Employer's low wage breach suspends special resignation deadline; employee gets statutory severance instead of contract one.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožene

stranke pa delno in se izpodbijana sodba v 2. in 3. tč. izreka

razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v

nerazveljavljenem delu (1. tč. izreka) potrdi izpodbijana sodba

sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Če delodajalec krši pogodbene obveznosti s tem, da delavcu vsaj

dva meseca izplačuje bistveno nižjo plačo (3. alinea 1. odstavka

112. člena ZDR), subjektivni rok za podajo izredne odpovedi PZ iz

2. odstavka 110. člena ZDR ne teče dokler ta kršitev traja. V

takšem primeru je delavec vezan le na 8. dnevni rok iz 1.

odstavka 112. člena ZDR, v katerem mora izvesti t.i. predhodni

postopek pred izredno odpovedjo PZ s strani delavca po 1.

odstavku 112. člena ZDR. Ob drugačni razlagi subjektivnega roka

iz 2. odstavka 110. člena ZDR bi v primeru izredne odpovedi PZ s

strani delavca prišlo do nelogičnosti, saj bi delavec lahko

izredno odpovedal PZ iz razloga po 1., 3., in 4. alinei 1.

odstavka 112. člena ZDR le v času od 19. dne v tekočem mesecu do

vključno 3. dne v naslednjem mesecu (kar predstavlja 15 dni odkar

bi mu morala biti izplačana plača oz. nadomestilo plače). Če v

tem roku ne bi podal izredne odpovedi PZ, pa bi moral s podajo

odpovedi čakati do 19. v mesecu.

V PZ je bilo določeno, da delavcu pripada odpravnina v

primeru, da bi mu tožena stranka prekinila oz. odpovedala

PZ. Ker je izredno odpoved PZ podal tožnik, čeprav je bil

razlog za odpoved na strani tožene stranke (izplačevanje

plače v prenizkem znesku), mu odpravnina ne pripada. Čeprav

delavec ni upravičen do odpravnine, določene v PZ za primer

odpovedi delodajalca, pa mu gre odpravnina določena v zakonu

za primer redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga (109. člen

ZDR) po 2. odstavku 112. člena ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi

stranki, da tožniku obračuna razliko v plači za čas od avgusta

2001 do maja 2003 ter mu po odvodu davkov in prispevkov iz

delovnega razmerja izplača neto znesek v višini 241.219,00 SIT,

skupaj z zamudnimi obrestmi od 14.9.2004 dalje do plačila (1.

točka izreka). Poleg tega je toženi stranki naložilo, da tožniku

obračuna pripadajočo razliko odpravnine v višini 2.894.446,00 SIT

in mu po odvodu davkov in prispevkov izplača pripadajoči neto

znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.7.2003 do plačila,

kar je zahteval tožnik več, t.j. izplačilo zneskov davkov in

prispevkov iz delovnega razmerja, pa je zavrnilo (2. točka

izreka). V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku

povrne stroške postopka v višini 406.824,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in stroške sodnih

taks v višini 115.090,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del iz pritožbenih razlogov

nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava, tožena stranka pa zoper ugodilni del iz vseh

pritožbenih razlogov.

Tožnik v pritožbi navaja, da bi mu pripadala odpravnina v

vtoževani višini in ne v znesku, zmanjšanem za davke in

prispevke, saj je bila osnova za odpravnino tožnikova neto plača,

ki je znašala 297.796,00 SIT. Glede na določbo 4. tč. VIII.

poglavja Pogodbe o zaposlitvi z dne 1.1.1994, ki je bila

sklenjena med tožnikom in toženo stranko (A 1), bi bil tožnik

upravičen do izplačila odpravnine v višini 15 mesečnih neto plač,

kar pomeni, da mu pripada odpravnina v znesku 4.466.240,00 SIT.

