Appeal dismissed: Basic military training is not apprenticeship, so absence does not extend the one-year deadline.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča

prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Enoletno osnovno vojaško uposabljanje po 1. alinei 2. odstavka

92. člena ZObr nima značaja pripravništva, saj ga je dolžan

opraviti vsak kandidat za vojaka in ne le tisti, ki prvič začne

opravljati delo, ustrezno vrsti in stopnji strokovne izobrazbe.

Ker pri usposabljanju po 1. alinei 2. odstavka 92. člena ZObr ne

gre za pripravništvo, roka za opravo tega usposabljanja ni mogoče

podaljšati za čas opravičene odsotnosti z dela, kot je to mogoče

pri opravljanju pripravništva (3. odstavek 121. člena ZDR). Ker

tožnik usposabljanja ni uspešno opravil v enem letu od sklenitve

PZ, mu skladno s 3. odstavkom 92. člena ZObr delovno razmerje

preneha v 30 dneh od datuma, določenega za zaključek

usposabljanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka spremenilo odločbi tožene

stranke z dne 19.1.2003 in 18.4.2003 tako, da je ugotovilo, da

tožniku preneha delovno razmerje z dnem 6.2.2003 in da se mu z

dnem 7.2.2003 ustavi izplačevanje plače. V 2. tč. izreka je

zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na

razveljavitev citiranih odločb, na poziv nazaj na delo in

razporeditev na ustrezno delovno mesto, na izplačilo pripadajoče

plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na obračun vseh

prispevkov, davkov in drugih dajatev in na podaljšanje enoletnega

roka za opravo osnovnega vojaškega usposabljanja za čas, ko je

bil odsoten z dela iz opravičljivih razlogov ter možnost, da se

udeleži osnovnega vojaškega usposabljanja. V 3. tč. izreka je

odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in zoper odločitev o

pravdnih stroških se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih

razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in

izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu

tožbenemu zahtevku oz. podredno, da jo v izpodbijanem delu

razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni

zaslišalo vseh prič, ki jih je tožnik predlagal, pri čemer te

svoje odločitve ni obrazložilo. Ker se glede navedenega

izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, je podana absolutna bistvena

kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Predloga za zaslišanje prič ni mogoče šteti za nepotrebnega, saj

je sodišče svojo odločitev oprlo tudi na izpovedbe zaslišanih

prič. Tožnik je v tožbi navedene priče predlagal prav zato, ker

je smatral, da bi lahko potrdile njegovo izpoved, saj je sodišče

na podlagi izpovedb zaslišanih prič štelo tožnikovo izpovedbo na

več mestih za neverodostojno. Tožnik na usposabljanje v mesecu

septembru 2002 ni bil napoten. Zgolj dejstvo, da je tožnik bil s

strani tožene stranke predviden za septembrsko usposabljanje, pa

ne more dokazovati, da je nanj s strani neposredno nadrejenih bil

tudi dejansko napoten. Tožnik ponovno poudarja, da mu je bilo

pojasnjeno, da se septembrskega termina za usposabljanje ne more

udeležiti zaradi potreb po vzdrževanju oz. morebitnih nujnih

primerov. Sodišče je v nasprotju z zakonom izvedlo dokaz z

vpogledom v dopis tožene stranke št. 811-01-45/2002-1 z dne

5.8.2002 in nanj deloma tudi oprlo svojo odločitev. Tožnik je

nasprotoval izvedbi tega dokaza, saj tožena stranka tega dokaza

ni predlagala, na predložitev tega dokaza pa je toženo stranko po

lastni iniciativi pozvalo sodišče prve stopnje, kar ni v skladu z

določbami ZPP. Tožniku bi morala tožena stranka zaradi dalj časa

trajajočih bolniških staležev podaljšati enoletni rok za

usposabljanje, kar smiselno izhaja iz določbe 121. čl. Zakona o

delovnih razmerjih. 92. čl. Zakona o obrambi in 121. čl. ZDR si

nista v nasprotju, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Iz izpovedbe priče D. B. je razvidno, da so tožniku nadrejeni

inštruktorji ocenili, da mu ne morejo odobriti podaljšanja

pogodbe, kar pomeni, da enoletni rok iz 92. čl. ne velja

absolutno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99

-2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev

določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2.

odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje pravilno in popolno

ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno

uporabilo tudi materialno pravo.

