Appeal dismissed; employer validly dismissed employee for criminal offense signs using video surveillance evidence.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

V postopku izredne odpovedi PZ po 1. alinei 1. odstavka 111.

člena ZDR delodajalec ugotavlja znake KD, delovno sodišče pa

preizkuša obstoj kršitve, ki ima znake kaznivega dejanja kot

razloga za izredno odpoved PZ. Pri tem lahko delovno sodišče

izhaja iz podatkov kazenske ovadbe in dokazov, zbranih v

preiskovalnem ali kazenskem postopku. Tudi s posnetki video

kontrole tožene stranke (igralnice), ki jo je tožena stranka

organizirala skladno z Zakonom o igrah na srečo, se lahko

dokazuje obstoj znakov KD kot razloga za izredno odpoved PZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za

razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne

16.2.2004; zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika

pozvati nazaj na delo in mu od dne 17.2.2004 dalje do ponovnega

nastopa na delo plačati zaostalo nadomestilo plače ter od nje

poravnati davke in prispevke, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od dneva, ko zapade plača v plačilo do plačila, kot zavrnilo

zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Ugotovilo je, da je

tožena stranka po pravilnem postopku in na zakonit način izredno

odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po

določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l.

RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl.

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št.

19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja,

da odpoved pogodbe ni vsebinsko utemeljena. Tožena stranka se v

njej sklicuje zgolj na posnetke video kamere in analize dogajanja

v spornem času za mizo Black Jack 1, pri čemer ne obrazloži, če

je razvidno, da je na mizo Black Jack 3 nastavil označene karte.

Poleg tega sodba ne obrazloži, v čemu je razlog za izredno

odpoved. Večina dokazov se je izvajalo po datumu izredne

odpovedi, nekateri so bili pridobljeni tudi kasneje. Tožena

stranka mu ni zagotovila enakopravnega uveljavljanja pravic do

obrambe. V postopku pri toženi stranki je predložil zdravniško

potrdilo, s katerim je hotel dokazati, da se zagovora zaradi

zdravstvenih težav ne more udeležiti. Očitno se je sodišče

odločilo, da bo v sporu samo reševalo predhodno vprašanje glede

obstoja kaznivega dejanja. Takšen očitek se ne more ugotavljati

zgolj na podlagi konkludentnih dejanj. Ne drži trditev sodišča,

da ni znal pojasniti svojega dejanja. V postopku pri sodišču je

izpovedal, da je bila takrat nedelja, in da so se karte navadno

menjale ta dan. Inšpektorica A. K. je dejala, da jih bo

zamenjala. Sodišče je v nasprotju z izvedenimi dokazi večkrat

ponovilo, da za zamenjavo kart ni bil pristojen. Inšpektorica bi

lahko karte vložila tudi na kakšno drugo mizo, zaradi česar je

brez pomena sklepati, da je odložil karte na mizo z namenom, da

se bodo uporabile pri igri. Lahko je karte na mizo Black Jack 3

prinesel tudi kdo drug. Zato glede tega dejansko stanje ni

popolno ugotovljeno. Sodišče je zmotno presodilo posnetke, saj ni

neposredno zaznalo, da oseba v rokah drži dva paketa, kaj šele,

da bi se iz posnetka lahko videlo, da sta bila to paketa s

kartami. Edino, kar je nedvoumno ugotovilo je to, da je

nerazpoznavna oseba držala nekaj v rokah ter na podlagi drugega

posnetka dejstvo, da mu F. v pisarni inšpektorjev nekaj predaja.