Ker je tožena stranka tožniku del te odpravnine v znesku

1.572.093,00 SIT že izplačala, mu bo morala izplačati še

preostali del odpravnine v neto višini 2.894.446,00 SIT, ki jo je

tožnik v tem individualnem delovnem sporu tudi vtoževal.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje roka iz

112. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002)

ni pravilno interpretiralo. Gre za prekluzivni rok in ne za

zastaralni rok, kot je to sodišče ugotovilo v izpodbijani sodbi.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da opustitev obvestila

inšpektorja nima nobenih pravnih posledic. Sodišče prve stopnje

se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tega, kdaj je pričel teči

8-dnevni rok iz 1. odst. 112. čl. ZDR oz. 15-dnevni rok iz 2.

odst. 110. čl. ZDR. Po stališču tožene stranke je tožnik zamudil

15-dnevni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki

jo je podal na podlagi določbe 112. čl. ZDR. Sodišče prve stopnje

je napačno ugotovilo tudi višino odpravnine, ki naj bi šla

tožniku, saj ni upoštevalo, da je tožnik pomotoma dobil izplačano

tudi odškodnino v višini 1.573.091,00 SIT. Po stališču tožene

stranke je napačna tudi odločitev o stroških postopka, saj je

tožnik od tožene stranke zahteval 8.373.421,00 SIT, uspel pa je

do višine 3.135.655,00 SIT, kar predstavlja 37% prvotnega

zahtevka.

Tožnik je v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi

pritožbi ugodi, zavrnilni del izpodbijane sodbe spremeni tako, da

v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku. Tožena stranka je v

pritožbi predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi

in ugodilni del izpodbijane sodbe spremeni tako, da tožnikov

tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da v tem delu

sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je podal tudi odgovor na pritožbo, v katerem predlaga

zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev ugodilnega dela

izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika je utemeljena v celoti, pritožba tožene stranke

pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni

dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.

350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 -

2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem

preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev

določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2.

odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi delno zmotne uporabe

materialnega prava delno nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je

tožnik toženi stranki dne 27.6.2003 podal izredno odpoved pogodbe

o zaposlitvi po 112. čl. ZDR (A/6) z obrazložitvijo, da mu je

tožena stranka od februarja 2003 dalje izplačevala bistveno

zmanjšano plačo za opravljeno delo. Pred to izredno odpovedjo

pogodbe o zaposlitvi je tožnik toženi stranki dne 27.5.2003 podal

obvestilo (A/5), v katerem med drugim ugotavlja, da so izpolnjeni

pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih

razlogov na strani delodajalca (3. alinea 1. odst. 112. čl. ZDR).

Z dopisom z dne 10.6.2003 (A/10) je tožnik o kršitvi tožene

stranke v zvezi z izplačilom plače obvestil tudi Inšpektorat RS

za delo. V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da mu tožena

stranka plače ni izplačala v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne

1.1.1994 (A/1) in aneksom z dne 1.8.2000 (A/2), temveč v skladu s

predlogom aneksa, datiranim z dnem 1.2.2003 (A/4), ki pa ga

tožnik ni podpisal. Nižje izplačilo plač med strankama v postopku

niti ni bilo sporno. Poleg tega je bilo med strankama kot

nesporno ugotovljeno (narok za glavno obravnavo dne 14.9.2004),

da je tožena stranka tožniku dne 24.7.2003 izplačala znesek v

višini 3.145.184,96 SIT in sicer iz naslova odpravnine

1.572.092,99 SIT in iz naslova odškodnine 1.573.091,97 SIT.

Tožena stranka je sicer v postopku zatrjevala, da je citirano

odškodnino izplačala tožniku pomotoma.

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožnikovemu

tožbenemu zahtevku. Tako mu je prisodilo vtoževano razliko v

plači za obdobje od avgusta 2001 do maja 2003 in del vtoževane

razlike v odpravnini na podlagi določbe 4. tč. VIII. poglavja

pogodbe o zaposlitvi v znesku, ki ga je tožnik vtoževal,

zmanjšanem za davke in prispevke. V zvezi z vtoževano razliko v

plači, ki se nanaša na obdobje do izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, je ugotovilo, da tožena stranka tožnikovemu izračunu