V postopku pred prvostopenjskim sodiščem je bilo ugotovljeno, da

je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi na

podlagi določbe 92. čl. Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in

nadalj.; v nadaljevanju ZObr). Ta pogodba je bila sklenjena za

dobo petih let od 7.1.2002 dalje, kar je v skladu z določbo 2.

alinee 1. odst. 92. čl. ZObr. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da

bo moral tožnik v enem letu od dneva sklenitve te pogodbe uspešno

opraviti vojaško strokovno usposabljanje, kar je skladno z

določbo 1. alinee 2. odst. 92. čl. ZObr. V letu 2003 so pri

toženi stranki potekala tri vojaško strokovna usposabljanja, ki

so se po izpovedbi priče R. K. zaključila z opravljanjem

preizkusa usposobljenosti. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da

se je tožnik udeležil prvega usposabljanja, vendar ga je

predčasno zaključil zaradi zdravstvenih težav in preizkusa

usposobljenosti takrat ni opravljal. Tožnik se je udeležil tudi

drugega strokovnega vojaškega usposabljanja, to usposabljanje je

zaključil, vendar preizkusa usposobljenosti v juniju 2002 ni

uspešno opravil. V zvezi s tretjim usposabljanjem in preizkusom

usposobljenosti pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se

tožnik tega usposabljanja in preizkusa ni udeležil, čeprav je bil

na to usposabljanje napoten. Sodišče prve stopnje je po izvedenem

dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnik na septembrsko

usposabljanje napoten z ukazom z dne 5.8.2002, vendar pa se na to

usposabljanje ni javil. Ker je tožnik v postopku navajal, da je

bil tudi v tem obdobju v bolniškem staležu, je sodišče to

tožnikovo trditev preverilo in na podlagi bolniških listov, ki

jih je v spis vložil tožnik (A 6) utemeljeno zaključilo, da v

času septembrskega usposabljanja v letu 2002 ni bil v bolniškem

staležu, poleg tega sodišču ni ponudil nobenih dokazov, ki bi

opravičevali njegovo odsotnost s tega usposabljanja. Glede na to

in z ozirom na izpovedbo obeh zaslišanih prič R. K. in D. B. je

tudi po stališču pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče

utemeljeno zaključilo, da pri toženi stranki niso preprečevali

tožniku njegove udeležbe na jesenskem usposabljanju v letu 2002.

Ker je bilo z ozirom na navedeno ugotovljeno, da tožnik

predpisanega osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja ni

opravil v enem letu od sklenitve pogodbe o zaposlitvi, mu je

tožena stranka utemeljeno izdala izpodbijani odločbi, na podlagi

katerih mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. 3.

odst. 92. čl. ZObr namreč določa, da v primeru, če kandidat, ki

je v skladu z določbo 2. odst. 92. čl. ZObr sklenil pogodbo o

zaposlitvi, vojaško strokovnega usposabljanja ne opravi uspešno,

preneha veljati pogodba o zaposlitvi v roku 30 dni od datuma,

določenega za zaključek usposabljanja. Ob upoštevanju navedenega

je sodišče prve stopnje utemeljeno delno ugodilo tožbenemu

zahtevku tako, da je datum prenehanja delovnega razmerja v

izpodbijanih odločbah določilo v skladu z določbo 3. odst. 92.

čl. ZObr, v preostalem pa njegov tožbeni zahtevek, ki se je

nanašal na razveljavitev izpodbijanih odločb, na reintegracijo,

reparacijo in podaljšanje strokovnega usposabljanja utemeljeno

zavrnilo.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika o tem, da je sodišče

prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. tč.

