Appeal dismissed; statutory presumption of indefinite-term contract shifts burden of proof to employer.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča

prve stopnje (I/2. in 4. točka izreka).

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Skladno s 3. odstavkom 214. člena ZPP, ni potrebno dokazovati

dejstev, ki se domnevajo po samem zakonu, lahko pa se dokazuje,

da ta dejstva ne obstajajo, če ni z zakonom drugače določeno.

Zato stranka, v katere korist zakon določa pravno domnevo, ni

dolžna trditi dejanskega stanja pridobitve te pravice ali

pravnega razmerja, ampak le domnevno bazo, tj. dejstva, na

katerih temelji pravna domneva in so odločilnega pomena za

podlago sodni odločbi, saj zakonska domneva olajšuje dokazno

breme stranke. Ker 54. člen ZDR kot posledico nezakonite

sklenitve PZ za določen čas uzakonja domnevo, da je sklenjena PZ

za nedoločen čas, zadostuje, da delavec (tožnik) navaja dejstva,

iz katerih izhaja, da je bila PZ za določen čas skenjena v

nasprotju z 52. členom ZDR, na toženi stranki (delodajalcu) pa je

dokazno breme glede dokazovanja, da je bila PZ za določen čas

sklenjena zakonito.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se

šteje, da je pogodba o zaposlitvi tožnika za določen čas z dne

17.4.2003 sklenjena za nedoločen čas in je tožnik v delovnem

razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas od 17.4.2003 dalje

(I/2. točka). Kar je zahteval tožnik več iz naslova ugotovitve

neveljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas in

razveljavitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas več ali

drugače, je sodišče zavrnilo (I/3. točka). Odločilo je, da je

tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini

101.992,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva

izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 8 dni

pod izvršbo (I/4. točka). Zavrnilo tožbeni zahtevek za

ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas

neveljavna (II/1. točka).

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper ugodilni del

sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po

določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v

celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v točki I/2. in

4. razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v

ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v

zvezi s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas obrazložilo

na podlagi 52. člena ZDR, ki določa, kdaj lahko delodajalec

sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Sodišče je odločalo

ultra petitum, kar je sicer v nekaterih primerih možno, sicer pa

sam izrek sodbe ni razumljiv, saj ga je razumeti tako, da se

zahtevek pod I/2. in I/3. točka izreka zavrneta. Tožnik se je v

svojih tožbenih navedbah skliceval zlasti na določilo 81. člena

ZDR ter temelj tožbenega zahtevka opiral na to, da je tožnik

podal odpoved zaradi grožnje in prevare tožene stranka. Sodišče

je tudi napačno štelo, da je bilo dokazno breme na toženi stranki

in navedlo, da bi tožena stranka morala dokazati zakoniti razlog

začasno povečanega obsega dela. Delo modelarja je specifično in

ga tožnik do tedaj pri toženi stranki ni opravljal, povečani

obseg dela modelarja pa sovpada z novimi tržnimi razmerami v

smislu trenutnega povečanja povpraševanja kot posledice novega

modnega trenda. Glede na formular pogodbe o zaposlitvi se niti ne

zahteva natančna obrazložitev razloga za sklenitev pogodbe za

določen čas, kar je nedvomno stvar samega vodstva podjetja.

Posledično navedenemu je tako sodišče prve stopnje napačno

uporabilo materialno pravo in sicer 52. in 54. člen ZDR. Tožnik

je novo pogodbo sklenil za določen čas in sicer dva dni potem, ko

mu je prenehalo delovno razmerje na podlagi njegove odpovedi.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo in v celoti prerekal

pritožbene navedbe tožene stranke kot zavajujoče. Tožnik je v

tožbi izrecno navajal, da ni zakonitega razloga za sklenitev

pogodbe za določen čas, kar se je po izvedenem dokaznem postopku

v celoti potrdilo. Sodišče prve stopnje tudi ni odločalo o

zahtevku ultra petitum, saj je izrecno zahteval, da se ugotovi,

da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen

čas tudi od 17.4.2003 dalje. Sodišče prve stopnje sicer ni

sledilo tožnikovim trditvam, da je podal odpoved zaradi zmote in

prevare, ki jo je pri njem povzročil direktor, sprejelo pa je

sekundarni razlog, kar je pravno povsem pravilno. Izrek sodbe je

pravilen, saj je sodišče ugotovilo, da je bila pogodba za določen

čas sklenjena za nedoločen čas. Tožnik je priglasil tudi

pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v

izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri

čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem

postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) in na pravilno

uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje

zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni zagrešilo in je na

pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje pravilno uporabilo

materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je sodišče prve

stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev

neveljavnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, saj

je tožnik sam podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi brez

odpovednega roka, kot je to sam navedel. Sodišče prve stopnje ni

ugotovilo, da bi tožnik podpisal izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi v zmoti ali prevari, ki naj bi jo povzročil direktor.