Potrebno je poudariti, da se v skladišču, ki se ne zaklepa,

shranjujejo najrazličnejše stvari in ne zgolj karte. Sodišče ni

pojasnilo kakšno zvezo je imel s sodelavcema F. in B.. Pričevanje

K. bi moralo bolj kritično obravnavati, še posebej upoštevajoč

dejstvo, da je na zaslišanju pred kazenskim sodnikom pričal

bistveno manj natančno. Sodišče ne bi smelo upoštevati določenih

dokazov, katerih predlaganje je prekludirano. Gre za izvedensko

mnenje Centra za forenzične preiskave in druge dokaze, ki bi jih

tožena stranka lahko ponudila že na prvem naroku. Delavci tožene

stranke niso bili seznanjeni s pravilniki o snemanju in drugimi

splošnimi akti. Šele leta 2003 je tožena stranka vnesla v pogodbe

o zaposlitvah klavzulo, da so podpisniki pogodbe seznanjeni z

internimi navodili o video nadzoru. Delavci tudi niso bili

deležni ustreznega izobraževanja oz. pojasnjevanja o delovnih

obveznostih. Tožena stranka tako ni imela dejanske podlage, da mu

je izredno odpovedala pogodbo. V dvomu bi morala postopati v

njegovo korist. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni

sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno,

da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče

pravilno razsodilo. V tožnikovem primeru je upoštevala vse

postopkovne formalnosti in vsebinsko podlago, kot to predvidevajo

določbe ZDR. Nikjer ni opredeljen standard dokazne ocene, katerim

dokazom mora verjeti sodišče. Tožnik neutemeljeno ponuja oceno

materialne resnice, kar je zgolj v presoji sodišča. To velja tudi

glede njenih splošnih aktov, glede katerih je dokazano, da so

bili delavci z njimi seznanjeni. Sprejeti so bili po pravilnem

postopku in ob sodelovanju sindikatov. Zato predlaga, da

pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo

sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje

izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in

pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko

stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako

v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene

bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na

katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno

obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na tožnikove pritožbene

navedbe še odgovarja.

Po določbi 3. odst. 81. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.

l. RS št. 42/02) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o

zaposlitvi v primerih oz. iz razlogov, določenih z zakonom.

Delodajalec mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog ki

opravičuje izredno odpoved (2. odst. 82. čl. ZDR). Posamezni

razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi so opredeljeni v

določbi 111. čl. ZDR. Navedena zakonska ureditev je v skladu z

določbo 4. čl. Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega

razmerja na pobudo delodajalca, po kateri delavcu ne preneha

delovno razmerje, če za to ni resnega razloga v zvezi s

sposobnostjo in obnašanjem delavca. Delodajalec tako lahko

izredno odpove delavcu pogodbo, če ugotovi enega od odpovednih

razlogov in če ob upoštevanju vseh okoliščin ter interesov

pogodbenih strank tudi ugotovi, da ni mogoče nadaljevati

delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa,

za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odst. 110.

čl. ZDR).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo,

da je tožena stranka dne 16.2.2004 izredno odpovedala tožniku

pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu inšpektorja iger na IM iz

razloga, določenega v 1. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR, ker je dne

9.2.2004 ob 1.53 uri na odlagalno mizo Black Jack 3 nastavil

označene karte, ki so bile kasneje uporabljene pri igri, z

namenom, da bi italijanska igralca pridobila premoženjsko korist,

s čimer je storil hujšo kršitev delovne obveznosti prekoračitve

in zlorabe pooblastila, to je takšno hujšo kršitev, ki ima vse

znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic iz določbe 1.

odst. 244. čl. kazenskega zakonika. Z opisanim ravnanjem je

povzročil škodo, saj sta navedena igralca takrat priigrala 5400

oz. 3500 EURO na škodo tožene stranke. V posledici takšnega

ravnanja so imeli korist tudi drugi igralci, ki so ostali v igri

in pri igralnih kartah niso presegli števila 21.

Neutemeljena je pritožba, da sodišče v tožnikovem primeru ni bilo

pristojno ugotavljati znakov kaznivega dejanja, ki je bilo

podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V tej zvezi je

sodna praksa že uveljavila stališče, da lahko delodajalec za

potrebe postopka izredne odpovedi lahko glede delavčevega

kršitvenega ravnanja ugotavlja znake kaznivega dejanja, kar pa ne

pomeni že pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ker je to

predmet postopka pri rednem sodišču. Tako lahko delodajalec

ugotovi konkretne znake kaznivega dejanja, delovno sodišče pa

preizkuša obstoj ugotovljenega kaznivega dejanja kot utemeljenost

razloga za izredno odpoved pogodbe. Delovno sodišče lahko pri

oceni znakov kaznivega dejanja izhaja iz podatkov kazenske ovadbe

in dokazov, zbranih v preiskovalnem ali kazenskem postopku. Tudi

na podlagi posnetkov video kontrole s strani tožene stranke, ki

je bila dolžna, da organizira in izvaja svojo dejavnost v skladu

z zakonom in podzakonskimi predpisi, na podlagi katerih ima

predpisan nadzor tako nad igralci kot ostalim osebjem ter skrbi

za zakonitost poslovanja in ravnanja zaposlenih delavcev.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka v nasprotju