2. odst. 399. čl. ZPP, ker ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo

vseh predlaganih prič. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja,

da je sodišče prve stopnje preostale predlagane dokaze kot

nepotrebne zavrnilo, ker je ocenilo, da lahko odloči na podlagi

že izvedenih dokazov. Glede na to je neutemeljena pritožbena

trditev tožnika, da zavrnitev predlaganih dokazov ni obrazložena.

Ob tem ne gre prezreti tega, da je tožnik zaslišanje sovojakov

M., Š. R., R. J., K. in D. predlagal v zvezi z tožbenim

zatrjevanjem, da so njega in ostale sovojake inštruktorji pri

usposabljanju v juniju 2002 in preizkusu njihove usposobljenosti

"vzeli na piko", to dejstvo pa v zvezi z odločanjem o

razveljavitvi izpodbijanih odločb tožene stranke ni odločilnega

pomena. Tudi zaslišanje predlaganih prič o smiselno zatrjevanjem

šikaniranju tožnika s strani inštruktorjev ne bi moglo vplivati

na ugotovitev, da tožnik junijskega preizkusa usposobljenosti ni

uspešno opravil.

V zvezi z pritožbeno trditvijo tožnika, da je sodišče prve

stopnje ravnalo v nasprotju z določbami ZPP, ker je toženi

stranki naložilo, da predloži ukaz št. 811-01-45/2002-1 z dne

5.8.2002 (B 1), pritožbeno sodišče ugotavlja, da v času

pridobivanja navedenega dokaza sodišče prve stopnje res ni imelo

pravne podlage v določbah ZPP o tem, da bi toženi stranki

naložilo dostavo citiranega dokaza. Ker pa je sodišče prve

stopnje ta dokaz, ki ga je prejelo 3.1.2005, dokazno ocenilo na

naroku za glavno obravnavo dne 27.1.2005, torej v času, ko je že

stopil v veljavo Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1,

Ur. l. RS, št. 2/2004), po stališču pritožbenega sodišča ravnanje

sodišča prve stopnje nima za posledico nezakonitosti izpodbijane

sodbe, saj 1. odst. 34. čl. ZDSS-1 omogoča sodišču izvedbo

dokazov tudi po uradni dolžnosti.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da bi mu morala

tožena stranka podaljšati enoletni rok za osnovno vojaško

strokovno usposabljanje, kot to določa 121. čl. Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002). Citirani člen, ki

opredeljuje trajanje pripravništva, v 3. odst. določa, da se

trajanje pripravništva podaljša za čas opravičene odsotnosti z

dela, ki traja dlje kot 20 delovnih dni, razen za čas letnega

dopusta. Enoletno osnovno vojaško strokovno usposabljanje po 1.

alinei 2. odst. 92. čl. ZObr pa po stališču pritožbenega sodišča

nima značaja opravljanja pripravništva. Pripravništvo je

namenjeno uvajanju in usposabljanju za samostojno delo. Po 1.

odst. 120. čl. ZDR namreč sklene pogodbo o zaposlitvi kot

pripravnik, kdor prvič začne opravljati delo, ustrezno vrsti in

stopnji svoje strokovne izobrazbe ter z namenom, da se usposobi

za samostojno opravljanje dela v delovnem razmerju. Iz določbe 1.

alinee 2. odst. 92. čl. ZObr pa ne izhaja, da je dolžan opraviti

predpisano osnovno vojaško strokovno usposabljanje le tisti

kandidat za vojaka, ki prvič začne opravljati delo, ustrezno

vrsti in stopnji svoje strokovne izobrazbe. To strokovno

usposabljanje je dolžan opraviti vsak kandidat za vojaka. Tega

strokovnega usposabljanja pa ni mogoče primerjati s

pripravništvom, temveč gre za posebno obliko usposabljanja,

urejeno s posebnim predpisom (ZObr), ki ne omogoča podaljševanja

te dobe usposabljanja. Z ozirom na navedeno je sodišče prve

stopnje po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo tudi

del tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na možnost

podaljšanja enoletnega roka za opravo osnovnega vojaškega

usposabljanja in na možnost udeležbe na tem usposabljanju.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo

potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi

izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165.

čl. ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške

pritožbenega postopka.