ni ugovarjala. Ker je bil ta izračun po ugotovitvi sodišča prve

stopnje pravilen, je temu delu njegovega tožbenega zahtevka v

celoti ugodilo. Ugotovilo je, da tožnik aneksa k pogodbi o

zaposlitvi (A/3) ni podpisal, zato mu tožena stranka ne bi smela

izplačevati plače po tem aneksu, temveč po pogodbi o zaposlitvi

(A/1) in aneksu k tej pogodbi (A/2). Poleg tega je zaključilo, da

je tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem 17.6.2003

podal pravočasno, ker se je osemdnevni rok za odpravo kršitve

(izplačevanje prenizke plače), na katero je tožnik opozoril

toženo stranko z dopisom 27.5.2003 (A/5), iztekel 4.6.2003. Ker

tožena stranka te kršitve ni odpravila v postavljenem roku, je

tožnik v nadaljnjih 15 dneh podal izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi po 112. čl. ZDR. V zvezi z odločitvijo o utemeljenosti

tožbenega zahtevka za izplačilo odpravnine pa se je sodišče prve

stopnje postavilo na stališče, da je tožnik do te odpravnine

upravičen na podlagi že omenjene določbe 4. tč. VIII. poglavja

pogodbe o zaposlitvi (A/1). V tej določbi sta se tožnik in tožena

stranka dogovorila, da pripada tožniku kot direktorju področja

odpravnina v višini 15 mesečnih neto osebnih dohodkov, če tožena

stranka prekine pogodbo o zaposlitvi iz kakršnihkoli razlogov.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je z ozirom na to, da je

tožena stranka s tem, ko je kršila pogodbo o zaposlitvi (ker

tožniku ni izplačevala plače v celotni pripadajoči višini), sama

odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zato po stališču

prvostopenjskega sodišča ni mogoče zaključiti, da je tožnik,

skladno z določbo 2. odst. 112. čl. ZDR pogodbo o zaposlitvi

odpovedal prostovoljno, temveč je bil k temu prisiljen, zaradi

kršitev na strani tožene stranke.

Pritožbeno sodišče le deloma soglaša z zgoraj navedenimi stališči

in zaključki sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče naprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

tožniku povsem utemeljeno prisodilo vtoževani znesek iz naslova

razlik v plači za obdobje od avgusta 2001 do maja 2003. Iz

spisovnih podatkov (A/9) je namreč razvidno, da je tožnik v

navedenem obdobju prejemal nižjo plačo od pripadajoče, da je ta

razlika v plači znašala skupaj 164.142,00 SIT neto, z

upoštevanjem zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posamične

mesečne razlike v plači do 24.7.2003 pa 241.219,00 SIT neto. Ker

tožena stranka v postopku ni predložila nobenega dokaza, iz

katerega bi izhajalo, da je tožniku to razliko v plači skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi izplačala, oz. da tožnik do te

razlike ne bi bil upravičen, je sodišče prve stopnje v tem delu

utemeljeno ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku, skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je tožnik vtoževal od

14.9.2004 dalje, ko je na naroku za glavno obravnavo modificiral

svoj tožbeni zahtevek. Glede na to je bilo potrebno ta del

pritožbe tožene stranke, ki je sicer glede prisojene razlike v

plači povsem neobrazložen, zavrniti kot neutemeljenega in v tem

delu potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso

bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. čl.

ZPP).

Po stališču pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje v

zvezi z odločitvijo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega

zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo odpravnine, zmotno

uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko

stanje nepopolno ugotovljeno.

Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je začel

tožniku rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. čl.

ZDR teči z dnem, ko je potekel rok, ki ga je tožnik dal toženi

stranki za odpravo kršitve pogodbene obveznosti. Če delodajalec

krši svoje pogodbene obveznosti s tem, da delavcu vsaj dva meseca

izplačuje bistveno zmanjšano plačilo za delo (3. alinea 1. odst.

112. čl. ZDR), subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe

o zaposlitvi iz 2. odst. 110. čl. ZDR ne teče, dokler ta kršitev

traja. V takšnem primeru je delavec vezan le na 8 dnevni rok iz

1. odst. 112. čl. ZDR, v katerem pa mora izvesti t.i. predhodni

postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani

delavca, kot to določa 1. odst. 112. čl. ZDR. Ob drugačni razlagi

subjektivnega roka iz 2. odst. 110. čl. ZDR v primeru izredne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca po 112. čl. ZDR,

bi prišlo do nelogičnosti, saj bi delavec lahko izredno odpovedal

pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 3., pa tudi po 1. in 4. alinei

