitev tožnika s strani tožene stranke oziroma njenega

direktorja soglaša s sodiščem prve stopnje in v celoti sprejema

njegovo dokazno oceno izvedenih dokazov. V izpodbijani sodbi so

namreč navedeni prepričljivi razlogi, zaradi katerih se je

sodišče prve stopnje naslonilo na izpovedbo direktorja tožene

stranke I. U., da s svojimi ravnanji (odvzem prenosnega

računalnika, prepoved sodelovanja tožniku na sejah kolegija,

neurejenost pisarne in delovne opreme, negativna ocena izvedene

naloge) ni imel namena žaliti tožnika, ampak je skušal preprečiti

uhajanje zaupnih informacij konkurenčnim družbam. Tožnik namreč z

ničemer ni dokazal nasprotnega, torej dejstva, da je direktor

tožene stranke tako ravnal z namenom prisiliti ga v prodajo

svojega poslovnega deleža v družbi A.. Okoliščino, da se odnos

ostalih zaposlenih do tožnika ni spremenil so potrdile tudi druge

zaslišane priče (T. M., I. P. in K. Š.). Na podlagi navedenega

pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da tožnik ni imel

utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po

6. alinei 1. odstavka 112. člena ZDR ter šteje pritožbene navedbe

v tej smeri za neutemeljene, dodatne dokazne predloge pa za

nepotrebne, saj je dejansko stanje glede navajanih žalitev

direktorja tožene stranke v celoti razjasnjeno.

Tožnik je torej dne 21.6.2004 iz razloga po 1. (ne pa 6.) alinei

1. odstavka 112. člena zakonito izredno odpovedal pogodbe o

zaposlitvi, zaradi česar je po 2. odstavku 112. člena ZDR

upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, in do odškodnine

najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo navedeno izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi za nezakonito, ni izvedlo nobenega dokaza v

zvezi z ugotavljanjem višine tožnikovega tožbenega zahtevka.

Glede na to je po določilu 355. členu ZPP pritožbeno sodišče

razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo v novo sojenje

sodišču prve stopnje.

V ponovljenem postopku bo potrebno dopolniti dokazni postopek in

izvesti dokaze glede višine posameznih vtoževanih zneskov

odpravnine in odškodnine, do katerih je upravičen tožnik kot

delavec, ki je zakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi.

Prav tako bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali mu

pripada odškodnina za neizrabljene dneve letnega dopusta ter v

kakšni višini.

V tem individualnem delovnem sporu sodišče prve stopnje do sedaj

ni izvedlo nobenega dokaza v smeri ugotovitve višine posameznih

vtoževanih terjatev tožnika, zaradi česar bo potrebno v

ponovljenem postopku glede tega izpeljati celoten dokazni

postopek. Tako niso podani razlogi iz 30. člena Zakona o delovnih

in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04; v nadaljevanju

ZDSS-1), po katerem iz razloga zmotne oziroma nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja ali bistvenih kršitev določb

postopka sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je

sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne

sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je

nepravilnosti moč popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo

dokazov pred pritožbenim sodiščem. Namen 30. člena ZDSS-1 je

torej le dopolnitev in preverjanje že izvedenega dokaznega

postopka, ne pa prenos celotne faze dokazovanja pred pritožbeno

sodišče, za kar bi šlo v konkretnem primeru.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3.

odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če pritožbeno

sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno

sredstvo, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje,

pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom

za končno odločbo.