Sodišče prve stopnje pa je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim

je tožnik zahteval, da pri sklenitvi pogodbe za določen čas od

17.4.2003 do 17.4.2004 ni bil podan zakoniti razlog začasnega

povečanja obsega dela.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sicer

I/2 in I/4 točko izreka. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno

oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je

s tožnikom sklenila pogodbo za določen čas zakonito in sicer iz

razloga po 3. alinei 1. odst. 52. člena ZDR, ki določa, da se

pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas zaradi začasno

povečanega obsega dela. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje

tudi pravilno uporabilo določilo 54. člena Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002), ki določa posledice

nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. ZDR v

54. členu določa, da če je pogodba o zaposlitvi za določen čas

sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, ali če

ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je

sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil

pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Tako je neupošteven

pritožbeni ugovor tožene stranke, da je bilo dokazno breme na

tožniku, saj je tožena stranka tista, ki je morala dokazati, da

je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zakonito.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane bistvene kršitve

določb postopka kot to zatrjuje tožena stranka in da je sodišče

odločalo ultra petitum, ter da je izrek nerazumljiv. Pritožbeno

sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene

kršitve določb postopka po določilu 14. točke 2. odst. 339. člena

ZPP, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva

pomembna za odločitev, tako da je pritožbeno sodišče lahko

preizkusilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je odločilo

kot to izhaja iz sodbe, sodba sodišča prve stopnje pa je tudi

razumljiva. O prekoračitvi zahtevka ni mogoče govoriti, saj je

tožnik v tožbenem zahtevku postavil zahtevek za razveljavitev

pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 17.4.2003 ter

ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki

za nedoločen čas tudi od 17.4.2003 dalje, torej po poteku pogodbe

o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je v zadevi

odločalo na podlagi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih

(Ur.l. RS št. 19/94 - ZDSS), v skladu s 23. členom tega zakona pa

ni bilo vezano na tožbeni zahtevek delavca. Zato izrek sodbe v

ugodilnem delu (I/2. točka izreka) ni ultra petitum.

Sodišče prve stopnje je izvedlo tudi vse predlagane dokaze s

strani tožene stranke in sicer je vpogledalo celotno predloženo

listinsko dokumentacijo prav tako pa tudi zaslišalo direktorja

tožene stranke kot predlagane priče V. U. in B. K. in po tako

izvedenem dokaznem postopku je po oceni pritožbenega sodišča

pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala razloga začasno

povečanega obsega dela po določilu 3. alinee 1. odst. 52. člena

ZDR. Kot je izpovedal direktor tožene stranke na glavni obravnavi

dne 13.4.2004, je ponudil tožniku pogodbo o zaposlitvi za določen

čas zato, ker je ocenil, da bi tožnik lahko delal kot drugi

modelar, saj ima tožena stranka zaposlenega samo enega modelarja,

kar kaže na razlog sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen

čas. Tožniku je predlagal sklenitev pogodbe o zaposlitvi za

določen čas takrat, ko je tožnik prišel k njemu na razgovor s

predlogom, da bi preklical odpoved pogodbe o zaposlitvi, katero

je predhodno sam podal, kot je sicer zatrjeval zaradi zmote. Na

izrecno vprašanje direktorju, zakaj je tožniku ponudil pogodbo za

določen čas in ne za nedoločen čas, je direktor izpovedal, da

zato, ker se mu zadeva ni zdela zelo resna, glede na izjave, ki

jih je tožnik po vseh oddelkih razširjal in tudi njemu in že

večkrat izjavil, da bo dal odpoved, ker je nezadovoljen, ter da

drugje več zasluži. V zvezi s pritožbenim ugovorom tožene

stranke, da je bilo dokazno breme v zvezi s transformacijo

pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas na tožniku,

pritožbeno sodišče pojasnjuje, da po določilu 3. odst. 214. člena

ZPP, dejstva, ki se po zakonu domnevajo, ni treba dokazovati,

vendar se lahko dokazuje, da ta dejstva ne obstajajo, če ni z

zakonom drugače določeno. To pomeni, da stranka, v katere korist

zakon določa pravno domnevo, ni dolžna trditi dejanskega stanja

pridobitve te pravice ali pravnega razmerja. Zakonska domneva

namreč olajšuje dokazno breme stranke. Ker 54. člen ZDR kot

posledico nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen

čas določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o

zaposlitvi za nedoločen čas, se v dokaznem postopku na podlagi

zatrjevanih okoliščin ugotavlja le domnevna baza, to so dejstva,

na katerih temelji pravna domneva in so odločilnega pomena za

podlago sodni odločbi.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in

potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za

kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka in jih

odmerilo na podlagi 154. in 155. člena ZPP, ki določata, da mora

stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške

postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške

pritožbenega postopka, saj njegov odgovor na pritožbo ni

prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških

postopka temelji na 1. odst. 165. člena ZPP.