1. odst. 112. čl. ZDR le v času od 19. dne v tekočem mesecu do

vključno 3. dne v naslednjem mesecu (kar predstavlja 15 dni),

odkar bi mu morala biti plača oz. nadomestilo plače izplačano

(134/2. čl. ZDR). V kolikor delavec tega ne bi storil, bi moral

zopet čakati do 19. dne v mesecu, da bi lahko zakonito izredno

odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Takšna razlaga teka subjektivnega

roka bi bila v nasprotju z načelom "in favorem laboratoris", ki

velja v delovnem pravu in pomeni, da se določbe enake pravne

ravni razlagajo v korist delaca. Po stališču pritožbenega sodišča

je smiselno dopustiti delavcu, da kršitve s strani delodajalca

trpi in čaka na njihovo prenehanje in da se sam odloči, kdaj bo

ob natečenih pogojih za podajo izredne odpovedi pogodbe o

zaposlitvi dejansko tudi izredno odpovedal to pogodbo (po

postopku, določenem v 1. odst. 112. čl. ZDR).

V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik toženo

stranko pisno opozoril na izpolnitev obveznosti 27.5.2003 (A/5),

da je z dopisom z dne 10.6.2003 o kršitvi obvestil Inšpektorat RS

za delo (A 10), izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je podal

dne 19.6.2003 (A/6). Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je

tožena stranka tožniku izplačevala bistveno zmanjšano plačo za

delo tudi v mesecu maju 2003 (ta plača pa je zapadla v plačilo

18.6.2003), je potrebno ugotoviti, da je tožnik izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi podal pravočasno.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z ugotovitvijo sodišča prve

stopnje, da bi tožniku pripadala odpravnina ob upoštevanju

določbe 4. tč. VIII. poglavja pogodbe o zaposlitvi. S tem

pogodbenim določilom si je tožnik zagotovil odpravnino v višini

15 mesečnih neto plač v primeru, če bi tožena stranka iz

kakršnihkoli razlogov prekinila pogodbo o zaposlitvi. V

konkretnem primeru pa je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo

po volji tožnika. Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi

je bil sicer na strani tožene stranke, vendar pa to še ne pomeni,

da bi mu pripadala odpravnina, dogovorjena v citirani določbi

pogodbe o zaposlitvi. Ta določba predpostavlja pridobitev pravice

tožnika do dogovorjene odpravnine v primeru aktivnega ravnanja

tožene stranke, ko bi tožena stranka izrazila voljo, da

odpoveduje to pogodbo o zaposlitvi, takšne izjave volje pa tožena

stranka ni podala. Dejstvo, da je obstajal razlog za odpoved

pogodbe o zaposlitvi, ki je izviral iz sfere tožene stranke

(izplačevanje plače v prenizkem znesku) pa samo po sebi še ne

pomeni, da je s tem tožena stranka izrazila voljo za "prekinitev"

pogodbe o zaposlitvi, kot je to opredeljeno v že omenjeni 4. tč.

VIII. poglavja pogodbe o zaposlitvi. Glede na to pripada tožniku

odpravnina v skladu z določbo 2. odst. 112. čl. ZDR, ne pa

odpravnina po 4. tč. VIII. poglavja pogodbe o zaposlitvi.

Ker sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti

tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo

odpravnine, ni upoštevalo določbe 2. odst. 112. čl. ZDR, na

podlagi katere je delavec upravičen do odpravnine v primeru

izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi ravnanj delodajalca,

navedenih v 1. odst. 112. čl. ZDR, ni ugotavljalo, do kolikšne

odpravnine, ki jo opredeljuje 109. čl. ZDR, je tožnik upravičen.

Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko

stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi

tožnika v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno ugodilo in

razveljavilo 2. tč. izreka izpodbijane sodbe in odločitev o

pravdnih stroških (3. tč. izreka) in zadevo v tem obsegu vrnilo

sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti,

do kolikšne odpravnine bi bil tožnik z ozirom na določbo 109. čl.

ZDR upravičen, nato pa ob upoštevanju tega, da je tožena stranka

tožniku del odpravnine že izplačala, odločiti še o preostalem

delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo

odpravnine. Poleg tega bo moralo odločiti tudi o pravdnih

stroških.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 4. odst. 165.

čl. ZPP, ki določa, da sodišče lahko pridrži odločitev o stroških

postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v

primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo

vloženo pravno sredstvo.