Appeal dismissed; worker's direct court action for work ban invalid without prior employer request.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.

Revizija se ne dopusti.

[JEDRO]

Če delodajalec v postopku izredne odpovedi PZ po 2.alinei 1.

odstavka 111. člena ZDR skladno z 2. odstavkom 111. člena ZDR

delavcu prepove opravljati delo, mora delavec najprej zahtevati

odpravo kršitve pri delodajacu (1. odstavek 204. člena ZDR). Če

delodajalec kršitve ne odpravi, lahko v rokih iz 2. odstavka 204.

člena ZDR zahteva sodno varstvo. Če delavec pred vložitvijo tožbe

ne zahteva varstva pravic pri delodajcu, je potrebno tožbo

zavreči, saj niso podane procesne predpostavke za sodno varstvo.

Trajanje prepovedi opravljanja dela po 2. odstavku 111.

člena ZDR je omejeno na čas trajanja postopka odpovedi PZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijanega sklepa

tožnikovo tožbo za razveljavitev sklepa o prepovedi opravljanja

dela zavrglo, v 2. tč. izreka pa je odločilo, da vsaka stranka

krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih

razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi,

izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje

v ponovn odločanje. V pritožbi navaja, da je bil tožnik v pravnem

pouku izpodbijanega sklepa izrecno napoten, da v roku 30 dni od

vročitve zahteva ugotovitev nezakonitosti sklepa o prepovedi

opralvjanja dela pred pristojnim sodiščem. Tožnik se je po tem

pravnem pouku ravnal, zato je sodišče prve stopnje nepravilno

zavrglo njegovo tožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo

materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče

prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na

popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno

uporabilo tudi materialno pravo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožena stranka z

izpodbijanim sklepom (pravilno odredbo) tožniku prepovedala

opravljati delo za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe

o zaposlitvi na podlagi 2. odst. 111. čl. Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002). Ker spora o tej odločitvi

delodajalca ni mogoče uvrstiti med spore, ki jih obravnava 3.

odst. 204. čl. ZDR (ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o

zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca),

kjer ZDR določa neposredno sodno varstvo, je potrebno tudi po

stališču pritožbenega sodišča predmetni spor obravnavati

upoštevaje določbo 1. in 2. odst. 204. čl. ZDR. Ker je bilo v

postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da tožnik

varstva svojih pravic ni zahteval najprej pri toženi stranki,

niso bile podane procesne predpostavke za vodenje tega

individualnega delovnega spora. Glede na to je prvostopenjsko

sodišče pravilno zavrglo tožnikovo tožbo (1. odst. 274. čl. ZPP).

Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da bi moralo

sodišče prve stopnje zadevo obravnavati meritorno zato, ker je

bil zaradi napačnega pravnega pouka zaveden in je vložil tožbo

direktno na sodišče. Kolikor niso podane procesne predpostavke za

vodenje individualnega delovnega spora, je potrebno tožbo zavreči

in o zadevi ni dopustno meritorno sojenje, ne glede na to, da je

bil tožniku s strani tožene stranke podan napačen pravni pouk o

tem, da je zoper odločitev o prepovedi opravljanja dela dopustno

direktno sodno varstvo. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da je

trajanje prepovedi opravljanja dela po 2. odst. 111. čl. ZDR

omejeno na čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, ki jo delodajalec da delavcu na podlagi 1., 2. ali 3.

alinee 1. odst. 111. čl. ZDR.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti

razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti,

je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in

potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl.

ZPP).

Ker predmetni individualni delovni spor ne sodi med delovne

spore, v katerih je revizija dovoljena na podlagi določbe 31. čl.

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št.

2/2004) je bilo potrebno na podlagi določbe 32. čl. ZDSS odločiti

tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi 1. odst. 32. čl.

ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve

vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem

pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa

od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je

bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje

o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še

ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh

primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da

revizije ne dopusti.