s pritožbo, ko je posnela določene dogodke, v katerih je bil

udeležen tožnik s sodelavci in nenazadnje tudi oba italijanska

igralca, imela vsebinsko podlago za ugotovitev konkretnih

dejstev, ki jih je kasneje z dostavo označenih igralnih kart na

konkretno mizo in ravnanjem igralcev pravilno opredelila, da je

šlo pri tožnikovem očitanem ravnanju za uresničitev znakov

kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic inšpektorja iger

IM. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov sprejelo

pravilno dokazno oceno ter na strani tožnika utemeljenost in

resnost ugotovljenega odpovednega razloga ustrezno obrazložilo,

kakor tudi okoliščine in interese strank o nezmožnosti

nadaljevanja tožnikovega delovnega razmerja. S tako sprejetimi

razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, glede na to, da

ni dolžno polemizirati s pritožnikom, zakaj je sodišče prve

stopnje verjelo samo konkretnim izpovedbam oz. sprejelo za

verodostojne samo določene listinske dokaze. V tej zvezi je

pritožbeno sodišče dolžno, da v okviru preizkusa izpodbijane

sodbe odgovori le na tiste navedbe, ki so odločilnega pomena in

se ni dolžno opredeljevati do vsakršnih pritožbenih navedb, ki za

presojo niso pomembne. V konkretni zadevi tako v celoti sprejema

obrazloženo dokazno oceno, ki v odločilnih dejstvih potrjuje

pravilnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika.

Neutemeljena je pritožba, da sodišče zaradi prekluzije ne bi

smelo upoštevati določenih dokazov. Po ugotovitvi pritožbenega

sodišča je sodišče prve stopnje sprejelo samo tiste dokaze, za

katere je smatralo za potrebne, da jih za ugotavljanje materialne

resnice v zvezi z izpodbijano izredno odpovedjo tudi izvede. V

tej zvezi je v zaključku obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj je

zavrnilo konkretne dokaze, tudi tiste, ki so bili predlagani

prepozno (286. čl. ZPP). Zato kakršnokoli pritožbeno opozarjanje,

da je sodišče pri izvajanju dokazov bistveno kršilo pravila

postopka, ne more biti sprejemljivo.

Neutemeljena je pritožba, da tožena stranka tožniku ni omogočila

zagovora, ker ni upoštevala njegovega opravičila zaradi nastalih

zdravstvenih težav. Pritožbeno sodišče glede tega navaja, da mora

delodajalec v skladu z določbo 2. odst. 83. čl. ZDR pred izredno

odpovedjo pogodbe omogočiti delavcu zagovor, smiselno upoštevaje

1. in 2. odst. 177. čl. ZDR, razen če obstajajo okoliščine,

zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati,

da delavcu to omogoči. Z navedeno zakonsko določbo ni predpisan

poseben postopek, ki bi natančneje urejeval formalna ravnanja

delodajalca. Glede tega je bistveno, da se delavcu omogoči

zagovor, kar na drugi strani pomeni, da je v prosti presoji

delavca, če se bo zagovora neposredno udeležil ali pa ga podal

delodajalcu v pisni obliki. Sodišče prve stopnje je v tožnikovem

primeru zavzelo stališče glede tožnikovega izostanka iz

zdravstvenih razlogov z obrazložitvijo, da bi bil pravno pomemben

le takšen ugovor o njegovem slabem zdravstvenem stanju, ki bi ga

potrdil z ustreznimi pisnimi dokazili. Pritožbeno sodišče v

celoti sprejema tako obrazložene razloge, zaradi česar

sklicevanje pritožbe, da je tožena stranka v postopku izredne

odpovedi pogodbe kršila tožnikove pravice do obrambe, ne more

biti upoštevno.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ostale pritožbene navedbe, do

katerih se pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe ni izrecno

opredelilo, pa za drugačno presojo niso odločilne (1. odst. 360.

čl. ZPP). Gre za okoliščine sprejemanja splošnih aktov, v takšnem

postopku sodelovanja sindikatov in seznanjanja z akti zaposlenih

delavcev. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča gre pri teh razlogih

za vprašanja, ki imajo naravo kolektivnega dogovarjanja ter glede

sodne presoje naravo kolektivnega delovnega spora. Vsekakor pa ne

gre za vprašanja, ki bi bila predmet odločanja v individualnem

delovnem sporu pri preizkušanju pravilnosti postopanja in

utemeljenosti vsebinskih razlogov izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi tožnika.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer

tožnik v zvezi z vloženo pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z

odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki

sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožnik s

pritožbo ni uspel, pri čemer je glede odgovora tožene stranke

ugotovilo, da ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve.

Poleg tega je odločitev, da tožena stranka sama krije svoje

stroške postopka v skladu z določbo 22. čl. ZDSS, po katerih v

sporih o prenehanju delovnega razmerja, do katerih pride v

posledici odpovedi pogodbe, delodajalec krije svoje stroške, ne

glede na izid postopka.